Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je osnova za izračun provizije dogovorjena kupnina, to je znesek 4.545.000 DEM. Ugotavljanje pogodbene volje strank je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Pravno vprašanje je le presoja ali je sodišče upoštevalo ugotovljeno pogodbeno voljo strank. Ker je pogodbo o posredovanju kot naročitelj sklenil le toženec, je tudi on tisti, ki mora posredniku plačati celoten znesek dogovorjene provizije.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 7,907.802,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.1996 dalje ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 325.240,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in zavrnilni del sodbe razveljavilo glede zneska 15.912 SIT ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je njeno pritožbo in v celoti toženčevo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njegova pritožba. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani del sodbe razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo že leta 1998, pritožbeno sodišče pa šele po štirih letih. Tako sojenje gotovo predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče mu tudi ni omogočilo enakopravnega obravnavanja, saj naroka, na katerem je bila zaslišana ena od pomembnih prič, ni preložilo, čeprav se tega naroka iz opravičenih razlogov ni mogel udeležiti. Njegovo soočenje s pričo A. T. bi razčistilo, kakšen je bil dogovor glede začetka poslovanja med strankama in kakšen med samim poslovanjem. Denacionalizacijska odločba tožencu ni nalagala plačila razlike v večji vrednosti denacionalizirane nepremičnine. Ob podpisu pogodbe o poslovnem sodelovanju terjatev Tovarne ... p.o. v višini 1,350.000 DEM zato ni obstajala. Ko pa je tožeča stranka toženca nagovarjala, naj uredi razmerje s Tovarno ... glede njenih vlaganj, in ko so ga prepričali, da prodaja brez ureditve tega vprašanja ni mogoča, je priznal terjatev Tovarna ... v višini 1,350.000 DEM. Sodišče bi moralo zato upoštevati dejstvo, da ga tožeča stranka ni primerno obvestila o tem, kakšne so okoliščine ob priznavanju zastavne pravice tretje osebe. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki bi vse to lahko potrdile (zlasti S. K.). Bistveno je, da kupnina ni bila plačana na žiro račun tožeče stranke, vse ostalo pa je razvidno iz neposrednega pokrivanja toženčevega dolga, ki je nastal z zastavno pogodbo. Kupec nepremičnine se je zavezal neposredno plačati terjatev Tovarni ..., ki jo je dobila z zastavno pogodbo oziroma s poravnavo z dne 31.5.1995. Vendar to ni bila zahteva tožeče stranke, niti zahteva toženca, marveč kupca (Republike Slovenije). Toženec tako utemeljeno vztraja pri stališču, da je treba kot podlago za izračun provizije vzeti doseženo kupnino. Očitno je prišlo do podpisa poravnave z dne 31.5.1995 in zastavne pogodbe z dne 14.6.1995 na prigovarjanje tožeče stranke. Njen namen je bil namreč prodati neobremenjeno nepremičnino. Vendar se tožencu ni mudilo, saj mu je Tovarna ... plačevala najemnino, njej pa ni bil dolžan ničesar.

