Jedro

S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati.

Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača znesek 330.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila za obdobje od maja 1996 do vključno septembra 1996 in sicer po odvodu davkov in prispevkov, regres za letni dopust v neto višini 90.000,00 SIT po odvodu davkov in prispevkov, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 67.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih ugovorov, da je tožnik sam povzročil neizplačilo dolga z neupravičenim vnovčevanjem akcetnega naloga, zaradi česar je prišlo tudi do popolne prekinitve poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se poleg tega ni opredelilo do pobotnega ugovora iz naslova škode, ki jo je tožnik povzročil toženi stranki s svojim nerazumnim ravnanjem iz šikanoznih nagibov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa dejstva, odločilna za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in na podlagi tega pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v skladu s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja (A 1) izplačati neto zneske plače za obdobje od maja 1996 do septembra 1996 in regres za letni dopust v neto višini 90.000,00 SIT po odvodu predpisanih dajatev. Po tem sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 8.5.1996, je tožniku sporazumno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dne 30.9.1996, tožena stranka pa mu je bila dolžna za vtoževano obdobje plačati neto zneske, kot jih je tožniku prisodilo sodiče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Neutemeljene so pavšalne navedbe tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila zneskov, prisojenih po sodbi prvostopenjskega sodišča zato, ker naj bi sam s svojim neopravičenim vnovčevanjem akceptnega naloga povzročil neizplačilo dolga tožene stranke. S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, ki vsebuje elemente pogodbenega razmerja, sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Ta sporazum je vsakega od podpisnikov zavezoval k izpolnitvi dogovorjenih obveznosti, pri čemer bi ta zaveza prenehala šele, ko bi obveznost prenehala. V skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR) je lahko prenehala obveznost bodisi z izpolnitvijo, bodisi v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stranka v postopku ni predložila dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način, ki ga določa zakon (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve, ...) je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati v skladu s tem dogovorom.

Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na nemožnost izpolnitve, ki naj bi bila posledica vnovčevanja akceptnega naloga s strani tožnika, zaradi česar naj bi prišlo do prekinitve poslovanja tožene stranke, vendar navedeni razlog ne predstavlja primera prenehanja obveznosti, kot je opredeljen v členih 354 do 356 ZOR. Navedeni členi govorijo o nemožnosti izpolnitve, pri čemer obveznost v teh primerih preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča, zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Nemožnost izpolnitve pa je objektivna, kar pomeni da take obveznosti ne bi mogel izpolniti niti dolžnik niti kdo drug. Neugodno finančno stanje dolžnika nikakor ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti, kot ga opredeljuje ZOR v čl. 354 do 356. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka v zvezi z zatrjevano nemožnostjo izpolnitve obveznosti zaradi vnovčevanja akceptnega naloga tožniku ustreznih dokazov pred sodiščem prve stopnje ni predložila. Akceptni nalog, katerega namen je izplačilo določenega denarnega zneska na podlagi zahteve upnika izplačevalcu, pri katerem ima dolžnik odprt račun, je po svoji vsebini listina, ki o že nastalem pravnem razmerju seznanja druge. Akceptni nalog torej ni niti pravno razmerje niti vrednostni papir. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila dokazov o tej listini, o pravnem razmerju, ki naj bi bilo podlaga izdaja tega akceptnega naloga in o zatrjevanih posledicah, do katerih naj bi prišlo zaradi vnovčevanja omenjene listine. Poleg tega je treba poudariti, kar je bilo omenjeno že zgoraj, da neugodno finančno stanje tožene stranke (do katerega je po zatrjevanju tožene stranke prišlo zaradi vnovčevanja akceptnega naloga) ni razlog za prenehanje njegovih obveznosti napram tožniku.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka tak ugovor sploh vložila. Stranka, ki želi neko svojo terjatev staviti v pobot terjatvi, ki jo vtožuje nasprotna stranka, mora to terjatev določiti po višini, ji opredeliti dospelost in jo utemeljiti z ustreznimi dokazi. Ker tega tožena stranka ni storila, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje pobotnega ugovora niti ni omenjala, sodišče prve stopnje o tem sploh ni moglo odločati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.