Jedro

Mnenje centra za socialno delo je strokovno mnenje, ki ima v tovrstnih postopkih nedvomno posebno težo, saj gre za mnenje strokovno usposobljenih delavcev centra za socialno delo, vendar ga kljub temu ne gre (povsem) enačiti z izvedenskim mnenjem.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II/5 v zvezi s točko II/3 izreka delno spremeni tako, da se preživnina delno zviša tako, da za mld. I. K. namesto 270,00 EUR znaša 300,00 EUR, za mld. T. K. pa namesto 290,00 EUR znaša 330,00 EUR mesečno, skupaj za oba namesto 560,00 EUR torej 630,00 EUR. V ostalem se pritožba nasprotne udeleženke zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj sam krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 8. 5. 2004 v Š. sklenila predlagatelj B. K. in nasprotna udeleženka M. K. V II. točki izreka je sklenilo, da se skupna mladoletna otroka mld. I. K. (EMŠO ...) in mld. T. K. (EMŠO ...), zaupata v varstvo in vzgojo materi M. K. (II/1 točka izreka), da bo olajšavo za vzdrževana družinska člana, oba otroka, v celoti uveljavljal oče, pri čemer bo eno polovico vrnjenega zneska oziroma preplačila dohodnine v roku 15 dni po prejemu nakazal na materin TRR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II/2 izreka). Sklenilo je, da je B. K. kot oče dolžan za mld. sina I. K. od 1. 4. 2020 dalje plačevati preživnino v višini 270,00 EUR mesečno, in za mld. hčer mld. T. K. preživnino v višini 290,00 EUR mesečno, skupaj torej 560,00 EUR, vse na tekoči račun matere M. K., odprt pri NLB d.d., z oznako A., pri čemer je do pravnomočnosti tega sklepa zapadle preživninske obroke dolžan plačati v 15 dneh od izdaje tega sklepa, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesecu, vse pod izvršbo (II/3 izreka), tako določeno preživnino pa je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade RS in na podlagi teh sklepov izdanih obvestilih pristojnega CSD, v primeru zamude pri plačilu je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (II/4 izreka). Predlog nasprotne udeleženke je v presežku do zahtevanih 550,00 EUR mesečne preživnine za mld. T. in do zahtevanih 500,00 EUR mesečne preživnine za mld. I. K. ter za določitev naslova stalnega prebivališča otrok in olajšavo za vzdrževane družinske člane, zavrnilo (točka II/5 izreka), v III. točki izreka je povzelo sodno poravnavo, sklenjeno 12. 4. 2021, s katero sta starša dogovorila stike otrok. V IV. točki izreka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka, v V. točki izreka pa je zavrnilo predlog predlagatelja, da se mld. otroka zaupata v varstvo in vzgojo tako, da se mld. sin I. K. zaupa njemu v varstvo in vzgojo in mu bo zanj nasprotna udeleženka M. K. plačevala določeno preživnino, mld. T. K. pa se zaupa v varstvo in vzgojo materi M. K., sam pa bo zanjo M. K. plačeval določeno preživnino ter podredno predlog, da se oba mld. otroka zaupata v varstvo in vzgojo obema staršema.

