Jedro

Amortizacija osnovnih sredstev se pri ugotavljanju dobička zasebnika kot osnove za plačilo davka od dohodka iz dejavnosti upošteva kot odhodek le, če je osnovno sredstvo pridobljeno z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (lizing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom ali dedovanjem, kar se dokazuje z ustreznim dokumentom. Ker takega dokumenta tožnik nima, mu ni mogoče amortizacije priznati kot odhodek, za osnovna sredstva, za katera nima ustrezne dokumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.7.1998, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 7.11.1997. S to odločbo je bil tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1996, odmerjen davek v znesku 5,875.665 SIT. In sicer glede na to, da ni bila upoštevana višina amortizacije, kot jo je oblikoval tožnik v napovedi za odmero davka, temveč le amortizacija v znesku 4,933.872 SIT, saj za preostalo amortizacijo tožnik ni izkazal ustreznih listin. Osnovna sredstva, od katerih amortizacija ni bila priznana, namreč v evidenci niso vpisana na podlagi računov o pridobitvi, temveč na podlagi njihove ocenjene vrednosti, kar pa glede na določbe 13., 14. in 25. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojne podjetnike posameznike (Uradni list RS, št. 5/95, v nadaljevanju Pravilnik) ni dopustno.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za to odločitev navedla v svoji odločbi. Ker tožnik nima računov oziroma drugih dokumentov o pridobitvi osnovnih sredstev, za katere je uveljavljal amortizacijo, glede na določbe Pravilnika pa bi moral imeti dokumente kot poslovne listine, ki izkazujejo pridobitev osnovnega sredstva in tudi njegovo nabavno vrednost ter s tem osnovo za obračun amortizacije, kar so lahko le računi oziroma darilna pogodba, za investicijo v lastni režiji pa obračunani delovni nalogi skupaj z drugimi ustreznimi listinami, teh listin pa tožnik nima, mu amortizacije za ta osnovna sredstva ni mogoče priznati. Na odločitev o stvari ne vpliva način, kako je tožnik pridobil ta osnovna sredstva in tudi ne dejstvo, da so mu ta osnovna sredstva nujno potrebna za opravljanje njegove dejavnosti. Prav tako tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na 39. člen Zakona o računovodstvu že zato, ker ta zakon v obravnavanem davčnem obdobju ni bil več veljavna zakonska podlaga za ugotavljanje prihodkov in odhodkov iz dejavnosti zasebnikov. Tudi Pravilnik temelji na ustreznih določbah Slovenskih računovodskih standardov (SRS).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe in vztraja pri tem, da bi mu bilo treba amortizacijo priznati, pri čemer naj bi bila osnova ocenjena vrednost njegovih osnovnih sredstev, za katere nima siceršnje dokumentacije. Navaja, da je bil takšen način vodenja in obračunavanja teh stroškov predvsem pri obrtnikih praksa in davčni organi pri tovrstnem načinu vodenja poslovnih knjig niso imeli nobenih pripomb. Tudi nekdanji davčni organ Občine R. se je s takšnim načinom vodenja osnovnih sredstev strinjal in mu celo predlagal, da naj vrednost osnovnih sredstev določi po zapriseženem cenilcu in tako izračunano vrednost vnese v register knjigovodskih evidenc. Zadeva je bila na ta način urejena vse do pregleda njegovega poslovanja v letu 1996 s strani davčne inšpekcije. V zvezi s tem predlaga celo zaslišanje delavcev Davčnega urada R./D. Meni, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati zatečeno stanje, ne glede na določbe 13. člena Pravilnika. Meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi 39. člen Zakona o računovodstvu, ki določa, da se nabavna vrednost materialnih naložb oziroma dodatnih vlaganj za rekonstrukcijo, adaptacijo, ugotovi z ocenitvijo take naložbe. Sporna osnovna sredstva so za opravljanje tožnikove dejavnosti nenadomestljiva. Nosijo glavni delež poslovnih stroškov. Če se ti stroški izločijo, je njegovo dejansko poslovanje onemogočeno in bo zaradi tega tožnik prisiljen ukiniti svojo dejavnost. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano prvostopno sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po Zakonu o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96) se davek od dohodka iz dejavnosti obračuna od dobička (40. člen ZDoh). Po 41. členu ZDoh se dobiček za zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni z ZDoh drugače določeno. Med odhodke se po Zakonu o dobičku pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93, 20/95 in 34/96) všteva tudi amortizacija (15., 16. in 17. člen ZDDPO), pri čemer se sredstva, ki se amortizirajo, ter pričetek obračunavanja amortizacije določajo po predpisih ali računovodskih standardih (16. člen ZDDPO). Po Pravilniku o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95) tudi samostojni podjetnik obračunava amortizacijo od osnovnih sredstev v lasti ali v finančnem najemu, ki zaradi sodelovanja v poslovnem procesu postopno prenašajo svojo vrednost na poslovne učinke, in sicer v obdobju, ki je daljše od enega leta (22. člen Pravilnika). Po 25. členu Pravilnika je osnova za obračun amortizacije nabavna vrednost osnovnega sredstva skupaj z revalorizacijo preteklih let. Podjetnik lahko pridobi osnovna sredstva z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom (lizing), z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom in dedovanjem. Dokument o pridobitvi je faktura, obračunani delovni nalog za investicijo v lastni režiji skupaj z ustreznimi listinami in davčna osnova iz darilne pogodbe. Osnova za obračun amortizacije osnovnih sredstev, pridobljenih brezplačno, je njihova nabavna vrednost, če ni znana, pa poštena vrednost. Po 13. členu Pravilnika se v register osnovnih sredstev vpisujejo podatki o registrski številki osnovnega sredstva, datumu pridobitve, nazivu, podatki o listini o pridobitvi, prvotna nabavna vrednost in podatki o njegovi odtujitvi. Po 14. členu Pravilnika pa morajo vknjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih knjigovodskih listinah.

V obravnavanem primeru tožnik ves čas zatrjuje, da je sporna osnovna sredstva kupil v različnih krajih po Jugoslaviji in da zanje ni pridobil računov. Zato jih je dal oceniti in kot osnovo za amortizacijo upošteval to ocenjeno vrednost, ki jo je določil sodni cenilec. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ta ocenjena vrednost po predpisih o davku od dohodka iz dejavnosti ne more biti podlaga za obračun amortizacije. Tožnik namreč z ničemer ni izkazal, da bi obravnavana osnovna sredstva dejansko kupil. Ker tožnik v svojih evidencah ne izkazuje načina pridobitve teh osnovnih sredstev in njihove vrednosti ob nabavi z ustreznimi knjigovodskimi listinami, mu za ta osnovna sredstva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati amortizacije kot odhodka pri ugotavljanju dobička iz dejavnosti.

Na odločitev o stvari ne vpliva dejstvo, da tožnik ta osnovna sredstva potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti in da brez njih svoje dejavnosti ne more opravljati ter da prav ta sredstva nosijo glavni delež poslovnih stroškov. Prav tako na odločitev o stvari ne morejo vplivati tožnikovo zatrjevanje, da je ta osnovna sredstva v ocenjeni vrednosti vnesel v svoj register tudi na podlagi svetovanja delavcev davčnega organa R./D., saj se o davčnih obveznostih odloča na podlagi zakona. Neustrezno je tudi tožnikovo sklicevanje na določbo 39. člena Zakona o računovodstvu, saj se ta zakon ob odločanju prvostopnega organa v obravnavani zadevi za samostojne podjetnike ni več uporabljal, ker je za njih veljal Zakon o gospodarskih družbah in predpisi, izdani na njegovi podlagi.

Ker so torej tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene, ne obstojajo pa niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo.