Jedro

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je sklep tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta v. d. generalnega direktorja tožene stranke z dne 3. 8. 2023 nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 3. 2022 nezakonita (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno delno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je tožnik v vlogi z dne 24. 9. 2024 tožbo spremenil. S tem, ko je zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je dejansko postavil nov zahtevek. Pri tem pa je zamudil prekluzivni rok za tožbo iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Enako je zamujen 15-dnevni rok po Zakonu o zavodih (ZZ). Skladno z ZZ je sodno varstvo dopustno v 15 dneh od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep tožniku ni bil vročen, je pa zanj izvedel, pri tem pa ne navede, kdaj šteje, da se je tožnik seznanil s sklepom in njegovimi pravnimi posledicami. Neutemeljen je očitek sodišča, da je tožena stranka tožniku skušala vročiti pisanje medtem, ko je koristil letni dopust, saj slednje ni prepovedano. Prav tako ni nelogično vročanje po detektivu, saj zakonodaja to omogoča. Vztraja, da je bilo tako vročanje obvestila o seznanitvi z razlogi za razrešitev, kot tudi sklepa o razrešitvi z dne 3. 8. 2023 opravljeno pravilno in skladno z določbo drugega odstavka 96.a člena ZUP. Podane so bile namreč vse okoliščine za tovrstno vročanje (tožnik na naslovu stalnega prebivališča ni bival in tam osebno ni bil znan), zato ni nastopila obveznost iz tretjega odstavka 87. člena ZUP, saj položaj, ko je oseba na naslovu za vročanje neznana, ureja 96.a člen ZUP, česar sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Glede na vsebino drugega odstavka 85. člena ZUP in prvega odstavka 96.a člena ZUP pa je nepravilna tudi ugotovitev, da poskusi vročitve na ostale naslove niso bistveni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, obstaja nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in dejansko vsebino teh listin, sodišče se ni opredelilo do vsebine odločilnih dokazov. Negotovosti ni niti glede Poročila detektivke z dne 10. 7. 2023, prav tako izpoved detektivke A. A. ni bila neprepričljiva, saj je potrdila vse, kar izhaja iz Poročila, to pa je, da sosedje tožnika poznajo le kot medijsko osebnost, ne pa tudi osebno, da je hiša v nebivalnem stanju ter da tožnik na naslovu za vročanje ne biva in tja tudi ne zahaja. Časovnica, kot jo ugotavlja sodišče v 18. točki, ne drži in je v nasprotju z vsebino Poročila. Vročitev na naslovu B. se ni opravljala dne 30. 6. 2023 ob 17.15, temveč ob 15.40 uri. Tako je bilo dovolj časa za pot do C. Kljub izrecnemu napotku pritožbenega sodišča, se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo do Poročila detektivske agencije D. z dne 5. 10. 2023, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik dejansko ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sklepom Pdp 244/2024 z dne 12. 6. 2024 je pritožbi toženke zoper delno sodbo in sklep delno ugodilo, delno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani sklep je potrdilo.

6.Zakon o zavodih (ZZ) pristojnemu organu nalaga, da pred sprejemom sklepa o razrešitvi direktorja seznani z razlogi za razrešitev in mu da možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 38. člena ZZ).

7.Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 2022 opravljal delo generalnega direktorja toženke oz. od uveljavitve zakonske novele ZRTVS1-B v. d. generalnega direktorja. Tožena stranka je dne 30. 6. 2023 tožniku, ki je bil v tem času na letnem dopustu (po tem pa v bolniškem staležu), po detektivu na naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča (B.) vročala obvestilo - Seznanitev v. d. generalnega direktorja toženke z razlogi za razrešitev ter pozivom na podajo izjave. Vročitev na tem naslovu ni bila opravljena, ker je detektivka ugotovila, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča oziroma na naslovu za vročanje dejansko ne prebiva. Tožena stranka je vročanje tega obvestila nato opravila v prostorih delodajalca z javnim naznanilom preko oglasne deske dne 11. 7. 2023. Štela je, da je pošiljka s fikcijo vročena dne 27. 7. 2023. Ker v roku 3 dni izjave s strani tožnika ni prejela, je dne 3. 8. 2023 sprejela sklep o razrešitvi. Tega dne je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