2. Zoper sklep se predlagatelj po pooblaščencu pravočasno pritožuje in izpodbija točki II/1 in 3 izreka ter točki IV in V izreka. Kot pritožbene razloge uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede izpodbijanega dela sklepa v celoti napačni. Prvenstveno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ko je oba skupna mld. otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, nasprotni udeleženki, čeprav je v predlogu predlagal, da se mld. sin dodeli v varstvo in vzgojo njemu, mld. hči pa materi, podredno pa je tudi predlagal, da se oba mld. otroka dodelita v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Sodišče prve stopnje je odločitev glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo sprejelo, brez da bi za to navedlo relevantne razloge, prav tako pa tudi brez izvedbe ustreznih dokazov. Razlogovanje sodišča prve stopnje pri tem je v nasprotju samo s seboj, pri čemer izpostavlja razlogovanje v 28. točki obrazložitve, kjer je navedeno, da je sodišče dokazni predlog nasprotne udeleženke za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke, ki je tudi sicer popolnoma napačen, saj otroka nimata nobenih razvojnih primanjkljajev, posebnosti ali motenj, zato bi eventuelno prišlo v poštev angažiranje izvedenca klinične psihologije, zavrnilo, saj je štelo mnenje centra za socialno delo (CSD) kot ustrezno podlago za odločitev, vendar pa je glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo odločilo v nasprotju z mnenjem CSD. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem oziroma razgovorom z mld. I., ker ta dokazni predlog ne bi pripomogel k drugačni odločitvi sodišča, vendar to ne more držati. Mld. sin je namreč dovolj star in na takšni stopnji razvitosti, da lahko razume pomen predmetnega postopka in tudi sam izrazi svoje mnenje. Z navedenim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu, v nasprotju sami s seboj, prav tako pa tudi z listinami v spisu. V razlogovanju odločitve je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je skupno varstvo in vzgoja primarna oblika izvrševanja starševske skrbi tudi v primeru razveze oziroma ločenega življenja staršev. Vendar je popolnoma prezrlo navedbe predlagatelja, da je predlagatelj že tekom trajanja življenjske skupnosti strank ustrezno prepoznal in poskrbel za potrebe obeh otrok, še zlasti sina, s katerim sta zelo povezana. Tako kot predlagatelj ima tudi sin velik interes za igranje košarke in se tudi preko športnega udejstvovanja veliko družita. Poleg tega je sin tako predlagatelju, kot tudi na CSD v postopku predhodnega svetovanja izrazil željo, da se dodeli v varstvo in vzgojo predlagatelju. Predlagatelj tudi sedaj izvaja stike z obema otrokoma, otroka pri njem tudi prespita, tudi ustrezno poskrbi za vse potrebe otrok, vključno s šolskimi obveznostmi in izvenšolskimi dejavnostmi. Razmere pri predlagatelju so ugodne za nadaljnji razvoj otrok in predlagatelj na tem področju nima nikakršnih primanjkljajev. Od vložitve predloga dalje je tudi prispeval za potrebe otrok. Vse navedeno je potrdil tekom zaslišanja. Iz mnenja CSD je jasno razvidno, da je glede na vključenost obeh staršev v vzgojo in varstvo otrok najboljša rešitev skupno varstvo in vzgoja. Kljub temu, da gre za strokovno mnenje, kateremu sodišče strokovno gledano niti ne more ustrezno oponirati, zato bi bilo potrebno angažiranje izvedenca ustrezne stroke, je sodišče prve stopnje v nasprotju z mnenjem CSD in v nasprotju z izvedenimi dokazi odločilo, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki. Pri tem se je sklicevalo na to, da naj bi bilo med strankama globoko nesoglasje, da še ni urejeno vprašanje skupnega premoženja, pa tudi domnevni očitki glede tega, kdo kaj otrokoma kupuje ter nezmožnost dogovora o pokrivanju potreb za preživljanje otrok. Izpostavlja, da gre pri navedenih vprašanjih za vprašanja, ki sploh nimajo nobene zveze z odločanjem o tem, ali je otrokoma v korist skupno varstvo in vzgoja. Bistveno je le, da sta obe stranki zmožni ustrezno poskrbeti za varstvo in vzgojo otrok, kot je ugotovil tudi CSD. V kolikor pa bi se stranki sporazumeli o vseh odločilnih vprašanjih, potem sodišču sploh ne bi bilo potrebno meritorno odločati, temveč bi zgolj potrdilo sodno poravnavo. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je zgrešeno in v škodo obeh otrok ter tudi predlagatelja, pri čemer med strankama sploh ne obstaja tako globoko nerazumevanje, temveč je tovrstno navajanje nasprotne udeleženke le manever, ki ga uporablja za potrebe predmetnega postopka. Sodišče prve stopnje pri tem sploh ni upoštevalo zelo pomembnega dejstva, da je tudi predlagatelj prispeval za pokritje stroškov za potrebe otrok, saj je predlagatelj poleg neposrednih plačil nasprotni udeleženki tudi neposredno pokrival določene stroške. Za takšen način je izrecno dobil od nasprotne udeleženke potrditev, da otroka potrebujeta stvari, za katere sta otroka sama povedala, zato je predlagatelj potrebne stvari neposredno kupil otrokoma. O tem je izpovedal tudi predlagatelj. Z vsemi nakupi se je nasprotna udeleženka strinjala, saj nakupom ni nikoli oporekala. Tako se pokaže, da je razlogovanje sodišča prve stopnje o domnevnih nesoglasjih in domnevnem globokem nerazumevanju med strankama napačno in brez dejanske in pravne podlage. Posledično je utemeljen in v korist obema otrokoma predlog predlagatelja, da se otroka zaupata v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Predlagatelj nasprotuje tudi odločitvi glede določitve preživnine oziroma glede ocene potreb in zmožnosti staršev za preživljanje obeh otrok. Poudarja, da višina preživnine, ki jo je v izreku določilo sodišče prve stopnje, ni skladna z razlogi izpodbijanega sklepa, saj predlagatelj glede na razlogovanje sodišča prve stopnje nikakor ne more izračunati zneska preživnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Sicer pa vztraja, da je sodišče prve stopnje potrebe otrok ocenilo bistveno previsoko. Ne drži, da naj bi bivanjski stroški znašali 64,00 EUR, pri nasprotni udeleženki je možno bistveno cenejše ogrevanje na drva, ocenjene potrebe otrok glede prehrane po 100,00 EUR mesečno za vsakega otroka so previsoke, saj otroka dokaj veliko časa preživita tudi na stikih pri predlagatelju, pri čemer jima tudi predlagatelj nudi vso potrebno prehrano. Glede domnevnih potreb za prevoze predlagatelj izrecno nasprotuje, da bi šlo za redne potrebe otrok, ki naj bi dejansko nastali otrokoma, gre za strošek, ki je eventuelno nastane nasprotni udeleženki, izpostavlja tudi, da je glede na dogovorjene in določene stike bistveno, da veliko prevozov obeh otrok izvršuje predlagatelj in ne nasprotna udeleženka. Bistveno pretirano so ocenjene tudi potrebe otrok glede obleke in obutve v znesku 70,00 EUR za vsakega otroka, otroka sta namreč toliko stara, da ne rasteta več tako hitro in nikakor ne drži, da naj bi bilo potrebno obleke in obutev stalno dopolnjevati. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo potrebno pri obleki in obutvi upoštevati tudi športna oblačila, saj so bile potrebe glede športnih oblačil in obutve, sploh glede mld. T., priznane že pri drugih postavkah (jezdenje). Ne držijo stroški glede telefoniranja oziroma telefonskih aparatov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejanskega stanja v zvezi s stroški oziroma potrebami taborov - košarkaškega in jahalnega. V preteklem obdobju se zaradi epidemioloških razlogov nista izvedla ne košarkaški ne jahalni kamp, stroški kampov torej ne nastajajo redno, niti ni mogoče pričakovati, da bodo redno nastajali tudi nadalje, še zlasti v sedanjih epidemičnih razmerah zaradi bolezni COVID-19. Razlogi v tem delu so protislovni, saj je sodišče izrecno navedlo, da se zaradi epidemije COVID-19 kampi niso izvajali, vendar je kljub temu sodišče zmotno štelo, da bodo te potrebe redno in tekoče nastajale tudi v prihodnje, kar pa ne drži. Predlagatelj kot podredno navaja, da ne drži, da naj bi bili stroški košarkaškega kampa 320,00 EUR letno, pretekli strošek kampa je bil 285,00 EUR letno oziroma oziroma 23,75 EUR na mesečni ravni, kar je razvidno tudi iz potrdil o plačilu kampa. Glede stroškov jahanja poudarja, da ta strošek ni nujno potreben, prav tako pa ima po vedenju predlagatelja mld. T. željo, da bi se udeleževala treningov odbojke. Navedbe o tem, da naj bi mld. T. potrebovala tečaje jahanja zaradi domnevnih čustvenih težav ne držijo in so v celoti prirejene za potrebe tega postopka, iz razlogov izpodbijane sklepa ni razvidno, na kakšni podlagi in kakšnih strokovnih dejstev in dognanj je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da naj bi mld. T. potrebovala svetovanje ali celo terapevtsko pomoč. Napačno je stališče sodišča prve stopnje glede kreditnih obveznosti predlagatelja. Kreditne obveznosti zaradi rešitve stanovanjskega problema in izvajanja stikov z otrokoma in zaradi predhodnih skupnih obveznosti vsekakor vplivajo na zmožnost predlagatelja glede prispevanja k stroškom otrok. Predlagatelj razen stanovanja na naslovu njegovega prebivališča, ki ga je kupil s pomočjo kredita, ni lastnik drugih nepremičnin. Tudi sicer bi predlagatelj moral plačevati najemnino, s čimer bi mu nastali dodatni stanovanjski stroški. Izrecno v škodo predlagatelja in v nasprotju za načelom enakosti pred zakonom je sklepanje sodišča prve stopnje, da se stroški za stanovanjski kredit ne priznajo v celoti, medtem ko bi bili stroški najemnine priznani v celoti. Posledično je napačno, da je sodišče prve stopnje glede zmožnosti predlagatelja, le temu kot stroške priznalo le 250,00 EUR mesečno, kar naj bi ustrezalo mesečni najemnini za stanovanje, pri čemer najemnina za takšno stanovanje znaša 395,00 EUR mesečno. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi imel predlagatelj dodatne možnosti za zaslužek, saj ne oddaja počitniške prikolice v najem, prav tako ne drži, da bi predlagatelj pridobival iz naslova oddajanja prikolice kakršnekoli prihodke, in se tudi ne ukvarja s polaganjem mavčnih plošč oziroma izdelovanjem mavčnih sten, saj ima zahtevno in odgovorno delo v svoji službi, kjer je redno zaposlen in zaradi tega, pa tudi zaradi preživljanja časa z obema otrokoma, niti nima objektivnih možnosti, da bi iz tega naslova pridobival dodatni zaslužek. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede datuma zapadlosti preživninskih obveznosti do 10. dne v mesecu. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa sklicevalo na predlog nasprotne udeleženke, vendar je spregledalo, da nasprotna udeleženka sploh ni vložila formalnega nasprotnega predloga, ne glede višine preživljanja in ne glede datumov zapadlosti posameznih preživninskih obrokov, zato bi moralo upoštevati, da je na drugi strani predlagatelj v predlogu predlagal, da se preživninske obveznosti plačajo do 15. v mesecu, tudi iz razloga, ker ima predlagatelj plačilni dan do 18. dne v mesecu. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, storilo bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo prvostopno sodišče predlagatelju priznati stroške postopka v celoti ali vsaj delno. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in nasprotni udeleženki naloži v plačilo stroške predlagatelja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Nasprotna udeleženka je po pooblaščenki v odgovoru na pritožbo predlagatelja obrazloženo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje tudi nasprotna udeleženka. Kot pritožbena razloga uvodoma uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava in opredeljuje, da pritožbo vlaga zoper II/3 točko izreka, v kateri je sodišče določilo obveznost plačila preživnine za oba mladoletna otroka, ter zoper II/5 točko izreka sklepa v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotne udeleženke v presežku do zahtevanih 550 EUR preživnine za mlad. T. in do zahtevanih 500,0o EUR mesečne preživnine za mld. I. Navaja, da se ne strinja z oceno mesečnih potreb otrok, ki je prenizka. Vztraja, da je izdatke za prehrano in pijačo v znesku 140,00 EUR mesečno realno ocenila. Navaja, da je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da znaša mesečni strošek malice 17,00 EUR na otroka, kosilo pa otroka pojesta doma in ne več v šoli, kot je bilo to v preteklem letu. V šoli otrokoma plačuje malico, kosilo pa vsak dan pripravi doma, prav tako zajtrk in popoldansko malico ter večerjo. Strošek v višini 50,00 za otroka na mesec kot plačilo stroška šolskega kosila je strošek, ki predstavlja subvencioniran strošek prehrane in je absolutno nižji, kot strošek prehrane, ki nastaja doma, poleg tega pa stremi tudi k uravnoteženi pripravi obrokov, prehrana pa je izrednega pomena v času telesnega razvoja, še posebej pri sinu, ki je kot mlad športnik telesno zelo aktiven. Tudi strošek avtomobila v višini 20,00 EUR je prenizek, vanj je neutemeljeno vključen tudi strošek goriva, z zneskom 40,00 EUR je po nasprotni udeleženki realno ocenjen in izkazan. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do v odgovoru na predlog po nasprotni udeleženki opredeljenem strošku goriva za sina v višini 50,00 EUR mesečno (trening 3 x tedensko + plus tekma 1 x tedensko) ter za T. v višini 30,00 EUR za prevoze na treninge jezdenja. Izdatke za dodatne obvezne šolske aktivnosti (gledališke predstave, ekskurzije, prevozi) je nasprotna udeleženka ocenila na strošek 10,00 EUR, ki je realen in ga sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, predlagatelj pa tudi ni nasprotoval dejstvu, da se otroka omenjenih dejavnosti udeležujeta. Stroške za šolske potrebščine bi sodišče moralo priznati v višini 30,00 EUR mesečno, saj ga je kot takega opredelil tudi predlagatelj. Nasprotna udeleženka otrokoma nikoli ne kupuje potrebščin visokega cenovnega razreda, pač pa zgolj povprečno kvaliteto in s tem so stroški v višini 30,00 EUR mesečno povsem povprečni in realni. Poleg stroška potrebščin v višini 30,00 EUR, bi moralo priznati še dodaten strošek ekskurzij in izletov v višini 10,00 EUR mesečno, za kar nasprotna udeleženka prilaga tudi položnico za sina za mesec junij 2021. Sodišče prve stopnje neutemeljeno tudi ni priznalo stroška za nakup športnih rekvizitov in opreme, izdatkov za nakup kolesa, smučarske opreme v ocenjeni višini 40,00 EUR. Tudi predlagatelj je v njegovem predlogu izdatke za športne pripomočke za sina ocenil na 40,00 EUR, pri čemer nasprotna udeleženka pojasnjuje, da ta strošek nastaja za oba otroka. Sodišče se do tega stroška ni opredelilo, niti ga ni priznalo. V nadaljevanju tudi neutemeljeno ni priznalo stroška za nakup jahalne opreme, priznalo je strošek jezdenja 85,00 EUR, čeprav je nasprotna udeleženka ocenila strošek na 110,00 EUR. Neutemeljeno sodišče tudi ni priznalo stroška žepnine in je takšna odločitev v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki podaja stališče, da se toliko stari otroci bližajo samostojnosti, zato je nedvomno prav in koristno, da razpolagajo z manjšim zneskom žepnine in se učijo samostojnega upravljanja z denarjem. Tudi stroškov dopusta sodišče neutemeljeno ni priznalo, čeprav je podalo stališče, da je prav, da se otrokoma omogoči skupni čas, razvedrilo in počitnice. Glede na to, da predlagateljevi dohodki absolutno niso tako nizki, da ne bi zmogel prispevati tudi k stroškom dopusta in bi jih bila nasprotna udeleženka pripravljena plačati v svojem deležu, bi moralo sodišče stroške za dopust priznati. Tudi ocena sodišča glede stroškov jezdenja v višini 85,00 EUR je prenizka in ne odraža realne ocene mesečnih stroškov, ki nastajajo v povprečju. Nasprotna udeleženka opozarja, da sodišče posebej stroškov prevoza oziroma goriva za treninge jezdenja ni priznalo nikjer, prav tako ni nikjer priznalo stroškov nakupa športnih rekvizitov, kamor bi bili vključeni nakupi športnih oblačil za jezdenje, zaščite opreme in obutve. Glede na hitro rastočo deklico je potrebno opremo kupiti na novo. Ravno tako pa je potrebno vsaki dve leti kupiti varovalno opremo v znesku 600,00 EUR za dve leti, kar vsekakor upravičuje dodatni strošek v višini 30,00 EUR na račun nakupa jahalne opreme in plačila članarine v višini 30,00 EUR. Glede na to, da T. jezdi že od zgodnjega otroštva, je jasno, da je strošek stalen, dejansko nastaja in ga je potrebno priznati v celotni višini 110,00 EUR. Glede jahalnega in košarkaškega tabora je nasprotna udeleženka pojasnila, da je otrokoma potrebno izročiti žepnino za tabore, saj tam ne moreta biti brez sredstev. Sodišče je zapisalo, da je prepričano, da bosta starša otrokoma za zraven dala tudi določena sredstva za kakšen priboljšek, zato le-tega ni posebej priznavalo, saj oba starša želita svojima otrokoma najboljše. Navaja, da predlagatelj mimo tega, kar bo določilo sodišče, ne želi prispevati k nobenim drugim stroškom, saj meni, da preživnina zajema vse stroške, tako trenutne kot bodoče in da mu ni potrebno k preživljanju prispevati ničesar. Primeroma nasprotna udeleženka pojasnjuje, da je v maju in juniju 2021 plačala stroške šole v naravi za T. v višini 140,00 EUR, vendar omenjeni strošek predlagatelj noče poravnati oziroma noče prispevati h kritju. V nasprotnem primeru se bo morala nasprotna udeleženka ves čas obračati z zahtevki na sodišče, kar pa ni njen cilj in ne želja. V obrazložitvi sklepa (točka 62) je sodišče zapisalo, da bodo nepredvideni stroški ves čas sproti nastajali in da sodišče glede na njihovo enkratnost in dejstvo, da niso nujni, so pa izjemno koristni za uravnotežen vsestranski razvoj otrok meni, da bosta starša morala kljub temu tudi prilagoditi, se dogovoriti in stroške po deležih, to je glede na svoje dohodkovne možnosti tudi poravnati. Predlagatelj je po prejemu sklepa sodišča prve stopnje absolutno zanikal kakršnokoli dolžnost plačila dodatnih stroškov in slednjih noče kriti. Nasprotna udeleženka je mnenja, da je predlagatelj k preživljanju zmožen prispevati v višjem deležu, kot pa 60 % vseh potreb obeh otrok, saj ima neprimerno višje dohodke od dohodkov predlagateljice. Slednja prejema minimalno plačo, medtem, ko znašajo prihodki predlagatelja v povprečju 1.994,00 EUR, s potnimi stroški pa 2.149,00 EUR. Dohodki predlagatelja so nesorazmerno višji od prihodkov nasprotne udeleženke. Sodišče je navedlo, da bi ob delitvi 60, 40 % predlagatelj k preživljanju prispeval znesek 560,00 EUR in bi morala nasprotna udeleženka k preživljanju prispevati 383,00 EUR, kar pomeni več kot polovica njenih lastnih dohodkov, pri tem pa bi predlagatelj k preživljanju prispeval manj kot polovico njemu lastnih dohodkov. Ob stroških, ki jih ima nasprotna udeleženka zase v mesečni višini 338,00 EUR, skupaj s stroški pokritja preživninskih obveznosti 721,00 EUR, ji za življenje in nepredvidene stroške ne bi ostalo prav ničesar. Porazdelitev prispevka h kritju življenjskih stroškov je nesorazmerna, nepravična in v škodo nasprotne udeleženke, ki tako določene preživninske obveznosti brez škode za lastno preživljanje in preživljanje otrok ne bo mogla pokriti. Stroški predlagatelja, ki jih ima sam zase mesečno, so ocenjeni previsoko in nesorazmerni z dejansko nastalimi stroški. Pretirani so stroški za hrano od 100,00 do 120,00 EUR, medtem ko sam stroška za prehrano otroka ne priznava v višini 140,00 EUR. Tudi vsi ostali stroški, ki jih je navedel kot mesečne stroške, so precenjeni in ne odražajo realnega dejanskega stanja. Razmerje med prihodki predlagatelja in prispevkov k preživljanju otrok je tako nesorazmerno in bi bilo pravilno, da bi predlagatelj k preživljanju prispeval v višini 2/3-tine vseh stroškov, predlagateljica pa 1/3-tino. Tako bi ji ostal del dohodkov za lastno preživljanje, predvsem za plačilo nepredvidenih stroškov za otroka, ki pa jih predlagatelj ne želi plačati kljub temu, da sproti nastajajo. Mesečni stroški obeh otrok so torej ocenjeni v prenizkem znesku, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh stroškov, ki dejansko nastajajo in so podkrepljeni z ustreznimi dokazi in je v tem delu dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vse to pa vpliva na odmero zneska mesečne preživnine, ki je s strani sodišča prve stopnje ocenjena prenizko in v neustreznem znesku. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso določilo nesorazmerno porazdelitev prispevka k stroškom preživljanja. Zato nasprotna udeleženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodišče druge stopnje ugodi zahtevku nasprotne udeleženke v celoti, podredno pa, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje v točkah II/3 in 5 v delu, na katerega se nanaša predmetna pritožba ter zadevo vrne v ponovljeno sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna udeleženka je vložila še dopolnitev k pritožbi in priložila informativni izračun višine otroškega dodatka, ki izkazuje, da bo nasprotna udeleženka od 1. 9. 2021 prejemala otroški dodatek v višini 54,55 EUR namesto 70,18 EUR, kolikor je dodatka prejemala do 31. 8. 2021. Navedla je, da je predloženi informativni izračun prejela po vložitvi pritožbe 27. 8. 2021, zato slednjega kot dokaz svojih trditev ni mogla brez svoje krivde predložiti že prej1. 5. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, ki se s pritožbama izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbah navedeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1) in na pravilno uporabi materialnega prava. Predlagatelj sklep sodišča prve stopnje izpodbija v točkah II/1 in 3 ter v točkah IV in V izreka, nasprotna udeleženka pa v točki II/5 v zvezi s točko 3 izreka. V ostalih delih sklep ni pritožbeno izpodbijan in zato ni predmet pritožbenega preizkusa.

