Jedro

Glede na podatke o kazenskih postopkih v teku in o številu vloženih ovadb tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, je pravilen zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi v postopku pred okrajnim sodiščem.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Ž.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. Ž.D. je v teku kazenski postopek pri Okrajnem sodišču na Ptuju, kjer je vložen obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Pred vložitvijo obtožnega predloga je bil obdolženec Ž.D. priveden k preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je dne 12.1.1999 zoper obdolženca odredila z zgoraj navedenim sklepom pripor zaradi ponovitvene nevanrosti iz 2. točke 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se šteje od 10.1.1999 od 19.45 ure dalje, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo obdolženčevega zagovornika z v uvodu te sodbe navedenim sklepom kot neutemeljeno zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženca dne 18.1.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in napadeni sklep tako spremeni, da pripor zoper obdolženca odpravi. V obrazložitvi zahteve zagovornik ponavlja vsebino pritožbe zoper sklep preiskovalne sodnice in navaja, da sklep o odreditvi pripora ne more temeljiti na posplošenih navedbah policije v njihovih poročilih, ki običajno, tako tudi v tem primeru, predstavljajo le prepis zakonskega teksta. Razlogi za obstoj ponovitvene nevarnosti morajo biti utemeljeni v konkretnih in jasno izraženih dejstvih, ki utemeljujejo realno nevarnost in ne le bojazen, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje ali dokončal kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ker po mnenju obdolženca sklep o odreditvi pripora takšnih razlogov nima, je preiskovalna sodnica bistveno kršila določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi zlasti napada obstoj utemeljenega suma glede vseh očitanih kaznivih dejanj, ko gre pri kaznivem dejanju nasilniškega obnašanja glede na ozadje dogodka, ki je predmet kazenskega postopka, za očitno pretiravanje. Obvestila, ki jih je zbrala policija, ki so v primeru izjav lovcev S.P. in Š.F., povsem identična, kar je življenjsko gledano nemogoče, temu pa je preiskovalna sodnica nekritično sledila. Razlogi sklepa v tem delu so nepopolni, saj so izostali razlogi o verodostojnosti teh dokazov, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Tudi glede utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ ni potrebnih razlogov, ko v sklepu ni razmejitve med prekrškom in kaznivim dejanjem. Iz dosedaj zbranega dokaznega gradiva namreč ni razvidno, da bi obdolženec imel v posesti strelno orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen ali pa je omejen. Zaseženo orožje ni pištola znamke W., ampak gre za popolnoma drugo orožje. Nejasni so tudi razlogi sklepa preiskovalne sodnice glede obstoja bojazni v smislu ponovitvene nevarnosti. Verbalne grožnje, ki naj bi bile izrečene celo v prisotnosti policije in večje skupine lovcev, niso bile naperjene zoper nobeno konkretno osebo. Sicer pa obdolženec ni storil nikakršnega dejanja, s katerim bi komurkoli povzročil nasilje, napadel njegovo življenje ali telo, kar bi kazalo na realno nevarnost uresničitve te grožnje. Tudi v tej smeri sklep preiskovalne sodnice nima razlogov, oziroma so ti nejasni in gre prav tako za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ko je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju pritožbo obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil, se v razlogih ni spuščal v razlogovanje o utemeljenosti suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kar predstavlja po mnenju obdolženca bistveno kršitev določb kazenskega postopka prav tako iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitek zunajobravnavnega senata, ko v sklepu obrazlaga ponovitveno nevarnost in se pri tem opira na ugotovitev, da je obdolženca šteti za specialnega povratnika, je nepravilen, saj za obdolženčevo predkaznovanost ni uradnih podatkov - izpiska iz kazenske evidence. V spisu navedeni podatki v zvezi s tem niso uradni podatki, ob ugotovitvi, da so v kazenski evidenci vpisani podatki brisani, kar po mnenju obdolženca ne more imeti take teže, da bi pogojevalo zaključek o obstoju realne nevarnosti storitve kaznivega dejanja. Obdolženec je tri dni iskal lovca, ki mu je ustrelil psa, vendar razen vprašljivih verbalnih groženj ni storil nič nasilnega. Sicer pa je v bistvu ugotovil, kdo od lovcev mu je ustrelil psa in bi tako svoje dejanje lahko dokončal, pa tega ni storil. Hotel je le, da mu storilec ustreljenega psa vrne. Glede na brisano kazen obdolženca ni mogoče šteti za povratnika in so zato zaključki glede obstoja realne nevarnosti v sklepu zunajobravnavnega senata v nasprotju s tem, kar izhaja iz zbranih podatkov. V skrajšanem postopku bi morala biti odreditev pripora glede na zakon le izjemna in bi o tem morale biti v utemeljitvi sodišča konkretne in specifične okoliščine podprte s prepričljivimi dokazi, ne pa na posplošenih zatrjevanjih, ki jih ni mogoče preizkusiti.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obd. Ž.D. ni utemeljena. Ob izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, ki jih je opravila preiskovalna sodnica, je bilo evidentno izkazano, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec obravnavana dejanja izvršil in so nastopile posledice, ki utemeljujejo odreditev pripora tako po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP kakor tudi v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave RS. Tudi razlogi izpodbijanih sklepov so dovolj izčrpni in tehtni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V času odločanja o odreditvi pripora je bilo v 2. točki 1. odstavka 432. člen ZKP določeno, da se sme odrediti pripor zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let, pa posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo obdolženec to kaznivo dejanje ponovil ali da bo storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede odreditve pripora je v 1. odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije določeno, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavnost in zakonitost zoper obs. Ž.D. odrejenega pripora je bilo presojati v okviru zgoraj navedenih določb Ustave in ZKP.

Za očitek o izostanku razlogov o obstoju utemeljenega suma glede kaznivih dejanj po 1. odstavku 299. člena in 1. odstavku 310. člena KZ, ni podlage. Razlogi v navedenem sklepu so povsem konkretni glede obstoja utemeljenega suma za obe kaznivi dejanji. Zato je očitek o izostanku razlogov, češ da gre za posplošene navedbe policije v njihovih poročilih, ki kot običajno predstavljalo le prepis zakonskega teksta, v nasprotju z vsebino v predkazenskem postopku zbranih izjav in listinskih dokazov.

Prav tako ni podana kršitev določb postopka v zvezi z ugotovljenim pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti glede na to, da je predmet tega kazenskega postopka med drugim dvoje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, za kateri se sme izreči kazen zapora dveh let. Podane ter ustrezno obrazložene so tudi tiste posebne okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o realni nevarnosti, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, oziroma ponovil kaznivo dejanje, zaradi katerega je v postopku (nasilniško obnašanje po 1. odstavku 299. člena KZ). Zaključek o resnosti groženj z izvršitvijo najhujšega kaznivega dejanja - umora osebi, ki je pokončala obdolženčevega psa, ob ugotovljenih podatkih o osebnosti obdolženca, čeprav preiskovalna sodnica ni razpolagala z izpiskom iz kazenske evidence, predstavljajo tiste posebne okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost, da bi obdolženec dejanje ponovil oziroma storil dejanje, s katerim grozi. Tudi ogrožanje varnosti ljudi, kot ustavna zahteva v 1. odstavku 20. člena, je v sklepu preiskovalne sodnice povsem zadostno in ustrezno obrazloženo.

Tudi očitek glede bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sklepu zunajobravnavnega senata ni utemeljen, ker naj ne bi imel razlogov o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji kot podlagi za odločanje o pripornem razlogu. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi zunajobravnavnega senata, čeprav skopi, povsem zadostni. Navedeni sklep ima tudi povsem zadostne in sprejemljive razloge glede obstoja pripornega razloga ponovitvene navarnosti tako v zvezi z osebnostjo storilca kot tudi, glede načina storitve očitanega kaznivega dejanja nasilništva. Sklicevanje na brisane pravnomočne obsodbe je v nasprotju s 3. odstavkom 105. člena KZ. Sodišče dobi v zvezi s kazenskim postopkom podatke iz kazenske evidence le glede neizbrisane obsodbe. Glede na podatke o kazenskih postopkih v teku in o številu vloženih ovadb tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, pa je pravilen zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi v postopku pred okrajnim sodiščem. Posebne okoliščine so zanesljivo izkazane, tako da obstaja dovolj podlage za zaključek o realni nevarnosti, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi oziroma ponavljal dejanje nasilniškega obnašanja, zaradi katerega je tudi v postopku. Ob zadostnih razlogih v sklepu zunajobravnavnega senata tudi v tej smeri zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da niso podane kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.