Jedro

Ker tožena stranka ni poskrbela za ustrezni nadzor in varen potek dela (ampak je dopuščala, da so delavci izdajali blago v skladišču v času malice, ko ni bilo na razpolago viličarja), krivdno odgovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel s tem, ko se je povzpel po konzolah in poškodoval. Na podlagi tožnikove odločitve, da bo pomagal kupcu, zaradi česar se je povzpel na konzolo in ni počakal na viličarja, je njegov soprispevek k nastali škodi ocenjen na 20 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (1. odstavek 1. točke in 2. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 7.150,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2005 dalje do plačila, v roku 8 dni; zahtevek na plačilo razlike v višini 4.813,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2005 dalje do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.145,18 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 114,22 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 11.963,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2005 dalje do plačila, v roku 8 dni. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 115,20 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v ponovno sojenje oziroma podrejeno, pritožbi ugodi ter spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka. Meni, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso podane vse odškodninske predpostavke, ki morajo biti podane kumulativno in zato ne more biti podana odgovornost tožene stranke po krivdnem načelu. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, kako je do poškodbe dejansko prišlo. Očitno se je postavilo na stališče, da je plošča sama zdrsnila iz regala ter delavca porinila s konzole, na kateri je stal. Sodišče v zvezi z ugotovitvijo ali gre za objektivno ali krivdno odgovornost ničesar ne pojasnjuje, kljub temu, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarjala izključno iz razloga objektivne odgovornosti (ker je tožnik najprej vtoževal zahtevek zaradi objektivne odgovornosti). Med sodnim postopkom se je res izkazalo, da je bila plošča na regalnih policah in da je šele manipulacija tožnika povzročila počasno drsenje plošče navzdol. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje odločilo o odškodninskih predpostavkah v nasprotju z izvedenimi dokazi, nekaterih dokazov ni izvedlo, čeprav bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje, kljub predlogu ni opravilo ogleda skladišča, da bi dobilo pravo predstavo, ter povzelo pričanje tožnika, da manipulacija z viličarji v skladišču ni bila možna. Tožnik je bil seznanjen z varnim načinom dela v trgovini, tožena stranka ni bila seznanjena glede ročnega vlečenja veznih plošč, prav tako je varnostni inženir izrecno izpovedal, da način dela z ročno manipulacijo veznih plošč ni bil dovoljen in so bili vsi delavci s tem seznanjeni. Sodišče prve stopnje tudi ni raziskalo, da tožnik ni imel zaščitnih rokavic. Neutemeljene so navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravilno organizirala dela, ker ni imela na razpolago viličarja za delo v trgovini, ni imela skladiščnika in lestev v skladišču za ročno manipulacijo. Zakoniti zastopnik, vodja trgovine in varnostni inženir so izpovedali, da je bilo za delo z veznimi ploščami takih dimenzij obvezno uporabljati viličar in da je bil ta vedno na razpolago. V skladišču lestev niso montirali ravno zato, da ne bi prihajalo do ročne manipulacije veznih plošč. Lestve so imeli prej v starih skladiščih. Lestve, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, v prostoru, kjer se je zgodila nesreča, nikoli niso bile postavljene. Niso bile potrebne, bile so v starih skladiščih, bile so nevarne, zato sodišče ne more presojati, da bi rešile celotno situacijo, če delodajalec oceni, da delo z lestvami ni primerno. Nobena od prič ni izpovedala in tudi ni vedela, da bi se vezne plošče iz regalov kadarkoli jemale ročno. Tožena stranka je veliko pred poškodbo storila vse, da bi onemogočila morebitno poškodbo na način, kakor ga opisuje tožnik. Nepodprta je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z organizacijo dela znotraj trgovine in skladišča. Delavci so imeli navodilo, da je v času malice potrebno na dostavo večjih kosov počakati. To navodilo je bilo potrebno ravno zato, da se prepreči kakršnakoli poškodba. Zato po oceni sodišča prve stopnje neživljenjska rešitev ne more biti podlaga za nedopustno ravnanje tožene stranke. Tožnik se je sam odločil, da bo kupcu ugodil, zato se je sam odločil, da bo izvlekel vezne plošče iz regalov, kar pomeni, da je tožnik sam prispeval k povzročeni škodi, nakar je tožena stranka opozorila, da gre za deljeno odgovornost po 171. in 185. členu Obligacijskega zakonika. Neprepričljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in povzročeno škodo oziroma sploh ni obrazložitve. Gre za deljeno odgovornost, ker je tožnik sam prispeval k nastanku škode, na vezno ploščo se tožnik ni povzpel v interesu tožene stranke, kakor obrazloži vzročno zvezo sodišče prve stopnje, ampak izključno v lastnem interesu. Sodišče prve stopnje je sledilo le izpovedi tožnika in priče D.B., ki sta izpovedala, da je način vlečenja plošč iz regalov bil ustaljen in so ga vsi opravljali. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali gre res za ustaljeno sodno prakso. Navaja, da se ji ne more dokazati nobene malomarnosti. Storila je vse, kar je bilo potrebno, da zagotovi varno delo, tako v skladišču, kot v trgovini. Sodišče prve stopnje je le enostavno ugotovilo, da gre za običaj, katerega je tožena stranka dopuščala, ničesar pa ni storila, da bi omogočila drugačen način dela. Tožnik je tudi sam prispeval k poškodbi, ker je želel nekaj narediti, kar ni bila običajna praksa, kar je bilo v nasprotju z varnostnimi pravili, s katerimi je bil seznanjen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik opravljal delo prodajalca in da je do poškodbe prišlo pri snemanju plošče tefiks debeline 12 mm iz regalne police na višini 2,5 m, ko ga je plošča porinila iz konzole, na kateri je stal, zato je padel na levo roko in si zlomil zapestje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi se to delo lahko opravljalo skladno s predpisi iz varstva pri delu. Zato je podana odgovornost tožene stranke, tožnik pa ni prispeval k nastanku škode, saj se na konzole ni povzpel iz svojega interesa, ampak v interesu tožene stranke. Zato mu je priznalo odškodnino v višini 24.065,27 EUR, višji zahtevek je zavrnilo. Ker je zavarovalnica tožniku že poravnala znesek 12.101,49 EUR, mu je priznalo razliko 11.963,75 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Za odločitev sodišča prve stopnje je bistvena ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor, da bi delo potekalo varno. Če je delodajalec dopuščal, da je prodajalec izdajal blago v skladišču in da v času malice ni bil na razpolago viličar, je prepustil način dela delavčevi iznajdljivosti, je krivdno odgovoren za škodo, ki jo je delavec utrpel, ko se je povzpel po konzolah in se pri tem poškodoval. Tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni poskrbela za ustrezen nadzor nad delom delavcev in s tem dopustila nastanek škode. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni naredila vsega, da bi škodo preprečila ali zmanjšala. Glede samega dogodka se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved tožnika, ni sledilo izpovedi vodje trgovine, zakonitega zastopnika ter priče R.(varnostni inženir), ki je opravljal dela s področja varnosti in zdravja pri delu, ki so izpovedali, da tožnik ni smel izdajati blaga ročno, temveč bi moral v skladu z navodili počakati na viličarja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Delodajalec mora delo organizirati tako, da lahko delavec delo normalno opravlja, brez nevarnosti za svoje zdravje. Tožena stranka je opustila dolžno nadzorstvo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dolžnost odgovornega delavca oziroma vodje delovnega procesa, je, da nadzoruje delo delavca, če pri svojem delu ravna v skladu z varnostnimi ukrepi. Dejstvo, da je bil tožnik seznanjen z načinom dela, v danih okoliščinah nima odločilnega pomena, saj tožena stranka ni ves čas zagotovila izdaje materiala z viličarjem. S tem je podana njena odgovornost, kakor tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Pritožbeno navajanje, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, med drugim ogled skladišča, je neutemeljeno. Ni bistvena izpoved tožnika, da v skladišču manipulacija z viličarji ni bila možna, temveč dejstvo, da ni bilo na razpolago viličarja. Ogled skladišča torej ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče pa se strinja, da sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe tožnika, ob pravilni uporabi 3. odstavka 153. člena OZ tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen zaključek, da je za tožnikovo škodo v celoti odgovorna tožena stranka. Delavec mora na delu ravnati s potrebno pazljivostjo, tako, da varuje svoje zdravje. Tožnikovo premalo pazljivo oziroma premišljeno ravnanje predstavlja zato v skladu z določbo 1. odstavka 171. člena OZ njegov krivdni prispevek k temu, da je do nastanka škode prišlo. Tožnik je kot dolgoletni delavec poznal način dela pri toženi stranki, zato je po presoji pritožbenega sodišča prispeval k nastanku škode. Ob tehtanju tožnikovega ravnanja, ki se je odločil, da bo ustregel kupcu in se je zato povzpel na konzolo, namesto, da bi počakal viličarja, se pokaže, da je treba toženo stranko oprostiti za 20 % odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po 4. odstavku 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisodilo samo 80 % odškodnine. Tožena stranka se zoper samo višino odškodnine izrecno ne pritožuje. Pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeni obseg škode tožniku priznalo odškodnino v skladu s kriteriji iz 200. člena OZ in ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po delno spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh nižji in sicer 27,34 %, uspeh tožene stranke pa v višini 72,66 %. Stroški tožnika znašajo 3.829,25 EUR, 27,34 % predstavlja znesek 1.046,91 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 3.016,92 EUR, 72,66 % znaša 2.192,09 EUR. Ob medsebojnem pobotanju stroškov, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znesek 1.145,18 EUR.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo za sestavo pritožbe 625 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in 220,00 EUR sodne takse znaša 571,12 EUR. Ker je s pritožbo uspela 20 % , znašajo priznani stroški pritožbe 114,22 EUR.