Glede zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oba mladoletna otroka strank tega nepravdnega postopka, sina I. ter hčer T. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (nasprotni udeleženki), predlog očeta (predlagatelja), da se sin zaupa v varstvo in vzgojo njemu, hči pa materi in podredno, da se oba otroka zaupata v varstvo in vzgojo obema staršema (skupno varstvo in vzgoja), pa je zavrnilo. Takšno odločitev pritožbeno izpodbija predlagatelj.

8. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, določb 138., 139. člena in tudi 143. člena Družinskega zakonika (DZ), pri čemer je pravilno poudarilo, da je temeljno vodilo, ki ga sodišče upošteva pri odločitvi o zaupanju mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, načelo otrokove koristi (7. člen DZ). Ob tem je pravilno izpostavilo, da se po DZ starši o skupnem varstvu in vzgoji lahko ne samo sporazumejo, temveč lahko skupno varstvo in vzgojo določi tudi sodišče. Pravilno je izpostavilo in obrazložilo, da je takšna ureditev v skladu s 54. členom Ustave RS, tej ustavni določbi pa DZ sledi tudi z načelom, da starševska skrb in v njenem okviru tudi varstvo in vzgoja pripada staršem skupaj in v enaki meri, četudi živijo ločeno. Zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru preizkusiti, ali so podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo. Starši, ki živijo ločeno in skupaj skrbijo za varstvo in vzgojo otroka, izvajajo varstvo in vzgojo v vsakdanjem življenju sporazumno in na način, ki najbolj ustreza življenjskim razmeram in koristim otroka. Otroka se sme zaupati v varstvo in vzgojo enemu od staršev, kadar to zahteva otrokova korist. 9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa temu materialnopravnemu izhodišču tudi sledilo2 in tako najprej presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za skupno varstvo in vzgojo, ob tem pa je presojalo utemeljenost predloga predlagatelja, ki se je zavzemal primarno, da se otroka v varstvo in vzgojo zaupata tako, da se sin zaupa v varstvo in vzgojo njemu, hči pa materi, podredno pa, da se oba otroka zaupata v varstvo in vzgojo obema staršema, mati pa se je zavzemala, da se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo njej.