8.Po stališču sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo tudi v ponovljenem postopku, za vročanje z javnim naznanilom preko oglasne deske delodajalca, niso bili izpolnjeni pogoji. Sodišče je ugotovilo, da tožnik dejansko biva na naslovu stalnega prebivališča, kjer ima tudi naslov za vročanje, zato bi morala tožena stranka vročitev opraviti po splošnih pravilih ZUP (87. člen) ali ZPP (142. člen), ki se nanašajo na osebno vročanje. Ker tega ni storila in tožniku listina z dne 30. 6. 2023 ni bila vročena, tožnik v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ) s postopkom in razlogi zanj ni bil seznanjen, v postopku razrešitve mu ni bila zagotovljena pravica do izjave, kar vse je lahko bistveno vplivalo na odločitev o razrešitvi. Presodilo je, da je zaradi postopkovnih kršitev sklep o razrešitvi z dne 3. 8. 2023 nezakonit, posledično je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo.

9.Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožnika pravilno odločalo meritorno. Ugotovilo je namreč, da je tožnik za sklep o razrešitvi z dne 3. 8. 2023 izvedel, ravno tako za prenehanje delovnega razmerja, kljub temu, da mu sklep (po stališču sodišča prve stopnje) ni bil vročen pravilno. Utemeljeno je ocenilo, da tožba, vložena dne 2. 9. 2023 ni preuranjena, saj so na podlagi izpodbijanega sklepa nastopile pravne posledice (prenehanje funkcije in hkrati delovnega razmerja). Toženka je v dosedanjem postopku konkretizirano zatrjevala zgolj to, da naj bi bila tožba preuranjena, ne pa tudi, da naj bi bila prepozna. Sodišče na prekluzivne roke sicer pazi po uradni dolžnosti, vendar pa iz navedb strank in izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožba vložena izven roka, kot ga v drugem odstavku 39. člena določa Zakon o zavodih (ZZ). Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

10.V konkretnem primeru se je v postopku izpostavilo vprašanje, ali je tožena stranka tožniku obvestilo- Seznanitev v. d. generalnega direktorja toženke z razlogi za razrešitev ter pozivom na podajo izjave vročala pravilno in je torej tožnik skladno z določbo tretjega odstavka 38. člena ZZ imel možnost, da se pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznani z razlogi za razrešitev ter se o njih izjavi.

11.Pravilno vročanje je predpostavka za pravilen in zakonit izid postopka. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa vročanje različnih aktov delavcu s strani delodajalca. Akti, s katerimi delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, se vročajo osebno in sicer v prostorih delodajalca ali na naslovu iz pogodbe o zaposlitvi oziroma na naslovu, ki ga je delavec pisno sporočil delodajalcu, v kolikor delavec na teh naslovih ni znan, pa z objavo na oglasni deski delodajalca (drugi in peti odstavek 88. člena ZDR-1). Za vročanje akta, s katerim delavcu preneha delovno razmerje, se smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor v tem členu ni drugače določeno (šesti odstavek 88. člena ZDR-1). Temeljni pogoj za pravilnost osebnega vročanja tako po določbah ZPP kot določbah ZUP, na katerega sta se sklicevali stranki in sodišče prve stopnje, je dejstvo, da posameznik na naslovu za vročanje dejansko biva. V kolikor se vročanje opravi po določbah 87. člena ZUP ali 142. člena ZPP, namreč nedokazanost dejstva o dejanskem bivanju na naslovu vročanja privede do zaključka o nepravilnem vročanju.

12.Pritožbeno sodišče je ob jasno izraženih pravnih stališčih v razveljavitvenem sklepu Pdp 244/2024 o tem, katere okoliščine so (ne)relevantne za presojo ali oseba na naslovu za vročanje dejansko tudi biva (dejansko prebivališče temelji na tesnejših in trajnejših povezavah posameznika z določenim krajem oziroma naslovom oziroma; dejansko prebivališče je središče posameznikovih interesov in aktivnosti; naslovu za vročanje je enakovreden katerikoli naslov, na katerem naslovnik dejansko prebiva, slednji ima prednost pred katerimkoli formalnim naslovom), obrazložilo, kje so napake oziroma pomanjkljivosti v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje ter mu naložilo, da na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ponovno presodi, ali je tožnik v času vročanja dejansko bival na naslovu stalnega prebivališča.

13.Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na površno in pomanjkljivo dokazno oceno glede ugotovljenega dejstva dejanskega prebivanja tožnika na (sporočenem) naslovu stalnega prebivališča. Izpodbijana delna sodba je namreč ponovno brez ustrezne analize vsakega dokaza posebej, predvsem pa vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka, kot to zahteva določba 8. člena ZPP.

