Jedro

Pravnomočna sodba veže (predvsem) stranke spora (subjektivne meje pravnomočnosti) in samo sodišče, ki jo je izdalo (1. in 2. odst. 320. čl. ZPP). Tretje osebe, ki v pravdi niso sodelovale, tudi niso imele možnosti sodelovati ter se zaradi tega praviloma nanje pravnomočnost ne more raztezati.

Izrek

1.) Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se: v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek na ugotovitev ničnosti IV. čl. pogodbe z dne 30.3.1995 med M. kot prodajalcem in 1. toženo stranko kot kupcem, v delu, s katerim prodajalec dovoljuje odpis parcel št. 402 – stavba in dvorišče, ki ustreza novi parc. št. 1498, vpisani pod vložno št. 694 k.o. P., od vl.št. 636 k.o. P., zanj otvoritev novega z.k. vložka iste k.o. in v njem vpis lastninske pravice na ime 1. tožene stranke; v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

2.) Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K 1.) točki izreka: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo ničnost IV. čl. pogodbe z dne 30.3.1995 med M. kot prodajalcem in 1. toženo stranko kot kupcem, v delu, s katerim prodajalec dovoljuje odpis parcel št. 402- stavba in dvorišče, ki ustreza novi parc. št. 1498, vpisani pod vložno št. 694 k.o. P., od vl.št. 636 k.o. P., zanj otvoritev novega z.k. vložka iste k.o. in v njem vpis lastninske pravice na ime 1. tožene stranke; II.) za v I. tč. navedeno nepremičnino vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vpisi na podlagi zgoraj navedene pogodbe, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru, na podlagi dn. št. 1 in 2, na podlagi katerih je v vl.št. 694 k.o. P. pri parc. št. 1498 vpisana lastninska pravica na ime 1. tožene stranke, za zgoraj navedeno nepremičnino, izbrišejo; III.) toženi stranki naložilo, da morata tožeči stranki v roku 15 dni (nerazdelno) povrniti njene pravdne stroške v višini 690,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je prvotožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka oz. njegovo zavrženje in uveljavljala povrnitev stroškov. Trdi, da tožeča stranka nima niti aktivne legitimacije in niti pravnega interesa za predmetno tožbo. Teoretično je sicer lahko pravni temelj le denacionalizacija bivše zadružne lastnine, toda prvostopno sodišče pravi, „da se ne spušča v presojo, ali je 4. čl. pogodbe ničen tudi iz drugih razlogov, to je, ker je prepovedan na podlagi 88. čl. ZDen in 81. čl. ZZad“. Tožeča stranka nima nobene pravice, da izpodbija pravne posle, sklenjene med tretjimi pravnimi subjekti. Zaradi pravne varnosti pa je treba vseeno reči, da tožeča stranka ni denacionalizacijski upravičenec v tej zadevi, kar je tudi pravilno ugotovljeno v upravnem postopku, ki ga je tožeča stranka izgubila oz. ga bo izgubila. O ničnosti ni mogoče govoriti. Tožeča stranka ne more v tej pravdi (in v nobeni drugi) uveljavljati lastninskih interesov iz pravnih razmerij, v katerih ona ni pogodbena stranka. Zakaj bi tožečo stranko zanimalo, kakšna so razmerja v neki drugi zadevi, to je med družbeniki J. in V. d.o.o.? Vsi zahtevki zoper M.T. so bili pravnomočno zavrnjeni, v tej pravdi pa mu naslovno sodišče odvzema lastninsko pravico, ne da bi sploh bil tožena stranka; če že, bi moralo sodišče upoštevati svojo zadnjo pravnomočno sodbo P 1. Ni tudi res, kar trdi sodišče glede res iudicata. Gre za isti spor, za isti predmet in za iste stranke, saj ne more ena sodba trditi, da je lastnik nepremičnine A., druga sodba pa, da je lastnik M.T. Sodišče pa je tudi kršilo formalno pravo, ker ni v celoti odločilo o tožbenih zahtevkih; tožena stranka je predlagala, da če bi morda sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, potem naj tožeča stranka plača protivrednost nepremičnine v višini 1.500.000,00 EUR. Tožena stranka je vendarle plačala kupnino po kupoprodajni pogodbi z dne 9.12.1991 in potem še investirala v objekt. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

