Jedro

Sodišče je ugotovilo, da podpis spornega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izraža njegove prave volje in da je tožnikova zmota pri podpisu sporazuma opravičljiva, še posebej, ker se je to zgodilo na parkirišču ob tovornem vozilu, medtem ko mu je C. C. razlagal, da ga bodo poklicali, ko bodo imeli delo. Tožnik je upravičeno menil, da je na čakanju na delo doma.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se morala tožena stranka prepričati, da tožnik razume, kaj mu je dala v podpis na parkirišču ob tovornem vozilu, ko mu je dala v podpis sporni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2020 sklenjen med tožnikom in toženko neveljaven in brez pravnih posledic, višji oz. drugačen zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma je zavrnilo (točka I izreka). Ugotovilo je tudi, da tožniku delovno razmerje pri toženki v obdobju od 31. 3. 2020 do 19. 5. 2020 ni prenehalo in mu v tem obdobju traja v delovnem času 40 ur tedensko skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Tožena stranka mu je dolžna v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 18. dne v mesecu (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 5 dni prijaviti za čas od 31. 3. 2020 do 19. 5. 2020 v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti (točka III izreka), dolžna pa mu je povrniti vse potrebne stroške tega delovnega spora, o katerih višini bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, svoje stroške postopka pa naj krije tožnik sam. Po mnenju pritožnice je tožnik tožbo vložil prepozno, saj je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podpisal dne 6. 4. 2020. Priča A. A. je izpovedal, da se je tožnik na B. obrnil 30. 6. 2020, tožnik pa je izpovedal, da je za to izvedel teden pred tem, kar je 23. 6. 2020, zato je tožba vložena prepozno. Ker se sodišče v zvezi s tem v sodbi ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je isto kršitev storilo tudi, ko je ugotovilo, da je tožnik sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisal, vendar pa ni vedel kaj podpisuje. Sodišče je štelo, da ni bila tožnikova volja, da se delovno razmerje prekine, ker slovenskega jezika ni dobro razumel, tudi če bi sporazum prebral. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženke, da tožnik ni navajal resnice, saj iz ugotovitev izvedenke izhaja, da je podpis njegov, on pa je trdil, da ni. Sodišče je tožniku verjelo, da ni soglasja volj, da sporazuma ni podpisal, pa ne, vendar razlogov za to v sodbi ni pojasnilo. Sodišče se tudi ni opredelilo o ugovoru tožene stranke, da če bi tožnik res mislil, da mu delovno razmerje predhodno ni prenehalo, ne bi dne 19. 5. 2020 podpisal nove pogodbe o zaposlitvi. Ni verjeti tožnikovim navedbam, da je mislil, da se ta pogodba podpisuje za izdajo podaljšanja enoletnega dovoljenja, saj je bilo to izdano že 17. 3. 2020 in mu vročeno 30. 3. 2020. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da ne more biti toženi stranki v škodo, če tožnik pogodbe o zaposlitvi ni prebral. Tožniku je verjelo na besedo, da ni hotel sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi kljub temu, da ga je podpisal. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tega, ali je zmota pri podpisu sporazuma opravičljiva ali ne. Tožnik je namreč bil v Sloveniji zaposlen že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, prav tako je dne 18. 2. 2020 podpisal prvo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik tudi ni izpovedal, da ne bi razumel slovenskega jezika, zato je jasno vedel kaj podpisuje, zato je bil neskrben, če je podpisal nekaj, kar ni želel. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Neutemeljena so navajanja tožene stranke, da naj bi bil tožnik z odjavo iz zavarovanj seznanjen že 23. 6. 2020, saj je zanj izvedel šele 30. 6. 2020, ko je prejel izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj ZZZS s prilogami, kjer se je nahajal tudi sporazum. Ker je toženka tožniku dne 19. 5. 2020 na parkirišču dala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, za katero mu je pojasnila, da jo je potrebno skleniti zaradi uskladitve z novo vizo, tožnik ni mogel vedeti, da ga je toženka s 30. 3. 2020 odjavila iz sistema obveznih zavarovanj. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vsebinsko je prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega motornega vozila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. S 30. 3. 2020 je bil odjavljen iz obveznih zavarovanj in nato prijavljen z 20. 5. 2020. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije (A7 in A8) in izpovedi tožnika ter priče A. A. pravilno ugotovilo, da je tožnik po 30. 6. 2020, ko se je zglasil na B., ugotovil, da ga je tožena stranka s 30. 3. 2020 odjavila iz obveznih zavarovanj na podlagi pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2020. Tako je tožnik za to dejstvo izvedel šele po tem, ko je B. to listino in odjavo tožnika iz zavarovanj prejela, saj mu tožena stranka tega pisnega sporazuma ni izročila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožba vložena 24. 7. 2020 pravočasna, saj je podana znotraj 30 dnevnega roka po tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Sodišče se je v zvezi s pravočasnostjo tožbe izčrpno opredelilo. Jasno je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa tudi ni podana v zvezi z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporazum, ki naj bi ga tožnik podpisal dne 6. 4. 2020, ne velja. Vse odločilne razloge je navedlo in se o njih opredelilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pogodba o zaposlitvi po določbah 81. člena ZDR-1 lahko preneha na podlagi pisnega sporazuma, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj glede pogodbe in v obravnavanem sporu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa ZDR-1 v 13. členu smiselno napotuje na uporabo pravil civilnega prava.

