Jedro

Upnik ni stranka pogodbe o prevzemu dolga, zato o razmerju med prvotnim dolžnikom in prevzemnikom ne ve ničesar, in se ga to razmerje tudi ne tiče. Ker upnik ni stranka pogodbe, je od njega v poziciji, ko uveljavlja dolg od prevzemnika, nesmiselno in nepotrebno zahtevati, da izkaže soglasje volj obeh pogodbenikov. Zadostuje, da dokaže voljo stranke, ki se je s pogodbo v razmerju do njega zavezala, t.j. voljo prevzemnika, volja stranke, ki se je v razmerju do njega samo razbremenila, pa je v tem kontekstu bolj ali manj nerelevantna.

Če se ugotovi volja prevzemnika, da plača tuj dolg, je na voljo odstopnika mogoče sklepati že posredno (indično) na podlagi ugotovljene volje prevzemnika.

Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. Člen ZPP, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne dokaze (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi neformalnimi dokaznimi pravili, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek; del zahtevka v višini 5.336,30 EUR spp (ki se nanaša na terjatev za dobavljeno blago po računu št. 364 in št. 1010), zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke v enaki višini, del zahtevka v višini 21.754,28 EUR spp (ki se nanaša na prevzeti dolg), pa zaradi neutemeljenosti podlage, ker tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka prevzela dolg. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.503,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali je tožena stranka prevzela dolg prvotnega dolžnika tožeče stranke v višini 61.984,28 EUR. Sodišče prve stopnje je v ta namen izvedlo številne dokaze (s vpogledom v listine in zaslišanjem strank oz. prič), po oceni izvedenih dokazov pa zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala dogovora o prevzemu dolga. Pritožba sodišču prve stopnje očita predvsem nepravilno in pomanjkljivo dokazno oceno, v posledici česar je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po uveljavljenem stališču sodne prakse je kršitev proste dokazne ocene lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma kršitev iz 1. odstavka 339. člena, lahko pa tudi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne dokaze (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi neformalnimi dokaznimi pravili, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja (glej sodbo II Ips 298/2003, II Ips 535/98). Višje sodišče se strinja s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tako postopkovno kršitev (ker dokazna ocena ni dovolj skrbna niti analitično sintetična), kot tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (ker je dokazna ocena neprepričljiva).

6. Sodišče prve stopnje je dokaz-elektronsko sporočilo z dne 20.1.2004 (A3), s katerim je takratni direktor tožene stranke T. F. sporočil tožeči stranki, da bodo pričeli plačevati 2.000,00 EUR na mesec, da pokrijejo dolg podjetja A.-M., zavrnilo z obrazložitvijo, da ne izkazuje dogovora med toženo stranko in dolžnikom. Če je imelo pri tem v mislih, da iz sporočila ni (neposredno) razviden pristanek prvotnega dolžnika (A.-M.), da njegov dolg plača tožena stranka, to sicer drži. Vendar pa je pritrditi pritožbi, da iz tega sporočila jasno in nedvoumno izhaja volja tožene stranke, da plača dolg prvotnega dolžnika. Pogodba o prevzemu dolga je pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. čl. OZ). Vloga upnika je samo v tem, da odloči, ali bo sprejel novega dolžnika (in se odrekel prejšnjemu). Upnik ni stranka pogodbe o prevzemu dolga, zato o razmerju med prvotnim dolžnikom in prevzemnikom ne ve ničesar, in se ga to razmerje tudi ne tiče. Ker upnik ni stranka pogodbe, je od njega v poziciji, ko uveljavlja dolg od prevzemnika, nesmiselno in nepotrebno zahtevati, da izkaže soglasje volj obeh pogodbenikov. Zadostuje, da dokaže voljo stranke, ki se je s pogodbo v razmerju do njega zavezala, t.j. voljo prevzemnika, volja stranke, ki se je v razmerju do njega samo razbremenila, pa je v tem kontekstu bolj ali manj nerelevantna. Kot prvo, se ta postopek vodi med upnikom in prevzemnikom, in dejstvo njegovega prevzema dolga je bistvo tega spora. Če se ugotovi volja prevzemnika, da plača tuj dolg, je na voljo odstopnika mogoče sklepati že posredno (indično) na podlagi ugotovljene volje prevzemnika. Sicer pa je sodišče prve stopnje imelo možnost, da prvotnega dolžnika o tem tudi povpraša, saj je njegovega zakonitega zastopnika zaslišalo, vendar ga nepravilno ni štelo za zakonitega zastopnika družbe A.-M.. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil M. P. direktor družbe A. M. T. ves čas njenega obstoja (A8-izpis iz srg). Če pa volje odstopnika ne bi bilo mogoče ugotoviti niti na posreden niti na neposreden način, potem bi bilo sodišče dolžno ugotovljena dejstva preizkusiti z vidika drugih možnih pravnih podlag, ki pridejo v poštev (npr. kot pristop k dolgu, kot samostojno enostransko zavezo tožene stranke). To pa bi lahko storilo, le, če bi v dokaznem postopku ugotavljalo relevantno dejansko stanje, kar narekuje bistveno bolj aktiven oz. pozitivističen pristop k dokazni oceni. Ker je sodišče ugotavljalo le, česa listine ne dokazujejo, izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih pozitivnih dejanskih ugotovitev o razmerju med strankama. Takšen negativističen pristop je mogoče upravičiti le v skrajnih primerih, če so dokazi prazni ali pa po vsebini nerelevantni, takšni pa v obravnavanem primeru niso bili.

7. Pritožba ima nadalje tudi prav, da je iz dokazne ocene prvostopnega sodišča povsem izostala ocena dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, katerega izpovedba, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.4.2011, v celoti potrjuje navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, če in zakaj šteje izpovedbo zaslišanega zakonitega zastopnika tožeče stranke za neverodostojno ali neprepričljivo, zato dokazne ocene v delu, ki se nanaša na izvedbo (vseh) dokazov z zaslišanjem prič in strank, ni mogoče preizkusiti. V primeru namreč, ko gre za istovrstne nasprotujoče si dokaze (največkrat si nasprotujejo izpovedbe zaslišanih strank oziroma prič), je sodišče dolžno še posebej skrbno oceniti takšne dokaze in argumentirano obrazložiti, zakaj je podelilo svojo vero enim, drugim pa ne.

8. Ne nazadnje pa je sodbi mogoče očitati, da ne vsebuje sintetično analitične ocene vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč podalo le oceno vsakega dokaza posebej, ki jih je ocenjevalo le posamično, iztrgano iz konteksta celotnega dogajanja med udeleženci, ki ga niti ni ugotavljalo in se nanj tudi ni oziralo. Pritožba tako upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo številne s strani tožeče stranke zatrjevane dejanske okoliščine, ki osvetlujejo razmerje med strankama; personalne povezave med prvotnim dolžnikom in toženo stranko, zakaj in kako je tožena stranka sploh postala poslovni partner tožeče stranke, namen in vsebina dokumentiranih sestankov vseh udeležencev, njihovih dopisov, okoliščine enkratnega nakupa rokavic s strani tožeče stranke ipd..

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (1. odstavek 354. člena ZPP). Napotki za nadaljnje postopanje sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.