Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnost podati izjavo volje velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo sodbe. To pa pomeni, da tu (ker je obveznost izpolnjena že s pravnomočnostjo sodne odločbe) ni mogoče izdati sklepa o določitvi sodnih penalov.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za določitev sodnih penalov zavrne.
Upnik mora dolžnici v osmih dneh povrniti 19.228,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za določitev sodnih penalov, s tem da je dalo dolžnici rok treh dni, v katerem mora izpolniti obveznost (skleniti z upnikom kupoprodajno pogodbo) ter hkrati določilo, da mora za vsak dan zamude upniku plačati 20.000,00 SIT sodnih penalov.
Zoper ta sklep se pritožuje dolžnica in navaja, da ji je sodišče določilo prekratek rok. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikov predlog zavrne, podrejeno pa, naj določi daljši rok.
Upnik je odgovoril na pritožbo. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (381. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), pritožbeno sodišče odgovora ni obravnavalo.
Pritožba ni utemeljena.
V konkretnem primeru je izvršilni naslov sodba, ki dolžnici nalaga, da mora z upnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 9 v II. nadstropju stanovanjskega bloka v Š., X ul. 10 in to za ceno 991.160,00 SIT. Gre torej za dolžnost podati izjavo volje, ki velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo sodbe (prvi odstavek 238. člena ZIZ).
In ker je sodba Temeljnega sodišča v Kranju z dne 7.3.1994, ki dolžnici nalaga sklenitev kupoprodajne pogodbe, pravnomočna, je s tem izpolnjena tudi njena dolžnost podati izjavo volje. To pa pomeni, da je predlog za določitev sodnih penalov neutemeljen. Dolžniku nedenarne obveznosti jih je namreč mogoče naložiti le, če svoje obveznosti pravočasno ne izpolni (294. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).
Sodišče prve stopnje je torej na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (238. člen ZIZ in 294. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker mora pritožbeno sodišče na to paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Ker je dolžnica uspela s pritožbo, ji mora upnik povrniti stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ in drugi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki predstavljajo znesek, ki bi se stranki priznal kot nagrada za odvetnika (163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).