Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka napak uporabila določbe materialnih predpisov, ko je za vrsto dokumentacije "identifikacija investicijskega projekta", ki ga je za pridobitev sredstev iz proračuna RS na javni razpis poslala tožeča stranka, zahtevala vsebino po 6. členu Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja, čeprav se na dokumentacijo, kot jo je predložila tožeča stranka, nanaša 8. člen Uredbe, te sestavine pa obravnavana dokumentacija ima. Zato ni bilo razlogov za zavrženje prijave na javni razpis, temveč bi jo bilo treba obravnavati po vsebini, kar bo tožena stranka storila v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 434/2002-6 z dne 21.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi ter odpravilo sklep tožene stranke z dne 15.1.2002, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče stranke, s katero se je prijavila na javni razpis za zbiranje predlogov za izdelavo programov sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb varstva okolja iz proračuna Republike Slovenije za leti 2002 in 2003 (Uradni list RS, Uradne objave, št. 86/2.11.2001), ker da tožena stranka ob prijavi ni predložila dokumentacije v skladu z javnim razpisom in navodilom o razpisni dokumentaciji, ki bi morala biti izdelana v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98 in 43/99, v nadaljevanju Uredba). Prvostopno sodišče pa je presodilo, da ni bilo razlogov za zavrženje vloge. Tožnikova prijava oziroma njej priložena dokumentacija "identifikacija investicijskega projekta", vsebuje z Uredbo zahtevane sestavine, za katere tožena stranka meni, da jih ne vsebuje. Zato je toženi stranki naložilo, da v ponovljenem postopku tožnikovo prijavo na javni razpis obravnava po vsebinski plati.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da predložena investicijska dokumentacija za nameravano investicijo ni pripravljena v skladu z Uredbo. Navaja, da investicijska dokumentacija (dokument identifikacije investicijskega projekta) sicer vsebuje kratek opis upoštevanih variant, vendar le s tehničnega vidika, ne pa tudi z ekonomskega vidika, kar je ključno za odločitev o investiciji in zelo pomembno zaradi učinkovite rabe javno finančnih sredstev. Analiza variant tudi ne opredeljuje variante "brez" investicije, ki je ključna za nadaljnjo analizo variant, kolikor se izkaže, da varianta "z" investicijo tehnično in finančno ni upravičena. Navaja, da investicijska dokumentacija sicer opredeljuje finančne vire, vendar pa ni razvidno, ali bo investitor in na kakšen način bo investicijo financiral, če ne bo pridobil nepovratnih proračunskih sredstev.

Poleg tega finančna konstrukcija ne vključuje stroškov obratovanja in vzdrževanja, ki so v primeru investicij, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice, pomembni. Nadalje je v investicijski dokumentaciji pomanjkljivo prikazana analiza stroškov in koristi, ki je v skladu z 2. točko 2. člena Uredbe način ekonomskega vrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi stroški in koristi, ki se jih ne da izraziti v denarju. Problem vodnih izgub je sicer opredeljen, ni pa monetarno ovrednoten. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep (pravilno sodbo) pod točko 1. izreka ter odloči, da se tožbi tožeče stranke ne ugodi in se potrdi sklep tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi praktično priznava, da dokumentacija tožeče stranke vsebuje vse elemente, za katere je v sklepu navedla, da jih ne vsebuje. Da pa bi opravičila svojo prvotno odločitev, postavlja neutemelje pogoje, ki jih Uredba ne zahteva. V pritožbi se sklicuje zlasti na 2. točko 6. člena Uredbe in tudi na ostale določbe tega člena. Pri tem pa je prezrla, da se te določbe za vrsto investicijske dokumentacije, s katero se je tožeča stranka na razpis prijavila in je glede na določbo 7. člena Uredbe najnižja vrsta investicijske dokumentacije, le smiselno uporabljajo. Konkretno vsebino takšnega dokumenta opredeljuje 8. člen Uredbe, na katerega se je tožena stranka tudi sklicevala v izpodbijanem sklepu oziroma iz njega navajala sestavne dele, ki jih dokumentacija tožeče stranke naj ne bi vsebovala. Takšna razlaga Uredbe pa ni zakonita. Meni, da njen projekt vsebuje vse elemente, navedene v 8. členu Uredbe, z ustrezno vsebino in je zato zanj tožena stranka dolžna zagotoviti sofinanciranje. Podrejeno pa poudarja, da bi morebitne pripombe tožene stranke, če bi držale, kar pa v obravnavanem primeru ne, bile kvečjemu upoštevne pri vsebinskem reševanju prijave, nikakor pa ne bi mogle biti razlog za zavrženje prijave. Iz navedenih razlogov tudi navedbe tožene stranke v pritožbi ne držijo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela razlogov za zavrženje prijave tožeče stranke na javni razpis, s katero je kandidirala za pridobitev finančnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dokumentacija tožeče stranke, priložena prijavi na navedeni razpis, za projekt "Oskrba s pitno vodo - obnova vodovodnega omrežja s ciljem zmanjšanja vodovodnih izgub za investicijo Vodovod K.p., odsek B.b. - K.g., prva faza", kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče vsebuje tudi sestavine, predpisane v 4. in 6. točki 3. odstavka in 1. alinei 4. odstavka 8. člena Uredbe.

Ker torej tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela razlogov za zavrženje vloge tožeče stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala v skladu s sodbo prvostopnega sodišča vlogo tožnice obravnavati po vsebini.