14.Sodišče prve stopnje se v ponovljenem sojenju kljub izrecnemu napotku pritožbenega sodišča ni opredelilo do poročila detektivske agencije D. z dne 5. 10. 2023 (B23), s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravilih vročanja termin, da je nekdo na naslovu "neznan", pomeni, da tam ne prebiva ali da tam nikoli ni prebival. Ta ugotovitev se običajno sprejme prav na podlagi izjav sedanjih prebivalcev, sosedov ali drugih zanesljivih virov, ki lahko potrdijo, da naslovnik na danem naslovu ne prebiva. Prav slednje pa izhaja tako iz Poročila o vročanju detektivke A. A. (B1) kot tudi iz Poročila detektivske agencije D. z dne 5. 10. 2023 (B23), do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ga pri oblikovanju dokazne ocene neutemeljeno ni upoštevalo. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

15.Sodišče prve stopnje je izpoved priče A. A. ocenilo kot nezanesljivo, pri čemer je navedlo, da je slednja izpovedovala precej drugače, kot je zabeleženo v Poročilu z dne 10. 7. 2023 (B1). Pritožbena navedba toženke, da slednje ne drži, je utemeljena, saj tako iz Poročila kot izpovedi priče skladno izhaja, da je detektivka na podlagi razgovora s sosedi ugotovila, da tožnik na naslovu stalnega prebivališča nikomur ni osebno poznan, tam dejansko ne živi in nikoli ni živel. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o nezanesljivosti zaslišane priče utemeljilo tudi na časovnici delovanja detektivke, v kateri naj bi bile nedoslednosti. Navedlo je, da je detektiva vročitev na naslovu B. dne 30. 6. 2023 poskušala opraviti ob 17.12 uri oziroma celo ob 17.17 in 17.42 uri, pri čemer naj bi ob 17.34 uri poskušala opraviti vročitev tudi na naslovu C. Ker gre za razdaljo okoli 100 km, takšno razdaljo pa je (glede na navedene ure poskusa vročanja) časovno neizvedljivo premostiti, sodišče prve stopnje detektivskemu poročilu in detektivki ni poklonilo vere. Vendar pa s tem v zvezi toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da iz Poročila detektivke ne izhaja, da bi detektivka vročanje na naslovu B. dne 30. 6. 2023 poskušala opraviti ob 17.12 uri oziroma ob 17.17 in 17.42 uri, temveč ob 15.40 uri, zato je utemeljen pritožbeni ugovor procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), saj je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo vsebino listine. Poleg tega tudi ne drži, da detektivka ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj obvestila ni pustila na vratih hiše na naslovu B., saj iz njene izpovedi povsem jasno izhaja, da ga tam ni pustila iz razloga, ker je ugotovila, da tožnik tam dejansko ne biva (ne pa, da je zgolj začasno odsoten). Ker ugotovitve sodišča prve stopnje glede neprepričljivosti detektivke in njenega Poročila v bistvenem temeljijo na dejstvih, ki iz vsebine izvedenih dokazov ne izhajajo, ni mogoč zaključek o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje torej tudi v ponovljenem postopku ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato odločitev ne temelji na uspehu celotnega postopka. Nespoštovanje določbe iz 8. člena ZPP vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

16.Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena). Ocenilo je, da kršitev ne more samo odpraviti. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more, niti ni smotrno, da dopolnjuje postopek z ozirom na dejstvo, da je sodišče prve stopnje sklep o razrešitvi razveljavilo že zaradi zatrjevanih kršitev pravil vročanja, zaradi katerih tožniku v postopku razrešitve ni bila zagotovljena pravica do izjave, in se do vsebinskih razlogov za razrešitev še ni opredeljevalo. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi 356. člena ZPP zadevo smotrno vrniti v odločanje pred drug senat, saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja - glede na to, da je sodišče prve stopnje ponovilo kršitev načela proste dokazne ocene in ne upošteva napotkov pritožbenega sodišča. Iz predhodnega in tega razveljavitvenega sklepa so razvidna ključna izhodišča za sojenje v tem sporu, ki naj jih v novem sojenju upošteva sodišče prve stopnje.

17.Ostale pritožbene navedbe za sprejeto odločitev niso relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Zveza: