Jedro

Po sodni praksi je ponovitvena nevarnost, kot razlog za odreditev pripora, praviloma podana, ko na verjetnost ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj kažejo tako okoliščine, ki se nanašajo na že izvršeno ali poskušeno dejanje (objektivne okoliščine), kot tudi okoliščine, ki zadevajo storilca (subjektivne okoliščine). Vendar to pravilo ne izključuje možnosti, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine oziroma okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca.

V naravi sodniškega odločanja je, da sodnik stališča zavzema že med postopkom in jih lahko do konca postopka tudi spreminja, odvisno od tega, ali imajo trenutno premoč argumenti ene ali druge stranke. Bistvo sodnikove nepristranskosti je prav v tem, da ostane vse do konca postopka za argumente obeh strank dovzeten oziroma da je pripravljen od svojih vmesnih stališč odstopiti, če se izkažejo za napačna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenega Z. Ž. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat istega sodišča je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik dne 28. 7. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik nasprotuje zaključku sodišča prve in druge stopnje o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Meni, da sklepa sodišča ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da okoliščine, ki jih v sklepih navajata sodišči, ne utemeljujejo obstoja pripornih razlogov. Ob tem navaja tudi dodatne okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo, da osumljenec ni begosumen. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sodnika. Sklepa namreč, da se je preiskovalna sodnica še pred zaslišanjem osumljenca in preden je državno tožilstvo podalo predlog za odreditev pripora odločila zoper osumljenca odrediti pripor, saj je že pred zaslišanjem poklicala policiste, sklep o odreditvi pripora pa je osumljencu vročila le 15 minut po koncu pripornega naroka, kar pomeni, da je tudi sklep o odreditvi pripora napisala že pred zaslišanjem osumljenca. Takšno ravnanje preiskovalne sodnice je po oceni zagovornika vplivalo vsaj na videz nepristranskosti preiskovalne sodnice. Nadalje uveljavlja, da preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni presojala, ali je mogoče begosumnost in ponovitveno nevarnost odpraviti z milejšim ukrepom. Uveljavlja pa tudi, da je sodišče osumljencu kršilo pravico do obrambe s tem, ko mu po vročitvi sklepa o odreditvi pripora ni omogočilo, da vpogleda v Pp spis, v katerem se nahajajo izsledki tajnega delovanja. Tako se obramba sploh ni mogla seznaniti z dokazi, na katere se opira izpodbijani sklep, predvsem ne s poročilom tajnega delavca o tajnem delovanju z dne 25. 9. 2014 ter dne 26. 9. 2014, ter preveriti resničnosti navedb iz obvestila DEA in zakonitosti izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov. Presoje zakonitosti dokazov pa očitno ni opravila niti preiskovalna sodnica, čeprav je na te dokaze oprla sklep o odreditvi pripora. Navaja še, da se do teh ugovorov, ki jih je zagovornik podal že v pritožbi, sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo, prav tako pa naj se ne bi opredelilo do v pritožbi zatrjevanega dejstva, da je preiskovalna sodnica še pred zaslišanjem osumljenca obvestila policijo, s čimer je bila osumljencu kršena še pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave.

3. Zagovornik je dne 31. 7. 2015 vložil še dodatno vlogo, ki ima popolnoma isto vsebino, kakor predstavljena zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je obe vlogi obravnavalo kot eno zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da ima sklep o odreditvi pripora vse potrebne razloge glede begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, sodišče pa je upoštevalo tudi zahtevo iz drugega odstavka 192. člena ZKP. Ocenjuje, da zagovornik v vloženi zahtevi dejstva, ki so povezana s pripornima razlogoma, ocenjuje drugače, kakor sodišči prve in druge stopnje, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki izjave nista podala.

B.

6. Preiskovalna sodnica je v okviru presoje, ali so podane okoliščine, ki pri osumljencu kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, poudarila, da se osumljencu očita storitev hudega kaznivega dejanja, ki ogroža zdravje in življenje ljudi ter za katerega je zagrožena tudi visoka zaporna kazen. Nadalje je v izpodbijanem sklepu navedla, da naj bi osumljenec kaznivo dejanje izvršil v okviru mednarodne hudodelske združbe, v kateri so imeli člani natančno porazdeljene vloge, izdelane dobro premišljene metode delovanja, ki so temeljile na visoki stopnji zaupanja, velikih denarnih vložkih in pričakovanih dobičkih. Ugotovila je, da naj bi osumljeni Z. Ž. zasedal pomembno vlogo v tej združbi, saj naj bi med drugim pridobival skiperje za tihotapljenje kokaina z jadrnicami in katamarani, prav tako pa naj bi bil vseskozi udeležen pri dogovorih o organizaciji transporta kokaina in nudil pomoč pri raznih nakazilih sredstev za organizacijo tovrstnega transporta. Preiskovalna sodnica je na podlagi zbranih dokazov sklepala, da je podan utemeljen sum, da se osumljeni z očitano mu dejavnostjo ukvarja že dlje časa, kar po njeni oceni dodatno kaže, da bo osumljeni na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ponovitveno nevarnost je po stališču preiskovalne sodnice izkazana tudi z dejstvom, da je eden od glavnih organizatorjev, s katerim naj bi se osumljenec dogovarjal, to je N. Ć., na begu, pri čemer je upravičeno sklepati, da Ć., pa tudi ostali, še neugotovljeni organizatorji, nadaljujejo z organizacijo preprodaje prepovedane droge v veliki količini. Ob tem je še poudarila, da je osumljenec v trenutku našel skiperja za Ć. posle ter da naj bi osumljenec živel na Kubi, kjer naj bi imel partnerko in otroka, kar po oceni preiskovalne sodnice prav tako kaže, da bi osumljeni na tem območju lahko še naprej deloval kot eden od organizatorjev preprodaje kokaina. Sodišče druge stopnje je tem zaključkom pritrdilo ter poudarilo, da iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja vrsta subjektivnih okoliščin, ki kažejo na osumljenčevo ponovitveno nevarnost. V okviru nadaljnjih razlogov, ki se hkrati nanašajo na obstoj ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, je navedlo, da je osumljeni v zadnjem času preživel relevantno veliko časa na območju izvora prepovedane droge kokain (Južna Amerika in Kuba), pri čemer so brez dvoma za državljane taka potovanja prepovedno draga, osumljeni pa naj bi si na Kubi tudi sicer urejal bivanje in ustvarjal družino. Navedlo je, da je splošno sodno znano dejstvo, da sodelovanje v tovrstnih hudodelskih združbah prinaša izjemne dohodke, ki vpletenim nudijo luksuzno življenje in jih je ob najmanjši ogrozitvi moč prenesti na varnejše destinacije.

7. Pritrditi je sicer treba zagovorniku, da so nekatere okoliščine, ki jih je v svojem sklepu dodatno navedlo pritožbeno sodišče, presplošne ter da med nekaterimi okoliščinami in osumljenčevo ponovitveno nevarnostjo tudi ni videti jasne povezave. Vendar po oceni Vrhovnega sodišča že siceršnje ugotovljene okoliščine, in sicer osumljenčeva organiziranost v okviru mednarodne hudodelske združbe ter vpletenost v dejavnost preprodaje prepovedanih drog, kažejo na zadostno stopnjo verjetnosti, da bo osumljenec z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval, če ostane na prostosti.

8. Po sodni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995, je sicer ponovitvena nevarnost, kot razlog za odreditev pripora, praviloma podana, ko na verjetnost ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj kažejo tako okoliščine, ki se nanašajo na že izvršeno ali poskušeno dejanje (t. i. objektivne okoliščine), kot tudi okoliščine, ki zadevajo storilca (t. i. subjektivne okoliščine). Vendar to pravilo ne izključuje možnosti, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine oziroma okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca. Po ustaljeni sodni praksi je takšna situacija najpogosteje podana prav v primeru, kot je obravnavani, torej ko gre za vztrajno, rutinirano in organizirano izvrševanje kaznivih dejanj, še posebej kadar je pri storilcu izkazana visoka stopnja povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. Večji kot je namreč vložek storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo kazniva dejanja ponavljal (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012, XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013, XI Ips 48793/2013-267 z dne 23. 1. 2014 in XI Ips 11936/2014-297 z dne 10. 4. 2014). Zato je tudi v obravnavanem primeru verjetnost, da bo osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval, v zadostni meri izkazana z ugotovitvami preiskovalne sodnice, da je osumljenec dlje časa deloval kot član dobro organizirane mednarodne hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s preprodajo kokaina, ter da je imel v tej združbi pomembno vlogo. Sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti pa dodatno utrjuje ugotovitev sodišča, da je eden glavnih organizatorjev, s katerim se je osumljeni Ž. dogovarjal, N. Ć., še vedno na prostosti. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da ima sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora pravilne in zadostne razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ocenjuje pa tudi, da pritožbeno sodišče s tem, ko je navedenim razlogom pritrdilo, hkrati pa je navedlo še nekatere dodatne razloge, ki za obstoj ponovitvene nevarnosti niso odločilni, ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi ne kršitve pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave. Vse preostale navedbe zagovornika, s katerimi nasprotuje ugotovljenim dejstvom, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti, pa se nanašajo na vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v okviru postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša (drugi odstavek 420.člena ZKP).

9. Po oceni Vrhovnega sodišča je preiskovalna sodnica pravilno presodila in v zadostni meri obrazložila tudi, da so pri osumljencu podane okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega dostavka 201. člena ZKP. Okoliščine, ki jih v zahtevi navaja zagovornik, in sicer, da je osumljenec sodeloval s policijo ter se odzval vabilu preiskovalne sodnice na zaslišanje, po oceni Vrhovnega sodišča ne morejo bistveno vplivati na obstoj resne nevarnosti bega, ki je dovolj zanesljivo izkazana z drugimi ugotovljenimi okoliščinami. Preiskovalna sodnica je namreč ugotovila, da osumljenec pogosto in za daljša časovna obdobja potuje na Kubo, kjer ima partnerko in od aprila 2015 tudi otroka, da je že začel s pridobivanjem dokumentov, ki so potrebni za sklenitev zakonske zveze na Kubi, da ima na Kubi v neposredni ali posredni lasti dve stanovanjski hiši ter da naj bi začel izvajati postopek prenosa sedeža svojih podjetij iz Slovenije na Kubo. Te okoliščine kažejo, da ima osumljenec ugodne pogoje, kot tudi razlog, da zapusti Slovenijo, še več, preiskovalna sodnica je ugotovila, da je osumljenec že pričel z aktivnostmi, ki utemeljujejo sklep, da se namerava preseliti na Kubo. S tem pa bi osumljenec nedvomno močno otežil ali celo onemogočil izvedbo kazenskega postopka, če bo uveden.

10. Zagovornik v nadaljevanju uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave. Sklepa namreč, da je preiskovalna sodnica sklep o odreditvi pripora sestavila še pred zaslišanjem osumljenca in še preden je državno tožilstvo podalo predlog za odreditev pripora, saj so že ob prihodu osumljenca in zagovornika na zaslišanje pred pisarno preiskovalne sodnice stali policisti, sklep o odreditvi pripora pa je preiskovalna sodnica osumljencu vročila le 15 minut po koncu pripornega naroka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča časovni razmik med koncem pripornega naroka in vročitvijo sklepa osumljencu, ki je po podatkih spisa sicer znašal 24 minut, ne omogoča drugačnega zaključka, kakor, da je preiskovalna sodnica osnutek sklepa o odreditvi pripora v pretežni meri (oziroma vsaj v najobsežnejšem delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma) pripravila že pred zaslišanjem osumljenca oziroma pred izvedbo pripornega naroka. Vendar takšno ravnanje preiskovalne sodnice samo po sebi ne narekuje zaključka, da je bila že tedaj odločena zoper osumljenca odrediti pripor. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi že pred zaslišanjem osumljenega Ž. izdala vrsto sklepov o odreditvi pripora zoper druge osumljence in je bila z vsebino spisa dobro seznanjena. Preiskovalna sodnica je očitno dopuščala možnost, da bo po zaslišanju osumljenca državni tožilec odreditev pripora predlagal tudi zoper osumljenega Ž. in je za primer, da obramba ne bi uspela ovreči utemeljenega suma, ki je bil obrazložen že v zahtevi za preiskavo, delno sestavila osnutek sklepa o odreditvi pripora. Za primer, da bi bili podani tudi drugi pogoji za odreditev pripora, pa je očitno tudi obvestila policijo.

