Jedro

Tudi po oceni sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji utemeljenosti suma dajejo zanesljivo podlago za sklep, da je podana večja stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil vsa očitana mu dejanja, zajeta v sklop očitana mu kazniva dejanja, kot pa da jih ni, torej da je podan tisti zahtevan standard utemeljenosti suma, ki se zahteva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice, na predlog državne tožilke na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu A. A. podaljšal pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da obdolžencu pripora ne podaljša ter zoper njega odredi ukrep javljanja na policijski postaji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje; da sta pri njemu še naprej podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti; da je za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka in za zagotovitev varnosti ljudi še naprej potreben pripor kot najhujši omejevalni ukrep, saj noben drugi ukrep ne bi mogel učinkovito preprečiti pobega obdolženca in s tem izognitve obdolženca kazenskemu postopku, prav tako pa blažji ukrepi ne bi učinkovito preprečevali ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pri katerem je varnost ljudi ogrožena do te mere, da je pripor sorazmeren ukrep v odnosu do obdolženčeve pravice do osebne svobode. Na tej podlagi mu je na predlog državne tožilke pripor utemeljeno in zakonito podaljšalo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec kot član hudodelske združbe storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v sklop katerega je zajetih sedem očitanih mu dejanj. Tudi tokrat se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da ta ugotovitev potencialno velja le za zadnje obdolžencu očitano dejanje, to je dejanje, ki naj bi bilo storjeno dne 29. 6. 2022, in pri katerem je bil kot izhaja iz podatkov spisa obdolženec zaloten. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju utemeljenosti suma, da je obdolženec storil vsa v očitano mu kaznivo dejanje zajeta dejanja prepričljivo obrazložilo, da utemeljen sum izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih ta sklep temelji in so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, v preiskavi zbrani dokazi pa ga niso omajali, temveč so ga temu nasprotno okrepili. Tudi po oceni sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji utemeljenosti suma dajejo zanesljivo podlago za sklep, da je podana večja stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil vsa očitana mu dejanja, zajeta v sklop očitana mu kazniva dejanja, kot pa da jih ni, torej da je podan tisti zahtevan standard utemeljenosti suma, ki se zahteva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice. Zagovornik zato z na povsem načelni ravni izraženim stališčem o nestrinjanju s prvostopenjsko presojo (da ne obstojijo neposredni dokazi, ki bi utemeljevali kakršen koli sum, da je storilec obdolženec, razen da je imel v posesti mobilni telefon) ne more doseči drugačnega zaključka o obstoju utemeljenosti suma, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

6. Ob izkazanem utemeljenem sumu, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri obdolžencu še vedno obstojita priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Te ugotovitve navedbe zagovornika ne morejo uspešno izpodbiti.

7. Zaključek o obdolženčevi izraziti begosumnosti je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo z okoliščinami, da je obdolženec državljan Romunije s prijavljenim stalnim prebivališčem v Moldaviji, je brez zaposlitve, brez dohodkov in tako torej brez sredstev za preživljanje. V naši državi nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega bivališča, prav tako nima družine niti premoženja tako, da ni podana nobena navezna okoliščina na našo državo, v kateri se je nahajal zgolj zaradi izvrševanja obravnavanega kaznivega dejanja. Izpostavilo je še, da je bil obdolženec v Republiki Moldaviji po podatkih spisa obsojen na 6-mesečno zaporno kazen in s preizkusno dobo enega leta, zaradi kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog, da mu je bila izvršitev kazenske sankcije odložena in da ga varnostni organi Moldavije iščejo na nacionalni ravni, iz česar je zaključilo, da je nedosegljiv za državo v kateri ima stalno prebivališče. V teh okoliščinah in glede na težo kaznivega dejanja, ki mu je očitano ter je soočen z visoko zagroženo zaporno kaznijo, je nedvomno podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost iz naše države pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku. Člani hudodelske združbe v okviru katere naj bi obdolženec izvršil obravnavano kaznivo dejanje niso odkriti, se pa očitno nahajajo v več tujih državah. To dejstvo pa bi mu zaradi njihove zainteresiranosti za njegov pobeg, pobeg iz naše države in skrivanje znatno olajšalo.

8. Ob takih okoliščinah, ki brez dvoma kažejo, da je obdolženčeva begosumnost izrazita, zagovornik drugačne ocene le-te ne more doseči s pritožbeno ponovljeno že presojeno trditvijo, da obdolženec doslej ni z ničemer nakazal, da nima namena sodelovati v nadaljnjem postopku ter da bi ali pobegnil. Ni pomislekov, da je izrazito obdolženčevo begosumnost mogoče odvrniti le s priporom.

9. Zagovornik ne more uspeti, ko prepričuje, da obdolženec z ničemer ni nakazal, da bi kaznivo dejanje, kakršno se mu očita v tem postopku ponovil. Navedbe zagovornika s katerimi utemeljuje to stališče in sicer, da nima vozila, niti telefona ne vnašajo dvoma v pravilnost temu nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje.

10. Brez dvoma je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da še naprej obstojijo okoliščine, ki kažejo na to, da je podana resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. V izpodbijanem sklepu je obrazložilo, da pri obdolžencu obstajajo tako objektivne (gre za eno težjih kaznivih dejanj, za katerega je predpisana kazen zapora od treh do petnajst let in denarna kazen; kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno v časovnem obdobju slabega meseca, ko naj bi v sedmih primerih prevažal večje število ilegalnih migrantov, kot član hudodelske združbe z vnaprej določeno vlogo naj bi se na ta dejanja posebej pripravil in si na ta način tudi pridobival potrebna finančna sredstva za življenje) kot tudi subjektivne okoliščine (vztrajnost in trdna odločenost pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja, kaznovanost v Republiki Moldaviji za kaznivo dejanje povezano s prepovedanimi drogami, razmere v katerih živi, ko je nezaposlen, brez premoženja in brez dohodkov), ki kažejo na visoko nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Ker člani hudodelske združbe v okviru katere naj bi obdolženec deloval niso odkriti, bi se obdolženec na prostosti brez posebnih težav lahko ponovno vključil v organizirano kriminalno dejavnost. Visoko stopnjo nevarnosti ponavljana istovrstnega kaznivega dejanja namreč povečujejo okoliščine, da mu je poznana celotna logistika organizacije spravljanja ilegalnih migrantov preko državnih meja.

11. Glede na ugotovljene okoliščine prevoza ilegalnih migrantov, zaradi katerih bi bilo lahko ogroženo njihovo zdravje ali celo življenje ni pomislekov, da je prav pripor tisti edini in učinkoviti ukrep, ki je neogibno potreben, da se obdolžencu prepreči ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj in s tem poskrbi za varnost ljudi, da se zaščiti zdravje oziroma življenje potencialnih ilegalnih pribežnikov.

12. Nobenega utemeljenega razloga tako ni, da bi sodišče druge stopnje lahko pritrdilo pritožbeno ponovljenemu stališču zagovornika, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben. Do v tokratni pritožbi zagovornika ponovljenemu argumentu in sicer, da obdolženec ne bi zapustil Slovenije, dokler ne bi bil postopek zaključen, ker da v okolju pri nas živi precejšnje število Romunov in Moldavcev in bi si obdolženec zagotovil bivanje pri enem od njih, se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Opredelilo se je tudi do zagovornikovega v tokratni pritožbi ponovljenega predloga naj se obdolžencu namesto pripora odredi javljanje na policijski postaji. V izogib ponavljanja zakaj s temi predlogi ne more uspeti, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sklepa z dne 10. 8. 2022. 13. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP niso bile ugotovljene, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.