Očitno je, da pogodba o poslovnem sodelovanju ni le pogodba o posredovanju, marveč nekaj več. Gre za pogodbo, ki ima širši pomen ureditve razmerij pri trženju, upravljanju in urejanju vseh vprašanj v zvezi s trženjem. Zato je treba pojem "dosežena kupnina" razumeti kot plod skupnega prizadevanja in skupnih stroškov oziroma posledic ravnanj, ki so usklajena. Zastavne pogodbe toženec ni podpisal kar sam od sebe, marveč na prigovarjanje tožeče stranke. S tem je povezana tudi njegova pravica, da ugovarja višini plačila za posredovanje, saj je v nasprotju s posrednikovim trudom oziroma storitvijo (3. odstavek 822. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta preveč enostavno tolmačili pogodbena določila, ne da bi se spuščali v sam namen pogodbe o poslovnem sodelovanju. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, zlasti S. K., sodbe tudi ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njena pritožba in potrjen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da je predstavljal znesek 4,500.000 SIT varščino in ne akontacijo. Toženec, ki je visoko izobražen in spreten poslovnež, je dobro vedel, kaj pomeni beseda varščina. Varščina je bila torej dana za zavarovanje vseh njegovih obveznosti iz pogodbe o poslovnem sodelovanju in ne samo za obveznosti v zvezi s prodajo poslovne stavbe ... Za prodajo premoženja je treba namreč opraviti številne aktivnosti (pravne, ekonomske in tehnične narave), ki v končni fazi pripeljejo do realizacije prodaje. Če bi s plačilom 4,500.000 SIT toženec želel poravnati del provizije, bi ta denar nakazal na žiro račun tožeče stranke. Tako je ravnal 16.9.1996 (štiri mesece kasneje), ko je znesek v višini 8,926.022,50 SIT (del plačila provizije) nakazal na žiro račun tožeče stranke. Neresnična je njegova izpovedba, da pomeni potrdilo z dne 15.5.1996 zasilno rešitev. Toženec je celo sam predlagal položitev varščine za plačilo vseh obveznosti po pogodbi in aneksu. Na takšno rešitev je A. T. pristal in S. K. rekel, naj dogovor o varščini zapišeta. Varščina je bila dana zato, ker toženec tedaj ni imel denarja. Vsebina potrdila z dne 15.5.1996 kaže, da gre za dela in pripravljanje dokumentacije, ki so povezana s posredovanjem prodaje večjega števila nepremičnin, ne pa samo Tovarne ... Takrat ni potekala nobena prodaja drugih toženčevih nepremičnin, vendar so bila v tistem času v teku obširna dela, kot je zbiranje dokumentacije, sestanki in priprave za vrnitev nepremičnin v naravi. Toženec je podjetnik in se dnevno srečuje s finančnim poslovanjem v različnih oblikah. Zato mu ni mogoče verjeti, da ni razumel razlike med delnim plačilom, akontacijo in varščino. Neresnična je tudi njegova izpovedba, da glede nepremičnin s strani tožeče stranke ni bilo nič narejenega oziroma dodelanega. Ta njegova izpovedba je v nasprotju s številnimi cenitvenimi poročili in zabeležko S. K. Provizija je predstavljala po osnovni pogodbi in aneksu pričakovano pravico. Ker pa so se številna dela in aktivnosti glede S. in ostalih nepremičnin dogajala že pred izročitvijo zneska 4.500.000 SIT, je tožeča stranka zahtevala položitev varščine.

Nedvomno je, da je bila volja obeh pogodbenih strank, da se zapiše beseda varščina in da je šlo zato za varščino, ne pa za akontacijo.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

K toženčevi reviziji: Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Razveljavitev sodbe (ki je edina procesna posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka - prim. 369. člen Zakona o pravdnem postopku /Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/ - izjema velja le za določene primere prekoračitve tožbenega zahtevka - prim 372. člen ZPP) namreč te kršitve ne bi sanirala, pač pa bi imela za posledico zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka. Z izdajo odločbe sodišča druge stopnje pa je postopek končan, zato morebitnega kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati.

Čeprav sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo dne 11.3.1998 kljub toženčevi (opravičeni) odsotnosti ni preložilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Naroka se je namreč udeležil njegov odvetnik, ki je sodeloval pri vseh procesnih dejanjih, priči A. T. pa je tudi postavljal vprašanja.

Revizijo je mogoče vložiti zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijske trditve, da Tovarna ... p.o. zoper toženca ni imela nobene terjatve, tudi ne terjatve v tolarski protivrednosti 1,350.000 DEM, oziroma, da te terjatve ob sklenitvi pogodbe s tožečo stranko ni priznal, da pa jo je priznal kasneje in to na prigovarjanje tožeče stranke, ter da ga ta stranka ni dovolj poučila o tem, "kakšne so okoliščine ob priznavanju zastavne pravice tretje osebe", in končno, da je provizija pretirano visoka v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo (3. odstavek 822. člena ZOR), so zato v tej fazi postopka irelevantne.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi moralo sodišče zaslišati pričo S. K. Ta dokazni predlog je namreč sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo. Sprejemljivo je pojasnilo, da je pogodba sklenjena v pisni obliki ter da je zato odločilno to, kar je v njej zapisano, ne pa, kar bi o tem povedale predlagane priče (med njimi tudi S. K.).

Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus). Elementi konkretnega dejanskega stanja so naslednji: 1) Stranki sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero si je tožeča stranka izgovorila pravico do plačila dogovorjene provizije za posredovanje pri prodaji poslovne stavbe ... na parc. št. 246, vl. št. 218 k.o...

2) Stranki sta se dogovorili, da v primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe za to nepremičnino tožeči stranki pripada provizija v višini 5 % dosežene kupnine, ki jo kupec nakaže na njen žiro račun in jo ta odbije od kupnine pred nakazilom tožencu.

3) Nepremičnina je bila prodana za (tolarsko protivrednost) 4,545.000 DEM.

4) Kupec je del kupnine plačal tako, da je ob soglasju s tožencem plačal njegov hipotekarni dolg do Tovarne ... p.o. - v stečaju v višini tolarske protivrednosti 1.350.000 DEM (kot terjatev iz naslova povečanja vrednosti vrnjene nepremičnine).

5) Kot prodajalec omenjene nepremičnine je nastopal tudi A. Z., ki je bil solastnik z deležem 3/100, zaradi česar je prejel del kupnine v višini tolarske protivrednosti 86.400 DEM.

Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta provizijo obračunali od zneska dogovorjene kupnine (tolarske protivrednosti 4,545.000 DEM). Za ugotavljanje višine provizije je namreč pomembno "samo dejstvo dosežene kupnine", ne pa način plačila te kupnine (pritožbeno sodišče), oziroma je "za razsojo o utemeljenosti zahtevka ...

pomembno dejstvo dosežene kupnine in dejstvo plačane kupnine" (sodišče prve stopnje). Dejstvo, ki je navedeno pod 4), zato ni pomembno op. 1) Prav tako ne dejstvo, ki je navedeno pod 5). Ne (le) zato, ker "se pogodba o poslovnem sodelovanju nanaša na posredništvo v zvezi s celotno prodajo zaplenjenih nepremičnin, ki so bile vrnjene tožencu", oziroma, ker dogovor med tožencem in A. Z. "ni v ničemer omejil dogovora o poslovnem sodelovanju s tožečo stranko in njenega upravičenja do provizije", pač pa preprosto zato, ker je pogodbo o posredovanju (poimenovano "pogodba o poslovnem sodelovanju") kot naročitelj sklenil le toženec. Zato je tudi on tisti, ki mora posredniku (tožeči stranki) plačati celoten znesek dogovorjene provizije (prim. 813 člen ZOR).

K reviziji tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to ugotovitev sprejelo kot pravilno), da je toženec tožeči stranki dne 15.5.1996 izročil znesek 4,500.000 SIT (tolarsko protivrednost 50.000 DEM) kot akontacijo (predplačilo) provizije za posredovanje pri prodaji "Tovarne ...", ne pa kot varščino (zavarovanje) za vse obveznosti iz pogodbe o poslovnem sodelovanju. Vprašanje, kaj je toženec hotel s plačilom omenjenega zneska, je presoja njegove volje, kar predstavlja dejansko vprašanje. Rezultat te presoje je zato nujno dejanske narave op. 2), ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi razlogi, ki gredo le v smeri izpodbijanja ugotovitve, da predstavlja omenjeni znesek akontacijo provizije za posredovanje pri prodaji "Tovarne ..." Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve (tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.

Opombi:

op 1): Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je osnova za izračun provizije dogovorjena kupnina, torej znesek 4.545.000 DEM. Ugotavljanje pogodbene volje strank je namreč dejansko in ne pravno vprašanje (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 232/00 z dne 10.5.2001 in sklep istega sodišča Up 140/02 z dne 12.12.2002; prim tudi D. Wedam-Lukić, Preizkus dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, Pravnik, 1976, št. 7-9, str. 270-271; enako F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten, 2003, št. 3, str. 17, 21). Pravno vprašanje je le presoja, ali je sodišče upoštevalo ugotovljeno pogodbeno voljo strank. Vendar to (ali je 5 % revizija obračunana od zneska 4.545.000 DEM) v tej revizijski zadevi ni sporno.

op 2): Prim. sklep Ustavnega sodišča RS, Up - 140/02 z dne 19.12.2002.