Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravne podlage nepravilno navedlo, da ZOR v čl. 200 ne predvideva škode kot duševne bolečine zaradi takšnih neugodnosti. Po določbi čl. 200 ZOR se lahko prizna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice osebnosti in tudi strah kot samostojno obliko škode. Tako je pravna podlaga v čl. 200 ZOR. Osebnostne pravice so tiste pravice, ki varujejo človekove osebnostne dobrine, človeka, njegovo osebnost, človek ima naravno pravico do mirnega in nemotenega življenja, do osebne varnosti, do osebne svobode, njegova osebnost pa je varovana tudi proti nedovoljenem posegu države. To so pravice, ki varujejo človekovo osebnost, njegovo duševno, fizično in moralno bistvo. Ker so osebnostne pravice civilne pravice, se varujejo tudi s sredstvi civilnega prava. Poseg v osebnostno pravico je zato po čl. 200 ZOR civilni delikt in za njega obstaja odškodninska odgovornost. S posegom v osebnostno sfero pa lahko nastane pri oškodovancu duševna bolečina, duševno trpljenje.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo negmotne škode v višini 750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je tožnik utrpel s protipravnim ravnanjem njenih delavcev. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik 4 x obsojen na plačilo mandatne kazni. Do tega je prišlo zato, ker je drugi zlorabil njegove osebne podatke in dal policistom njegove podatke, le-ti pa niso na zanesljiv način preverili identifikacije. Tako je bil 4 x obravnavan kot storilec prekrškov in ni mogel dokazati, da ni kriv. Zaradi očitkov, da je vozil v Ljubljani opit, ker policisti niso jemali resno njegovih ugovorov in zadeve niso raziskovali, je duševno trpel, bil nervozen in v depresiji, znanci so ga zafrkavali, ni mogel spati in ni vedel, kaj naj stori. To je trajalo od 1998 do 1999. S posegi v njegovo dostojanstvo mu je nastala škoda, katere rezultat so bile duševne bolečine. Sodišče je štelo, da 200. čl. ZOR posebej ne opredeljuje priznano škodo kot duševne bolečine zaradi takšnih neugodnosti, vendar pa je izhajalo iz ustave in štelo, da je utemeljena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenih neugodnosti v višini 500.000,00 SIT in za strah, ki ga je tožnik trpel zaradi ogroženosti življenja zaradi izdanih sklepov za prisilno izterjavo na njegovem osebnem dohodku, 250.000,00 SIT. Zahtevek za povrnitev materialne škode je sodišče zavrnilo, ker do izvršbe ni prišlo. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pravočasni pritožbi meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo. Za odškodninsko odgovornost ne zadostuje le pavšalno zatrjevanje o malomarnosti tožene stranke, pač pa je potrebno ugotoviti konkretna ravnanja, ki na to malomarnost kažejo. Sodišče bi moralo nepravilnosti policistov v danih okoliščinah konkretno ugotoviti oz. ugotoviti, kaj so ti prekršili. Prepričana je, da so njeni delavci v vseh petih primerih policijske kontrole, ko je voznik osebnega avtomobila R. U. povedal tožnikove osebne podatke, postopali v skladu s svojimi pooblastili, ki so opredeljeni v 33. in 35. čl. Zakona o policiji (oz. v 24. čl. Pravil o policijskih pooblastilih). Kadar namreč oseba, katere identiteta se ugotavlja pri sebi nima osebnega dokumenta se ugotavlja na podlagi obstoječih evidenc, kar je bilo v danem primeru tudi storjeno preko O.. Kontrola se je ugotavljala izven kraja bivanja (v V., L. in S. G.), zato kakršen drug način ugotavljanja identitete v danih okoliščinah ni bil mogoč. Zato ravnanje njenega organa ni bilo nedopustno oz. protipravno in zato tudi ni podana njihova krivda. Razen tega pa pri tožeči stranki tudi ni nastala pravno priznana škoda in so razlogi v sodbi v tem delu kontradiktorni in nerazumljivi. Sodišče bi moralo preciznejše in razumljivejše navesti, zakaj šteje, da je nastala škoda pravno priznana. Duševne bolečine kot take ne dajejo upravičenja do odškodnine, pač pa morajo biti povezane z neko drugo škodo. Tudi ocena sodišča, da je pri tožeči stranki obstajal strah zaradi ogroženosti življenja v takšni meri, da opravičuje prisojeno odškodnino, je preveč splošna. Poleg tega pa je sporna tudi vzročna zveza in sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je zmota pri identifikaciji osebe tisti vzrok, ki redoma in praviloma povzroči posledico. Sodišče se tudi ni opredelilo do ravnanj same tožeče stranke, ki je povzročila, da so informacije v zvezi s temi dogodki prišle v ožjo in tudi širšo javnost. Samo z izdajo plačilnih nalogov javnost in sodelavci gotovo niso bili seznanjeni. Za vzdušje, kot ga je sprejelo sodišče, je tožeča stranka sama poskrbela in tožena stranka ni ničesar dajala javnosti in ni povzročila njegove prizadetosti. Tudi ni dokazano, da je pri tožeči stranki nastopila depresija, živčnost, sprememba vedenja, nemir, nespečnost zaradi dogodkov. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Prisojena odškodnina je previsoka. Predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je že enkrat odločilo o tožnikovem zahtevku s sodbo P 663/2000 z dne 22. 5. 2001, ki pa je bila s sklepom višjega sodišča Cp 1650/2001 razveljavljena. Iz obrazložitve razveljavljene odločbe pritožbenega sodišča izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje predvsem razveljavljena zato, ker ni imela razlogov o odločilnih dejstvih in je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, ne da bi izvedlo dodatne dokaze (zaslišanje tožnika), ne predstavljajo kršitve postopka in niso utemeljeni.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: Zoper tožnika so bili uvedeni postopki zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Teh prekrškov ni storil, storila jih je oseba, ki se je pri identifikaciji izdajala s tožnikovimi osebnimi podatki. Zato je bil štirikrat obsojen na plačilo mandatne kazni, z odločbo sodnika za prekrške pa je bila prav tako ugotovljena njegova odgovornost za prekršek. Zaslišan je bil pri sodniku za prekrške, zoper njega pa so bili izdani tudi štirje sklepi o izterjavi dolga. Petkrat je bil po nedolžnem obsojen, da je storil prekrške. Tožnik je hodil od sodnika za prekrške do policije, urgiral na D. u. Ž. .... Iz dopisa M. z. n. z., U. za pritožbe in notranjo zaščito z dne 11. 2. 2002 je razvidno, da so se v pritožbenem postopku na ministrstvu ugotovile nepravilnosti pri postopku policistov in je zato ministrstvo samo zahtevalo ustavitev postopka zoper tožnika, ker ni dokazov, da je domnevni storilec prekrškov in da je potrebno storiti vse, da se pravi storilec z lažnimi podatki poišče. Tako je sodišče zaključilo, da je ministrstvo za notranje zadeve svoje delo opravilo malomarno, saj bi morali v primeru, da oseba nima dokumentov pri sebi, bolj natančno in bolj temeljito preveriti ali oseba, ki je dala podatke res obstaja, oz. ali je prava oseba. Zato je v skladu s 154. in 158. čl. ZOR odgovorna za nastalo škodo tožniku.

Pritožbeni očitki, da toženi stranki ni možno očitati nepravilnosti pri delu policistov niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, kar se pritožbeno tudi ne izpodbija, da so policisti v vseh primerih identificirali osebo v zvezi s storjenimi cestnoprometnimi prekrški, ki ni imela nikakršnih osebnih dokumentov, identifikacijo pa so ugotovili zgolj na podlagi podatkov te osebe in preverjanja pri O. ali takšna oseba obstaja. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni navedlo na podlagi česa je sklepalo, da je bilo ravnanje policistov malomarno, zato pritožbeno sodišče k tem razlogom sodišča prve stopnje še dodaja materialnopravno podlago. Po 18. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerjih (skrbnost dobrega gospodarstvenika oz. skrbnost dobrega gospodarja). Po II. odst. so udeleženci pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti dolžni ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). To pa pomeni, da se presoja ravnanje policistov po strožjih kriterijih. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bilo v vseh primerih ravnanje policistov neprevidno, malomarno, v vseh primerih je oseba, ki so jo ustavili, storila cestnoprometni prekršek, vendar tožena stranka ni zatrjevala, da bi policisti poleg preverjanja osebnih podatkov preverjali tudi lastništvo vozila, ki ga je oseba vozila. Glede na to, da je sodišče nesporno ugotovilo, da oseba, ki so jo policisti legitimirali, ni imela nikakršnih dokumentov bi bilo logično, da bi policisti v tem primeru preverili tudi kdo je lastnik vozila, ki ga je ta oseba vozila, saj tožena stranka ni zatrjevala, da je bilo vozilo tudi brez registrskih tablic. Sicer pa tudi iz dopisa M. z. n. z. z dne 11. 2. 2000, ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pogledalo izhaja, da so v pritožbenem postopku ugotovili nepravilnosti pri postopkih policistov.

Zakon o policiji (ZPol), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka v 30. čl. določa, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Po 33. čl. smejo pri opravljanju nalog opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek, opraviti prepoznavo po fotografijah, varnostno preverjati osebe, vabiti, opraviti varnostni pregled ... . Po 35. čl. lahko opravljajo identiteto osebe, ki s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje, ter osebe, nad katero izvajajo pooblastila iz 41. čl. tega zakona. Po IV. odst. 35. čl. pa smejo policisti vzeti prstne odtise in odtise dlani osebi, katere identitete ni mogoče ugotoviti na drug način. Takšno osebo lahko tudi fotografirajo, zabeležijo njen osebni opis. Pravilnik o policijskih pooblastilih, na katerega se sklicuje tožena stranka pa v času škodnega dogodka še ni veljal, saj je začel veljati šele od 24. 6. 2000 dalje. Vendar že na podlagi Zakona o policiji izhaja, da je dolžnost policije, da pri vsakem opravilu, torej tudi pri identifikaciji, ravna s posebno skrbnostjo in stori vse, da ne poseže v osebno sfero posameznika. Policija ima na razpolago cel kup identifikacijskih sredstev, ne le preverjanja pri OKC ali takšna oseba obstaja, ampak tudi lahko vzame prstne odtise, preveri kdo je lastnik avtomobila itd. Ugotavljanje identifikacije zgolj na podlagi navedb prijetega pa prav gotovo ni ravnanje s takšno skrbnostjo, ki se zahteva od pooblaščene osebe, ki je strokovnjak in ki s svojim delom lahko tudi posega v človekove pravice. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo ravnanje policistov pravilno in da jim ni mogoče očitati nikakršnih kršitev in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravne podlage nepravilno navedlo, da ZOR v čl. 200 ne predvideva škode kot duševne bolečine zaradi takšnih neugodnosti. Po določbi čl. 200 ZOR se lahko prizna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice osebnosti in tudi strah kot samostojno obliko škode. Tako je pravna podlaga v čl. 200 ZOR. Osebnostne pravice so tiste pravice, ki varujejo človekove osebnostne dobrine, človeka, njegovo osebnost, človek ima naravno pravico do mirnega in nemotenega življenja, do osebne varnosti, do osebne svobode, njegova osebnost pa je varovana tudi proti nedovoljenem posegu države. To so pravice, ki varujejo človekovo osebnost, njegovo duševno, fizično in moralno bistvo. Ker so osebnostne pravice civilne pravice, se varujejo