Pri ugotavljanju verige prehodov lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet te pravde, je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je drugotožena stranka z M.T. in prvotoženo stranko sklenila pogodbo z dne 30.3.1995, s katero je prenesla na M.T., ta pa istočasno na prvotoženo stranko, lastninsko pravico na objektu Š., ki stoji na parc. št. 402 k.o. P. in pravico uporabe na parc. št. 402 k.o. P. (skupaj z vknjižbenim dovoljenjem). Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala (prvotno) ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 30.3.1995 (oz. skrčeno: ugotovitev ničnosti IV. čl. te pogodbe). Vendar pa pri tem očitno ni upoštevala, da so stranke takšne pogodbe v pravdi nujni sosporniki, zaradi česar bi morala vložiti tožbo zoper vse pogodbene stranke, ne le zoper nekatere. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka vložila tožbo le zoper dve stranki pogodbe z dne 30.3.1995, ne pa tudi zoper M.T., ki je bil ravno tako njena stranka, in sicer eden od udeležencev v verigi prehodov lastninske pravice od prvotnega zemljiškoknjižnega lastnika pa do sedaj vknjiženega (tj. prvotoženo stranko). Ker torej tožeča stranka ni vložila tožbe na ugotovitev ničnosti zoper vse stranke pogodbe, je tožila napačno stranko in je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti (dela) pogodbe z dne 30.3.1995 (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Kar se pa tiče odločitve v II. tč. izreka, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da gre v tem delu za izbrisno tožbo po 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), s katero se ugotovi neveljavnost vknjižbe in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Za odločitev o tem delu zahtevka pa je pomembna presoja (v obliki predhodnega vprašanja), ali je pogodba z dne 30.3.1995 nična (iz razlogov, ki se tičejo tožeče stranke). V zvezi s tem po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je mogoče povzeti iz izpodbijane sodbe, in sicer, da je bila ničnost pogodbe z dne 30.3.1995 v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice na prvotoženo stranko že (pravnomočno) ugotovljena v pravdi Pg 1 in da gre torej v tem delu za res iudicata. Gre za to, da pravnomočna sodba veže (predvsem) stranke spora (subjektivne meje pravnomočnosti) in samo sodišče, ki jo je izdalo (1. in 2. odst. 320. čl. ZPP). Tretje osebe, ki v pravdi niso sodelovale, tudi niso imele možnosti sodelovati ter se zaradi tega praviloma nanje pravnomočnost ne more raztezati. V zadevi Pg 1 je bila tožeča stranka J. d.o.o., tožene stranke pa M. d.o.o. - v likvidaciji; M.T. in V. d.o.o. Tožeča stranka ni bila stranka navedenega spora, zato se na tam ugotovljeno ničnost ne more sklicevati. Ker pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zastopalo drugačno stališče, ni presojalo razlogov ničnosti pogodbe z dne 30.3.1995, ki jih je sprva uveljavljala tožeča stranka (na podlagi 88. čl. ZDen ter 81. in 1. odst. 65. čl. ZZad prepovedan posel). Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP), pri katerem bo moralo po potrebi upoštevati tudi, da je tožena stranka 26.9.2006 vložila eventualno nasprotno tožbo, o kateri z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno; stroški pritožbenega postopka pa so del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).

K 2.) točki izreka : Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo dopolnitev pritožbe prvotožene stranke, vložene dne 25.3.2008 zoper sodbo z dne 4.9.2007. Proti navedenemu sklepu je prvotožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo, v kateri opozarja, da se je zoper sodbo pritožila v roku in gre le za dopolnitev, torej ni nobenega razloga, da se dopolnitev zavrže, saj sodišče lahko upošteva tudi prepozen odgovor na pritožbo.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dopolnitev pritožbe zoper sodbo z dne 4.9.2007 vložila po preteku 15-dnevnega roka, določenega v 1. odst. 333. čl. ZPP. Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba zoper njo pa neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo in ta sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), pri čemer še dodaja, da primerjava obravnavane situacije s tisto, ki je urejena v 3. odst. 344. čl. ZPP/99, ko pritožbeno sodišče upošteva tudi prepozen odgovor na pritožbo, ne prihaja v poštev.