Jedro

Tožnik zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob prvi podaji prošnje, zato pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

Toženki ni mogoče očitati, da je s tem, ko ni vsebinsko obravnavala tožnikove prošnje, kršila zakon, saj je tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla že zaradi formalnih razlogov (pred vsebinsko obravnavo), torej, ker je tožnik ni uspel prepričati, da novega razloga (sicer že obstoječega v času vložitve prve prošnje) ni mogel v prvotnem postopku navesti brez svoje krivde. Sklepu zato tudi ni mogoče očitati odsotnosti razlogov glede podanih razlogov. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Sidaich, Ljudska demokratična republika Alžirija.

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Z odločbo z dne 13. 4. 2018 je toženka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ta odločba je postala pravnomočna 25. 4. 2018. V nadaljevanju je citirala 64. in 65. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), uvodoma ugotovila, da tožnik svoj zahtevek za ponovno uvedbo postopka uveljavlja z drugimi razlogi, kot je navajal v prvi prošnji. To pomeni, da je navedel dejstva, ki jih v prošnji ni navajal in ki so bila znana že pred izdajo odločbe z dne 13. 4. 2018. Kot novo okoliščino je navedel svojo istospolno usmerjenost ter pojasnil, da tega prej ni navajal, ker ga je bilo sram in ker mu niso rekli, kaj lahko reče. Prijatelj, ki je gej, mu je povedal, da se je pogovarjal z odvetnico, ki mu je povedala, da je biti gej razlog za pridobitev mednarodne zaščite. Pri vložitvi tovrstnega zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno za stran vlagatelja zahtevka. Tožnik pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, je pa navedel nova dejstva, ki pa so obstajala že v času prvega postopka, vendar tožnikovo pojasnilo, zakaj je sedaj navedel to dejstvo, ne more biti razlog, ki ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v prvi prošnji. Iz listin spisa pa tudi izhaja, da je imel tožnik ves čas strokovno pomoč, bil je seznanjen in informiran glede svojih pravic in dolžnosti, večkrat opozorjen, da mora sam navesti vse razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki morajo biti resnični in natančni. Po koncu podaje prve prošnje za mednarodno zaščito pa je bil tudi izrecno vprašan, ali so to vsi razlogi, čemur je pritrdil. Tožnik je bil tudi dobro seznanjen z zaupnostjo postopka. Toženka zato ne more sprejeti njegovega pojasnila. Dodala je še, da je tožnik v prvem postopku navajal težave zaradi svoje narodnosti (tožnik je Berber). Meni tudi, da je tožnik sedaj ta razlog navedel le zato, ker mu je tako bilo svetovano in ne, ker bi imel v izvorni državi težave zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Glede na navedbe tožnika o njegovem partnerju B.B., ki naj bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa je toženka te navedbe preverila in ugotovila, da oseba s temi podatki ni nikoli zaprosila za mednarodno zaščito v RS. Toženka je še izpostavila, da tožnik v postopku, niti do izdaje tega sklepa ni predložil osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti njegovo istovetnost. Ker pogoji za uvedbo ponovnega postopka niso izpolnjeni, je toženka zahtevek tožnika zavrgla.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedel je, da je v postopku navedel, da je bil kot Berber in kot pripadnik manjšine v Alžiriji diskriminiran, bil pa je tudi simpatizer politične stranke, ki se zavzema za samostojno državo Berberov. Dejstva, da je gej, v prvotnem postopku zaradi intimnosti in nerazumevanja okolja, ni želel izpostavljati. Ko pa mu je znanec povedal, da je to lahko okoliščina za priznanje mednarodne zaščite, če je bil to tudi razlog za diskriminacijo v izvorni državi, je to okoliščino izpostavil. 43. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 določa, da mora organ, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih. Toženka tega razloga ni upoštevala, bi ga pa morala, saj lahko v okviru že pojasnjenih razlogov bistveno prispeva k celoviti sliki tožnikove zapostavljenosti oziroma diskriminaciji. Tožnik prilaga tožbi še fotokopijo osebnega dokumenta, ki jo je v tem času pridobil in s čemer izkazuje svojo identiteto ter predlaga, da jo sodišče prevede. Navedel je še, da je akt v delu, kjer ne obrazloži nove okoliščine za mednarodno zaščito, brez razlogov in ga ni mogoče preizkusiti, zato je predlagal, da sodišče njegovi tožbi ugodi in odločitev toženke spremeni ali vrne v ponovno odločanje. Tožnik je prosil še za oprostitev plačila sodne takse.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na razloge izpodbijanega akta. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 7. V 64. členu ZMZ-1 (v za obravnavo zadeve relevantnih določbah) je določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

8. Po 65. členu ZMZ-1 pa oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, tj. 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

9. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

10. Sodišče najprej pritrjuje toženki, da je tožnik v zahtevku sicer navedel nove razloge - nova dejstva, ki so obstajala že prej (torej ob obravnavi njegove prve prošnje), vendar zanje niti ni predložil dokazov, prav tako pa tudi ni prepričljivo pojasnil, zakaj jih ni navedel že pri prvotni obravnavi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Njegovo pojasnilo, da svoje istospolne usmerjenosti ni kot razlog navedel pri prvi obravnavi, ker ga je bilo sram, sedaj pa ta razlog navaja, ker je bil seznanjen (s strani prijatelja, ki mu je to povedala odvetnica), da je to razlog za priznanje mednarodne zaščite, tudi po oceni sodišča ne prepriča, še zlasti, ker - kot tudi potrjujejo podatki spisa - je bil tožnik ves čas postopka ustrezno pravno zastopan, kot tudi seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, med drugim, da mora sam navesti vsa dejstva in razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, ki morajo biti resnični in natančni, seznanjen pa je bil tudi s tem, da je postopek zaupen. Neprepričljivost tožnika (glede izključitve njegove krivde o ne-seznanitvi toženke s tem razlogom) kaže tudi, da toženka ni uspela potrditi tožnikove izjave o njegovem partnerju B.B., domnevnem prosilcu za priznanje mednarodne zaščite v RS, saj oseba s tem podatki za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji ni zaprosila.

11. Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče) je breme predložitve dokazov v primerih, kot je obravnavani, v celoti na vlagatelju zahtevku in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Dokazov, ki bi potrdili tožnikove (nove, vendar ob vložitvi prve prošnje že obstoječe) razloge za priznanje mednarodne zaščite ter razloge, ki izključujejo krivdo tožnika za predložitev v prvotnem postopku, tožnik nedvomno ni ponudil, niti ne predložil. 12. Tožnik v tožbi očita, da bi toženka morala njegovo prošnjo vsebinsko obravnavati in se izjaviti o razlogih glede na 43. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013. 13. Direktiva 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 v 43. členu predpisuje pravila postopkov na meji, torej se že iz tega razloga tožnik na to določbo v tem upravnem sporu, ko sodišče presoja utemeljenost tožbe zoper odločitev toženke o zavrženju tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ne more z uspehom sklicevati. Ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da citirana direktiva v 40. členu predpisuje postopanje držav članic v primerih naknadne prošnje (za kar tudi gre v tem primeru). Iz tega člena izhaja, da je naknadna prošnja za mednarodno zaščito najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve (drugi odstavek); če se v predhodni obravnavi iz odstavka 2 ugotovi, da so se pojavili novi elementi ali ugotovitve, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma, da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje v skladu s poglavjem II. Države članice lahko določijo tudi druge razloge za nadaljnje obravnavanje naknadne prošnjo (tretji odstavek); države članice pa lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 (četrti odstavek). Člen 46 te direktive pa določa obveznost držav članic, da zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.

14. Glede na vsebino citiranih določb direktive in zgoraj citiranih določb ZMZ-1 (ki so bile očitno prenesene v slovenski pravni red), po katerih je toženka tudi postopala, je ugotoviti, da toženki ni mogoče očitati, da je s tem, ko ni vsebinsko obravnavala tožnikove prošnje, kršila zakon (oziroma direktivo), saj je tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla že zaradi formalnih razlogov (pred vsebinsko obravnavo), torej, ker tožnik ni uspel prepričati toženke, da novega razloga (sicer že obstoječega v času vložitve prve prošnje) ni mogel v prvotnem postopku navesti brez svoje krivde. Sklepu zato tudi ni mogoče očitati odsotnost razlogov glede podanih razlogov. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana.

15. Tožnik je k tožbi še priložil fotokopijo osebnega dokumenta za izkazovanje svoje identitete in predlagal, da ga sodišče prevede, vendar pri tem ni navedel razlogov za predložitev te listine ter podani dokazni predlog. V izpodbijanem sklepu je toženka sicer res izpostavila, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil dokumenta s sliko, vendar pa, ker vprašanje tožnikove identitete ni temeljni razlog, na katerem bi toženka utemeljevala svojo odločitev (tožnik pa je na zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopna dne 23. 5. 2017 na izrecno vprašanje toženke povedal, da osebnega dokumenta oziroma druge listine toženki ne želi predložiti - op. sod.), se sodišče v to vprašanje niti ne bo spuščalo, posledično pa zato tudi ne bo izvedlo predlagani dokaz.

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

17. Sodišče ni odločalo o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila sodne takse, ker so za tovrstne zadeve tožniki plačila sodnih taks oproščeni (10. člen Zakona o sodnih taksah).