tudi s sredstvi civilnega prava. Poseg v osebnostno pravico je zato po čl. 200 ZOR civilni delikt in za njega obstaja odškodninska odgovornost. S posegom v osebnostno sfero pa lahko nastane pri oškodovancu duševna bolečina, duševno trpljenje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe opredelilo, v čem je bilo pri tožniku podano duševno trpljenje. Prav gotovo je bil njegov položaj zelo neprijeten in moteč, saj bi bil za vsakega, glede na to, da je bil obtožen prekrškov in da ves čas postopkov ni mogel dokazati, da ni bil storilec. Zato v zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je pri tožniku zaradi posega v njegovo osebnost nastalo duševno trpljenje, pritožbeno sodišče ne dvomi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, v čem vidi to duševno trpljenje in na kakšen način se je izražalo. Sodišče je v razlogih opisalo, da je verjelo tožniku, da je bil zaradi tega posega obupan, nervozen, v depresiji, ni mogel spati, da je bil v tistem obdobju iz sebe in ni vedel, kaj naj stori. Tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnik delno sam povzročil škodo, ko je drugim povedal o dogodku. Res je, da je sodišče ugotovilo, da se je tožnik o dogodku pogovarjal tudi s sodelavci, vendar je to bilo popolnoma normalno, saj človek mora svoje težave zaupati tudi drugemu. Proti ovadbam policistov je bil precej časa nemočen,saj ni imel možnosti,da bi lahko dokazal, da tega prekrška ni storil, zato mu je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo, da ga je takšna situacija zelo prizadela in da mu je porušila duševno ravnovesje.

Pritožbeno sodišče v te zaključke in dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko očita sodišču, da ni podana vzročna zveza. Prav gotovo je tožniku nastala negmotna škoda zaradi tega ker je bil neupravičeno obravnavan in obsojen, da je storil vse navedene prekrške, do tega pa je prišlo zaradi nepravilne identifikacije in protipravnega ravnanja delavcev tožene stranke. Če bi delavci tožene stranke opravili takšno identifikacijo, kot bi jo v primeru, kadar storilec nima prav nikakršnega dokumenta, morali in kot je že navedeno v razlogih te sodbe, bi bil prav gotovo takoj utemeljen tožnikov ugovor o tem, da prekrška ni storil. Takoj bi se namreč ugotovilo, da vozilo ni bilo last tožnika in bi lahko takoj policisti tudi našli osebo, ki se je lažno identificirala. Zato je med ravnanjem tožene stranke in posledico prav gotovo podana vzročna zveza in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tudi dejstvo, da se je napaka kasneje odpravila, ne vpliva na odločitev sodišča o tem, da tožniku pripada odškodnina za to obliko negmotne škode.

Pritožbeni očitki, da je navedena odškodnina previsoka in presega pravo mejo pravične odškodnine. niso utemeljeni. Iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in ki se ne izpodbija, izhaja, da je šlo za hud poseg v tožnikovo osebnostno sfero, poseg je trajal dalj časa, zato je odškodnina glede na trajanje in intenziteto posega in glede na tožnikovo duševno trpljenje, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe pravilno ugotovilo, v višini 500.000,00 SIT primerna.

Sodišče je tožniku tudi utemeljeno priznalo odškodnino za strah, čeprav se je v razlogih sodbe sicer nerodno izrazilo, da je bilo tožnika strah zaradi ogroženosti njegovega življenja, zaradi izdanih sklepov za prisilno izterjavo na njegovem osebnem dohodku. Sodišče je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj je tožnik čutil ta strah takrat, ko je sprejel sklepe za odmero kazni in ko bi te kazni moral plačati. Prepričljivo je navedlo, da je bilo tožnika strah zaradi tega, ker ni imel dovolj sredstev, saj je bil njegov osebni dohodek nizek in kazni brez tega, da bi si izposodil denar, niti ne bi mogel plačati. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik bolj čustvene narave, v kar pritožbeno sodišče ne dvomi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, pod kakšnim strahom in pritiskom je bil glede eksistenčne ogroženosti in da je bil strah pri njemu podan celotno obdobje. Tako je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, določbo čl. 200 ZOR, po katerem se odškodnina za strah lahko prisodi samostojno, ne glede na to, glede na stopnjo in intenziteto strahu.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.