9. V zvezi z izpodbijanim sporazumom je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja obeh strank, priče C. C. in izvedenskega mnenja sodne izvedenke D. D. ugotovilo, da je tožnik listino dejansko podpisal, da pa tožnik ni vedel kaj podpisuje in da se tožena stranka s tožnikom ni dogovorila o podpisu spornega sporazuma.

10. Sodišče je razloge, zakaj ni verjelo toženi stranki, da je bila tožnikova želja prekiniti delovno razmerje, natančno obrazložilo v točki 8, kjer se je opredelilo do izpovedi priče C. C. in tudi pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da ni bila tožnikova želja in s tem volja podpisati sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz pravilnih ugotovitev, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni, izhaja, da je tožnik sicer nekaj malega razumel slovensko, vendar ne dovolj, da bi lahko razumel zahtevnejša besedila v slovenskem jeziku, kot je npr. sporni sporazum. Te ugotovitve temeljijo na izpovedih zaslišane priče in direktorice tožene stranke. Obe priči sta le domnevali, da tožnik razume slovensko, ker je že pred tem delal v Sloveniji, vendar sta se z njim obe sporazumevali (priča C. C. skoraj vedno) tudi v srbohrvaškem jeziku (direktorica tožene stranke se je tožniku prilagodila in mu tisto, česar ni razumel v slovenščini povedala v srbohrvaščini).

11. Iz navedenega izhaja, da je sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da podpis spornega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izraža njegove prave volje in da je tožnikova zmota pri podpisu sporazuma opravičljiva, še posebej, ker se je to zgodilo na parkirišču ob tovornem vozilu, medtem ko mu je C. C. razlagal, da ga bodo poklicali, ko bodo imeli delo. Tožnik je upravičeno menil, da je na čakanju na delo doma. Prav tako ni mogoče od tožnika, za katerega so pri toženi stranki vedeli, da slabo razume slovenski jezik, že samo zaradi dejstva, da je bil v Sloveniji, preden se je zaposlil pri toženi stranki, že zaposlen in da je pri toženi stranki dne 18. 2. 2020 podpisal prvo pogodbo o zaposlitvi, šteti, da jezik razume. Stališče sodišča prve stopnje, da bi se morala tožena stranka prepričati, da tožnik razume, kaj mu je dala v podpis na parkirišču ob tovornem vozilu, ko mu je dala v podpis sporni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je pravilno.

12. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi preden mu je bila ta listina dana v podpis ni bil seznanjen, saj tega nista potrdili niti priča C. C. in tudi ne direktorica tožene stranke.

13. Sodišče je upoštevalo tudi izpovedi zaslišane priče C. C. in direktorice tožene stranke o delu ostalih zaposlenih v spornem obdobju. Ti naj bi bili ali po en teden na letnem dopustu, potem pa nekateri poslani na službeno pot, nekateri pa so po tem sporazumno podali odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je utemeljeno ugotovilo, da si je tožena stranka očitno prizadevala, da njeni delavci in med njimi tudi tožnik ne bi imeli več sklenjenih delovnih razmerij s toženo stranko.

14. Zaključek, da se stranki nista sporazumeli o bistvenih sestavinah sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, da za sklenitev tega sporazuma ni bilo soglasja volj obeh strank kot to določata 15. in 18. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), je pravilen. Posledično je skladno z določbo prvega odstavka 95. člena OZ ugotovilo, da je sporazum neveljaven, ugotovilo obstoj tožnikovega delovnega razmerja v spornem obdobju ter ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožniku pa je dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo – 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).