11. Takšno predvidevanje sodnika o možnem nadaljnjem poteku postopka ter vnaprejšnje formuliranje možnih argumentov ne izkazuje njegove pristranskosti. Dejstvo, da sodnik zapiše argumente, s katerimi pritrdi eni stranki, še preden sliši (vse) argumente nasprotne stranke, namreč ne pomeni, da je tedaj že sprejel odločitev ter da nasprotna stranka na izid postopka ne more imeti več nikakršnega vpliva. Pravica do nepristranskega sodnika ne pomeni pravice do sodnika, ki se vzdržati vsakršnega predvidevanja glede izida postopka, ter sprotnega preverjanja oziroma zapisovanja različnih možnih argumentov odločitve. Takšna zahteva bi bila s psihološkega vidika tudi nemogoča. V naravi sodniškega odločanja je, da sodnik stališča zavzema že med postopkom in jih lahko do konca postopka tudi spreminja, odvisno od tega, ali imajo trenutno premoč argumenti ene ali druge stranke. Bistvo sodnikove nepristranskosti je prav v tem, da ostane vse do konca postopka za argumente obeh strank dovzeten oziroma da je pripravljen od svojih vmesnih stališč odstopiti, če se izkažejo za napačna.

12. Tako tudi v obravnavanem primeru dejstvo, da je preiskovalna sodnica osnutek sklepa o odreditvi pripora (delno) sestavila vnaprej ter o morebitni odreditvi pripora obvestila policijo, pomeni le, da je preiskovalna sodnica ocenila, da je državno tožilstvo v zahtevi za preiskavo izkazalo utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ter da je ta pogoj za odreditev pripora izpolnjen, če ga seveda obramba s svojimi argumenti ne bo omajala. Ne pomeni pa, da je preiskovalna sodnica pred zaslišanjem osumljenca že sprejela dokončno odločitev oziroma da za zagovor osumljenca ter argumente obrambe na pripornem naroku ni bila dojemljiva. Ker je šlo za odločanje o odreditvi pripora, kjer se od sodišča zahteva še posebej hitro postopanje, saj je treba priprtemu izročiti obrazložen pisni sklep v najkrajšem možnem času, najpozneje pa v 24 urah od pripora (drugi odstavek 20. člena Ustave), je vnaprejšnja priprava osnutka še toliko bolj razumljiva.

13. Takšno ravnanje preiskovalne sodnice po oceni Vrhovnega sodišča ni vplivalo niti na videz nepristranskosti, ki ga ima sodišče v očeh strank postopka in javnosti. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku, da je treba pri presoji, ali je zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča kot del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave upoštevati ne le okoliščine, ki so relevantne za presojo, ali je oziroma bo sodišče pri vodenju postopka in odločanju ravnalo nepristransko, temveč tudi okoliščine, ki lahko vplivajo na zunanji videz nepristranskosti oziroma na zaupanje strank in javnosti v sodišča. Pri tej presoji pa ni odločilno subjektivno stališče strank postopka. Videz nepristranskosti se presoja po objektivnem merilu - ali so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika (prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 in Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015). Po presoji Vrhovnega sodišča razumen človek, ki se zaveda vsaj temeljnih principov, po katerih poteka (sodniško) odločanje, ter ki upošteva dejstvo, da je šlo za obsežno zadevo, v kateri je državni tožilec isti preiskovalni sodnici že podal predlog za odreditev pripora zoper druge osumljence, v nepristranskost preiskovalne sodnice ne bi dvomil. 14. Vrhovno sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe zagovornika, da ni podana sorazmernost med posegom države v vlagateljevo pravico do osebne svobode na eni strani ter zagotavljanjem varnosti in življenja ljudi na drugi strani. Prav tako ne drži, da preiskovalna sodnica naj ne bi podala razlogov o tem, zakaj očitane ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu obrazložila oba elementa testa sorazmernosti. Ocenila je, da milejši ukrep ponovitvene nevarnosti ne bi dovolj zanesljivo preprečil, saj je znano, da se tovrstna kazniva dejanja lahko izvršujejo tudi s pomočjo telekomunikacijskih sredstev, torej na domu. Prav tako pa je pojasnila, da zdravje in življenje ljudi, ki bi bilo zaradi nadaljnjega prometa prepovedanih drog, ogroženo, odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode.

15. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Navaja, da obrambi, po izdaji sklepa o odreditvi pripora in pred vložitvijo pritožbe, ob vpogledu v spis ni bilo omogočeno, da si pogleda t. i. Pp spis. Trdi, da je preiskovalna sodnica ta vpogled zavrnila z obrazložitvijo, da državna tožilka še ni podala poročila o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, tako da slednja še ni mogla preveriti njihove zakonitosti. S tem je bilo po stališču zagovornika obrambi onemogočeno, da bi preverila zakonitost prikritih preiskovalnih ukrepov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov, prav tako pa tudi ni mogla preveriti resničnosti navedb iz obvestila DEA, saj se v dosegljivem delu spisa niso nahajala poročila tajnega delavca o tajnem delovanju z dne 25. in 26. 9. 2014. Zagovornik ob tem opozarja, da je preiskovalna sodnica sklep o obstoju utemeljenega suma oprla na dokaze, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, čeprav zakonitosti teh ukrepov sploh še ni mogla preveriti. Po stališču zagovornika je povsem neresno in v nasprotju z načelom zakonitosti, da sodišče odreja najhujše posege v pravico do osebne svobode, pri tem pa sploh še ne ve, ali so dokazi, na podlagi katerih tako odločitev sprejme, sploh zakoniti.

16. Vrhovno sodišče je v zvezi s temi očitki na podlagi drugega odstavka 153. člena ZKP opravilo poizvedbe. Iz poročila preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da obstaja verjetnost, da zagovorniku ob vpogledu v spis res ni bil omogočen tudi vpogled v Pp spis, saj še ni bil opravljen postopek po 153. členu ZKP, oba Pp spisa pa sta bila k spisu pridružena šele 30. 7. 2015. Iz poročila nadalje izhaja, da se vsi dokazi, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica odločala o odreditvi pripora, tudi prepisi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, nahajajo v kazenskem spisu. Vrhovno sodišče je to poročilo vročilo osumljencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru ponovno poudaril, da mu vpogled v Pp spis ni bil omogočen (za dokazovanje tega dejstva je predlagal zaslišanje preiskovalne sodnice) ter da se listine, ki jih v poročilu navaja preiskovalna sodnica v času, ko je zagovornik vpogledal v spis, tam niso nahajale.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se preiskovalna sodnica v okviru presoje, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ni oprla na poročilo tajnega delavca DEA o tajnem opazovanju, temveč na obvestilo in zaprosilo DEA iz Dunaja, v katerem so bili izsledki tajnega delovanja povzeti. To obvestilo ter drugi dokazi, na katere se sklicuje preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora, so bili priloženi ovadbi ter zahtevi za preiskavo in so se nahajali v prilogah dostopnega dela spisa (A1 do A3337), kar izhaja tudi iz poročila preiskovalne sodnice. Vsi dokazi, na podlagi katerih je odločala preiskovalna sodnica, so bili torej obrambi dostopni. Če je obramba menila, da ti dokazi za obstoj utemeljenega suma ne zadostujejo, bi lahko to v pritožbi uveljavljala oziroma obstoj utemeljenega suma izpodbijala, zato kršitev pravice do pritožbe oziroma izjave v postopku ni podana. Res je sicer, da preiskovalna sodnica v času odločanja o odreditvi pripora še ni preverila zakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov, vendar je treba upoštevati, da presoja zakonitosti dokazov v času odločanja o odreditvi pripora še ni vselej mogoča, še posebej, kadar se o priporu odloča že v fazi predkazenskega postopka, število dokazov, katerih zakonitost je treba preveriti, pa je veliko. O dopustnosti dokazov bo zato sodišče odločalo v nadaljevanju postopka, v katerem pa bo moralo obrambi omogočiti, da se seznani z odredbami ter morebitnimi dodatnimi dokazi, ki se nahajajo v Pp spisu.

18. Vrhovno sodišče ne pritrjuje niti navedbam zagovornika, da je sodišče druge stopnje kršilo osumljenčevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, s tem ko se ni opredelilo do v pritožbi zatrjevane okoliščine, da naj bi preiskovalna sodnica pred zaslišanjem osumljenca o morebitnem priporu obvestila policijo, ter do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na kršitev pravice do obrambe in do učinkovite pritožbe iz 29. in 25. člena Ustave zaradi zavrnitve vpogleda v Pp spis. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, osumljencu v postopku na prvi stopnji ni bila kršena niti pravica do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave niti pravica do obrambe iz 22. oziroma 29. člena Ustave. Pritožbene navedbe, ki so se nanašale na ti kršitvi, so bile očitno neutemeljene, zato pritožbeno sodišče s tem, ko se do teh navedb ni opredelilo, ni zagrešilo kršitve, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

C.

19. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.