10. Odločitev o zaupanju obeh mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo je obrazložena, razlogi o pravno odločilnih dejstvih so jasni in med sabo niso v nasprotju, tako da je nedvomno omogočen pritožbeni preizkus sklepa. Zato smiselno očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 o pomanjkanju relevantnih razlogov in nasprotujočih si razlogih, ni storjena. Tudi v pri tem izpostavljeni 28. točki obrazložitve ni nasprotja, ki ga skuša predlagatelj prikazati v pritožbi. V 28. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazloženo kot nepotreben zavrnilo predlog nasprotne udeleženke po določitvi izvedenca psihiatrične stroke, kot tudi predlog za zaslišanje mladoletnega sina I. 11. Pri presoji o obliki varstva in vzgoje, ki bo najbolj sledila načelu največji koristi obeh otrok, je upoštevalo obe, tekom postopka pridobljeni poročili in mnenji pristojnega centra za socialno delo, z dne 8. 7. 2020 in še z dne 11. 5. 2021, in ju v razlogih izpodbijanega sklepa tudi korektno povzelo3. Ob tem posplošeno očitana postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 s tem, da so razlogi sklepa v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, v kolikor pritožba meri na protispisnost, ni podana. Za takšno postopkovno kršitev po navedeni zakonski določbi gre namreč takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodne odločbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pri tem gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Za protispisnost pa ne gre v primeru, kadar se očitek o napaki nanaša na vrednostno opredelitev sodišča do določenega dokaza, ko sodišče vrednoti posamezne dokaze in z njimi preverja utemeljenost navedb strank, kar je rezultat sodniškega sklepanja. Mnenji centra za socialno delo (CSD) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot strokovno mnenje, skladno z določbama 98. člena in ZNP-1 in tudi 143/2 člena DZ. Vendar pa ni pritrditi pritožbi, da je mnenje CSD za sodišče tudi v celoti zavezujoče in da mu je mogoče oporekati le s strokovnim mnenjem izvedenca ustrezne stroke. Mnenje centra za socialno delo je strokovno mnenje, ki ima v tovrstnih postopkih nedvomno posebno težo, saj gre za mnenje strokovno usposobljenih delavcev centra za socialno delo, ki ne temelji le na njihovi neposredni zaznavi, temveč tudi na pojmovni zaznavi dejstev, vendar ga kljub temu ne gre (povsem) enačiti z izvedenskim mnenjem4. Sodišče prve stopnje je zato mnenji utemeljeno presojalo tudi v povezavi z drugimi v dokaznem postopku izvedenimi dokazi, pri čemer je zaključek o tem, da skupno varstvo in vzgoja v konkretnem primeru ni v največjo korist otrok, navedlo prepričljive razloge in s tem tudi za odstopanje od mnenja CSD glede skupnega varstva in vzgoje. Tudi zaključek, da je v največjo korist otrok v konkretnem primeru, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi, je prepričljivo in dokazno podprto obrazložilo5. Pri presoji in ugotavljanju koristi otrok je ustrezno upoštevalo tudi mnenji obeh otrok (143/1 člen DZ), ki sta ju podala v okviru razgovora pri centru za socialno delo6. Katero postopkovno kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni zaslišalo mladoletnega sina strank in je dokazni predlog zavrnilo, pritožba ne konkretizira. Pritožnik mora kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi uradoma, v pritožbi opredeliti in konkretizirati, da jih pritožbeno sodišče lahko preizkusi. Predlagatelj v pritožbi pritožbenega očitka o postopkovni kršitvi zaradi nezaslišanja mladoletnega sina temu ni zadostil, zato pritožbeno sodišče pritožbenega očitka o bistveni kršitvi določb postopka ne more preizkusiti.

12. Obrazloženo in z razlogi, ki temeljijo tudi na mnenju centra za socialno delo, ki v obravnavanem primeru ne podpira ločevanja sorojencev pri zaupanju v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog predlagatelja, da naj se sin zaupa v varstvo in vzgojo njemu, hči pa materi7. Pri tem se je opredelilo tudi do v pritožbi izpostavljene interesne povezanosti sina in očeta glede športnega udejstvovanja (igranja košarke), pri čemer pritožba vsebinskih razlogov sodišča prve stopnje v tem delu niti ne izpodbija.

13. Neutemeljeno pa nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da skupno varstvo in vzgoja ob vseh ugotovljenih okoliščinah primera ne bi bila v korist otrok.

14. Sodišče prve stopnje je v razlogih poudarilo, da sta oba starša po mnenju CSD in sodišča kompetentna starša, ki zmoreta zadovoljevati potrebe obeh otrok in upoštevati pri tem tudi njune želje. V razlogih je pravilno poudarilo tudi pomembno vlogo obeh staršev pri zadovoljevanju vzgojnih, čustvenih, razvojnih pa tudi materialnih potreb obeh otrok, kar vse izpostavlja tudi mnenje centra za socialno delo8. Kot razlog za zaključek, da skupno varstvo in vzgoja v konkretnem primeru ne bi bila v korist otrok, pa je obrazloženo izpostavilo globoko medsebojno nerazumevanje med staršema, ko ta z velikimi težavami dosegata dogovore glede mladoletnih otrok, pri čemer je presodilo, da bi s skupnim načinom izvajanja starševske skrbi starša dodatno sililo v dnevna dogovarjanja glede vseh življenjskih dogodkov njunih mladoletnih otrok, kar bi tako njiju, predvsem pa otroka (mladoletna T. je že sedaj v stiski, ko sliši, da se starša prepirata po telefonu in se temu umika, I. pa o tem noče govoriti) spravilo v dodatno dnevno stisko in bi taka odločitev vsaj verjetno izzvala še večje težave med staršema, posledično pa tudi pri obeh otrocih. Za slednje je imelo oporo ne le v lastnem zaznavanju na narokih9, ampak tudi v poročilu šole 6. 5. 2021, kjer so zaznali in tudi opisali stisko otrok zaradi razhoda staršev10, nenazadnje pa tudi v mnenju centra za socialno delo, ki je kot bolj zaskrbljujočo tudi izpostavilo stisko otrok oziroma napetost, ki jo zaznavajo tudi v šoli in ocenilo, da bi bilo dobro, da bi se otrokoma, zlasti T., omogočila ustrezna svetovalna ali celo terapevtska pomoč.11 Predlagatelj v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o globokem nerazumevanju med staršema in ocenjuje, da so tovrstna navajanja le manever nasprotne udeleženke za potrebe tega postopka. Takšnim pritožbenim navedbam in lastni oceni predlagatelja pa ob zgoraj obrazloženem ni slediti. Ob razlogih sodišča prve stopnje je sicer pritrditi pritožbi, da vsakovrstni konfliktni in nasprotja med staršema, ki zadevajo razpad njune zakonske zveze (kot so npr. vprašanja skupnega premoženja) niso odločilni, saj je določena mera konfliktnosti med partnerjema ob razpadu zakonske in življenjske skupnosti razumljiva in življenjsko sprejemljiva, kot so sprejemljive tudi določene razlike in razhajanja glede varstva in vzgoje otrok in različni pristopi vsakega od staršev do teh vprašanj. Odločilen pri presoji o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo je gotovo odnos staršev do otrok in torej ne predvsem njun medsebojni odnos. Vendar pa je ta pomemben pri tej presoji takrat, kadar se nerazčiščeni konflikti v partnerskem odnosu prenašajo oziroma negativno vplivajo na otroke, da ogrožajo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ustrezno pretehtalo vse pomembne okoliščine in na podlagi izvedenih dokazov navedlo prepričljive in utemeljene razloge, da skupno varstvo in vzgoja ne bi bilo v največjo korist otrok in da je v največjo korist otrok, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi12, česar predlagatelj s pritožbenimi navedbami in razlogi ob obrazloženem ni uspel izpodbiti.

15. Ob pravilno ugotovljenih relevantnih dejanskih okoliščinah konkretnega primera in upoštevaje temeljno načelo koristi otrok, je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno odločilo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbo predlagatelja je ob obrazloženem v tem delu zavrniti in v izpodbijanih delih (točka II/1 in točka V izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Glede določitve preživnine

16. Ob odločitvi, da se oba skupna mld. otroka zaupata v varstvo in vzgojo materi, je sodišče prve stopnje očetu (predlagatelju) za vsakega od mladoletnih otrok določilo v plačilo mesečno preživnino od 1. 4. 2020 dalje in sicer za mld. sina I. v višini 270,00 EUR mesečno, za mld. hčer T. pa 290,00 EUR mesečno, skupaj 560,00 EUR mesečno (točka II/3 izreka), v presežku pa je predlog nasprotne udeleženke za plačilo višje preživnine (za mld. T. do 550,00 EUR, za mld. I. pa do 500,00 EUR mesečno) zavrnilo (točka II/5 izreka).

17. Odločitev o višini mesečne preživnine pritožbeno izpodbijata tako predlagatelj, ki se zavzema za nižjo preživnino, kot tudi nasprotna udeleženka, ki se zavzema za višjo mesečno preživnino, kot jo je za vsakega od otrok v plačevanje predlagatelju določilo sodišče prve stopnje.

18. Materialnopravno podlago za določitev preživnine predstavlja določba 140/2 člena DZ in določbe prvega odstavka 183. člena, 189. člen, 190. člen in 196. člen DZ. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, skladno z določbo 189. člena DZ, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, kot tudi, da se preživnina za otroka po 190. členu DZ odmeri upoštevaje korist otroka tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega in telesnega in duševnega razvoja, preživnina pa mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.

