Jedro

Toženec s tem, ko je bil uvrščen na listo čakanja za pridobitev stanovanja v Mariboru, ni že pridobil upravičenja do stanovanja v Mariboru. Toženec tedaj do osamosvojitve RS ni pridobil pravice zahtevati od bivše SFRJ dodelitve stanovanja v Mariboru, na katerem bi pridobil stanovanjsko pravico. Zato sklicevanje na pridobljene pravice - stanovanjsko pravico - v konkretnem primeru ne more vplivati na utemeljenost izpraznitvenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev tri in pol sobnega stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri trditvi, da je odločilno vprašanje, ali je veljavna že odločba Poveljstva garnizije Maribor z dne 27.6.1986, ali pa je bilo sporno stanovanje dodeljeno šele z odločbo z dne 16.9.1991, katero revident šteje kot izvršitveno odločbo. Nadalje meni, da bi bilo potrebno upoštevati, da je predal svoje bivše stanovanje pristojnim hrvaškim organom. Poudarja, da je to pomembno zato, ker sporazum o delitvi premoženja bivše SFRJ še ni sklenjen. Nezakonito in protiustavno je, da toženi stranki ne pripada pravica do stanovanja na podlagi dela, združevanja sredstev iz svojega osebnega dohodka za stanovanjski sklad in števila družinskih članov ob upokojitvi. Opozarja še na 2. odst. 8. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem so ob načelu vzajemnosti, ki je v konkretnem primeru podana, saj je toženec predal svoje stanovanje organom Republike Hrvaške, izvršljivi na ozemlju RS akti organov bivše SFRJ. V prid takšnemu stališču govorijo še 14., 16. in 18. čl. istega zakona ter 5., 8. in 36. čl. Ustave RS. Poleg tega toženec dobiva pokojnino v RS, je državljan RS in ima tu stalno prebivališče. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz toženčevih trditev izhaja, da je pred sporno dodelitvijo stanovanja v Mariboru, stanoval v tri sobnem vojaškem stanovanju na območju V.P. 4067 Zemunik - Zadar, ki ga je predal hrvaškim organom, da je upokojen, da prejema pri SPIZ RS pokojnino ter da je državljan RS. Zatrjuje še, da ni uspel pridobiti stanovanja v Mariboru vse od upokojitve dalje, t.j. od 31.12.1987 pa do izdaje sporne odločbe, da pa je bivše Poveljstvo garnizije Maribor sprejelo njegovo prošnjo za preselitev v Maribor in ga uvrstilo na listo čakanja.

Nobena od teh trditev pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ne more biti odločilna.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da s tem, ko je bil uvrščen na listo čakanja za pridobitev stanovanja v Mariboru, ni že pridobil upravičanja do stanovanja v Mariboru. Toženec tedaj do osamosvojitve RS ni pridobil pravice zahtevati od bivše SFRJ dodelitve stanovanja v Mariboru, na katerem bi pridobil stanovanjsko pravico. Zato sklicevanje na pridobljene pravice - stanovanjsko pravico - v konkretnem primeru ne more vplivati na utemeljenost izpraznitvenega zahtevka.

Prav tako na utemeljenost izpraznitvenega zahtevka ne more vplivati ne 14. člen, ne 16., ne 18. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Nobeno od teh določil se namreč ne nanaša na vprašanje pridobitve stanovanjske pravice na stanovanju, ki leži na ozemlju RS. S 14. čl. tega zakona je RS izrecno priznala pravice (statusne, socialne in druge pravice), pridobljene na podlagi zveznih predpisov, le za aktivne vojaške osebe, vojake po pogodbi in civilne osebe v službi v JLA, če so ti nadaljevali delo kot pripadniki TO (14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS). Nadalje je izrecno uredila vprašanje varstva pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS ter borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v Deželi Furlaniji - Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji (18. čl. istega zakona in Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin, Ur.l. RS 21/91), s 16. čl. pa vprašanje lastninske pravice in drugih stvarnih pravic na nepremičninah za tuje fizične in pravne osebe (ter osebe brez državljanstva). Tudi 2. odst. 8. čl. istega zakona v konkretnem primeru ne prihaja v poštev. To določilo se namreč nanaša na izvršljivost aktov organov bivše SFRJ, izdanih pred osamosvojitvijo. Da uvrstitev na listo čakanja ni izvršljiv akt organa bivše SFRJ, pa je bilo že pojasnjeno. Prav tako ne more biti uspešno sklicevanje na 5., 8. in 36. čl. Ustave RS. Če toženec zaseda stanovanje nezakonito, se ne more sklicevati na ustavno zajamčeno pravico nedotakljivosti stanovanja. Glede sklicevanja na sporazum o delitvi premoženja bivše SFRJ, ki še ni bil sklenjen in kar naj bi bilo pomembno zato, ker je toženec svoje bivše stanovanje predal hrvaškim organom, pa je potrebno pojasniti, da bo takšen sporazum lahko urejal le vprašanja, ki zadevajo subjekte mednarodnega javnega prava, t.j. razmerja med novo nastalimi državami.

Tako je potrebno šteti, da je edino pravno odločilno, da je bilo toženi stranki dodeljeno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA z odločbo Poveljstva garnizije z dne 16.9.1991. Ker je omenjena odločba nezakonita, kot sta to že pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje, sta tudi sodbi materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).