19. Odločitev o določitvi preživnine je obrazložilo z razlogi v točkah od 47 do 67 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

20. Potrebe mladoletnih skupnih otrok strank je sklepno ocenilo, za mld. T., ki ima 11 let, na približno 500,00 EUR mesečno in za mld. I., ki ima 14 let, na približno 440,00 EUR mesečno. Ob tem je pravilno izpostavilo, kar je poudariti tudi ob pritožbenih navedbah obeh strank, da določitev preživnine ni le matematična operacija, saj je potrebno upoštevati tudi materialne dejavnike, ki se spreminjajo, pri čemer tako denarno izražene potrebe služijo kot okvir, ki objektivizira odločanje.

21. Potrebe vsakega od otrok je sodišče prve stopnje ocenilo obrazloženo, ustrezno in realno (obrazložitev v točkah od 55 do 63 izpodbijanega sklepa). Ob tem velja ob pritožbenih navedbah obeh strank izpostaviti, da so potrebe otrok vedno uokvirjenje v materialne in pridobitne zmožnosti staršev, ki jih je ob zadovoljevanju potreb otrok tudi treba upoštevati.

22. Pri oceni potreb za mladoletna otroka je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo delež, ki odpade na skupne stroške in sicer 64,00 EUR, čemur predlagatelj pritožbeno neutemeljeno nasprotuje glede stroškov ogrevanja, ki bi lahko bili po njegovi oceni cenejši. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mati z otrokoma biva v hiši svojih staršev v samostojnem gospodinjstvu, a da si stroške delijo na 5 oseb. Utemeljeno je sledilo nasprotni udeleženki tudi glede stroškov ogrevanja, česar predlagatelj s pritožbenim ponavljanjem, da bi ti lahko bili manjši in nižji zaradi možnosti ogrevanja na drva, ne more uspešno izpodbiti.13 Tudi mesečne stroške za prehrano je sodišče prve stopnje realno ocenilo v višini 100,00 EUR mesečno, s stroškom šolske malice 17,00 EUR mesečno, pri čemer je takšna ocena tudi po oceni pritožbenega sodišča realna glede na starost otrok (11 in 14 let), upoštevaje tudi njune zunajšolske aktivnosti, in pri tem zlasti, da je sin aktiven športnik. Povzemanje matere za višjo oceno in očeta po drugi strani za nižjo oceno, je neutemeljeno. Mesečni strošek 20,00 EUR v zvezi s prevozi otrok je tudi po presoji pritožbenega sodišča obrazložen in ocenjen realno, pri tem pa je ugotoviti, da je sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih izpostavljata pritožnika vsak v svoji pritožbi in se do njih tudi ob takšni 0ceno ustrezno opredelilo14. Stroški za obleko in obutev v višini 70,00 EUR mesečno za vsakega od otrok so glede na starost otrok in tudi upoštevajoč, da otroka potrebujeta tudi športno opremo in sicer hči za jahanje, sin pa za košarko, kljub temu realen in uokvirjen v zmožnosti staršev (letno tako predstavlja 840,00 EUR za vsakega od otrok - 55. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ustrezno je ocenilo tudi stroške za osebno higieno, kozmetiko (20,00 EUR) in čistila (10,00 EUR). Tudi stroški za šolske potrebščine v višini 30,00 EUR na mesec (kar predstavlja 360,00 EUR na leto za vsakega), so ocenjeni realno, upoštevaje tudi, da posamezni stroški nastajajo tudi še med šolskim letom. Tako se pritožbeno zavzemanje nasprotne udeleženke, da bi ti stroški morali biti ocenjeni višje in po drugi strani nasprotnega udeleženca, da bi morali biti ocenjeni nižje, izkažejo za neutemeljene. Pri oceni potreb je upoštevalo tudi stroške telefona, kar je tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi s stroški razvedrila je upoštevalo tudi stroške za hišne ljubljence. Ustrezno se je opredelilo tudi glede stroška za preživljanje počitnic. Nedvomno so stroški dopustovanja tudi stroški, do katerih sta otroka v okviru potrebe po oddihu upravičena. Potrebe v zvezi z oddihom otrok se načeloma prek plačevanja preživnine pravično porazdelijo med oba starša, vendar ob tem ne gre spregledati, da je v okviru stikov določeno oziroma dogovorjeno, da bosta otroka polovico počitnic (in praznikov) preživela pri vsakem od staršev in je tako treba upoštevati, da bo v času, ko ga bosta otroka preživela na počitnicah pri očetu, stroške počitnikovanja moral pokriti oče, v času, ko jih bosta preživela pri materi, pa mati. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bosta tako oba starša vsak po svojih zmožnosti otrokoma zagotavljala stroške počitnic. V obrazložitvi se je ustrezno opredelilo tudi do stroškov glede športnega udejstvovanja obeh otrok in sicer stroškov v zvezi z vadbo košarke za sina in tudi stroškov v zvezi z jezdenjem za hčer. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so v točkah 60 in 61 obrazložitve, vključno s stroški taborov, ocenjeni realno in pravilno upoštevani v skladu z zgoraj že izpostavljenimi materialnopravnimi izhodišči. Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera ustrezno opredelilo tudi do stroška za žepnino (59. točka obrazložitve), kot tudi glede pokrivanja ostalih stroškov, ki bodo glede potreb otrok še nastajali (ostali športni pripomočki, računalniki, praznovanja), predvsem tudi glede na njihovo enkratnost (62. točka obrazložitve). Pritožbi se glede ocenjenih potreb vsakega od otrok pokažeta za neutemeljeni.

23. Pritrditi pa je pritožbi nasprotne udeleženke v delu, ko očita, da s tako določeno preživnino za vsakega od otrok preživninsko breme ni ustrezno porazdeljeno med oba starša, upoštevajoč potrebe otrok in materialne in pridobitne zmožnosti staršev.

24. Sodišče prve stopnje se je v razlogih opredelilo do premoženjskih in pridobitnih zmožnosti obeh staršev. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sta oba starša zaposlena in pridobitno sposobna, pri čemer pritožbeno ni sporno, da povprečni mesečni prejemki očeta predstavljajo približno znesek 1.994,00 EUR, povprečni prejemki matere pa 828,00 EUR. Očetov povprečni mesečni prejemek torej predstavlja 2,4-kratnik materinega povprečnega mesečnega prejemka, kar pomeni, da je so očetovi redni mesečni dohodki bistveno višji od materinih. Ob tem velja izpostaviti tudi, da odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni le računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom, saj je upoštevati tudi denarno sicer neocenljiv prispevek staršev, pri čemer je potrebno upoštevati in ustrezno ovrednotiti tudi večji angažma pri skrbi za nego in oskrbo praviloma tistega od staršev, ki so mu otroci zaupani v varstvo in vzgojo in pri katerem otroci preživijo, tudi glede na obseg stikov, ki so v konkretnem primeru dogovorjeni, dlje časa, po drugi strani pa je potrebno upoštevati, da je v času stikov, ko se le-ti izvršujejo, tudi drugi starš poskrbi za določene potrebe otrok. V konkretnem primeru pritožbeno ni sporno, da sta se starša o stikih otrok z očetom uspela dogovoriti in je ob opisani dinamiki, ki izhaja iz III. točke izreka sklepa, pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da otroka več časa preživita pri materi kot pri očetu.

25. Ob ocenjenih potrebah vsakega od mladoletnih otrok je zato glede na očetove bistveno višje dohodke kot so materini in upoštevaje tudi zgoraj navedeni večji aganžma matere pri vsakodnevni negi in oskrbi za otroka, zvišati mesečno preživnino za sina I. iz 270,00 EUR na 300, 00 EUR, za hčer T. pa iz 290,00 EUR na 330,00 EUE mesečno. S tako določenim preživninskim prispevkom očeta bo pokritih približno 2/3 ocenjenih mesečnih potreb vsakega od otrok, ostala tretjino pa bo pokrila mati in manjši del tudi otroški dodatek. Tako določen preživninski prispevek bo oče glede na njegove pridobitne in materialne zmožnosti gotovo zmogel brez škode za lastno preživljanje, saj 630 EUR, kolikor znaša seštevek, predstavlja slabo tretjino (približno 32%) njegovih povprečnih mesečnih dohodkov, mati pa bo glede na svoje mesečne prejemke tudi zmogla pokriti razliko do ocenjenih potreb in pokriti tudi svoje po sodišču prve stopnje tudi ustrezno ugotovljene in upoštevane življenjske stroške15. Tudi predlagatelj bo ob tako določenem preživninskem prispevku za otroka glede na svoje dohodke in pridobitne zmožnosti zmogel pokriti tudi svoje življenjske stroške16, pri čemer je glede na pritožbene navedbe predlagatelja glede njegove kreditne obveznosti k razlogom sodišča prve stopnje dodati, da ima zakonska preživninska obveznost načeloma prednost pred kreditnimi obveznostmi starša, vendar tudi če bi bilo v konkretnem primeru upoštevati, da predlagatelj s kreditoma za nakup stanovanja rešuje svoje stanovanjsko vprašanje, sicer bi ga obremenjeval strošek najemnine, bo ob njegovih rednih mesečnih prejemkih zmogel pokrivati tudi stroška kredita, skupaj z ostalimi življenjskimi stroški, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo. Glede na to, da imata oba starša možnost za dodatne zaslužke17, pa bosta zmogla zagotoviti otrokoma tudi pokritje stroškov počitnic, kakšne žepnine ter enkratnih v bodoče še dodatno nastajajočih stroškov18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe predlagatelja, da je sodišče odločalo mimo formalnega nasprotnega predloga. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog oblikovala in uveljavljala tudi svoj predlog glede zaupanja v varstvo in vzgojo, tudi glede plačila in določitve preživnine nasprotnemu udeležencu.

26. Sodišče druge stopnje je ob obrazloženem pritožbi nasprotne udeleženke delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo v točki II/5 in posledično v točki II/3 izreka tako, da mesečna preživnina za mld. hčerko predstavlja namesto 290,00 EUR 330,00 EUR mesečno, za sina pa namesto 270,00 EUR 300,00 EUR mesečno. Pri pritožbenem preizkusu obravnavanega dela sklepa ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. V ostalem je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo, pritožbo predlagatelja pa je zaradi neutemeljenosti tudi v tem delu zavrnilo v celoti, in v še izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Glede stroškov postopka

27. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je glede stroškov postopka sledilo predlogoma strank in odločilo, da nosita vsak svoje stroške tega postopka, skupni stroški pa niso nastali. Predlagatelj temu zaključku vsebinsko ne nasprotuje, pritožbo zoper stroškovno odločitev veže le na morebitni uspeh s pritožbo, s katero pa glede glavne stvari tudi ni bil uspešen. Zato je pritožba predlagatelja tudi zoper IV. točko izreka neutemeljena in jo je tudi v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka

28. Glede na vsebino postopka je skladno z določbo 101. člena ZNP-1 odločiti, da svoje priglašene stroške pritožbenega postopka krije predlagatelj sam.

1 Dopolnitev pritožbe z dne 31. 8. 2021 je vložena po izteku 30. dnevnega pritožbenega roka (izpodbijani sklep je bil nasprotni udeleženki po pooblaščenki vročen 28. 6. 2021 ) in je zato neupoštevna. 2 Primerjaj točke 32, 33 in 34 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Primerjaj točke 35 do 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Primerjaj npr.: ZNP-1, Razširjena uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Lj. 2020, stran 228. 5 Primerjaj točke 39 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 6 Primerjaj točko 35 in 38 obrazložitve ter tudi mnenje CSD z dne 8. 7. 2020, list. št. 29 v spisu in z dne 11. 5. 2021, list. št. 128 v spisu. 7 Točka 35 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. 8 Primerjaj točko 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 39. točka obrazložitve. 10 Primerjaj 41. točko obrazložitve, primerjaj tudi mnenje osnovne šole z dne 6. 5. 2021, list. št. 130 in 131. 11 Prim. mnenje CSD z dne 11. 5. 2021 in točka 36 in tudi točki 41 in 42 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 12 Primerjaj razloge v točkah 40 do 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 13 Primerjaj točko 52 obrazložitve. 14 55. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 15 Prim. točke 51 do 54 ter 64 do 65 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 16 Prim. točke 50, 64 ter 65 obrazložitve. 17 Prim. točko 65 obrazložitve. 18 Prim. točki 62 in 65 obrazložitve izpodbijanega sklepa.