Jedro

Vprašanje dobre vere in zaupanja v podatke zemljiške knjige je v primeru, ko upnik pridobi zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi, torej ne s pravnoposlovno pridobitvijo, nerelevantno. Pomembno je le to, da je bil sklep o izvršbi v zemljiški knjigi zaznamovan, še preden je tožnik svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo (2. odst. 170. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izvršba po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2005/00856 z dne 6.7.2005, na solastniški idealni delež do 75/100 na nepremičnini parc. št. 272, vl. št. 1267 k.o. I., nedopustna in se ta izvršilni sklep v tem delu razveljavi in izvršba ustavi (točka 1).

Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.528,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega izpolnitvenega roka do plačila (točka 2).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da naj bi toženec izvršbo na nepremičnino v lasti tožeče stranke začel v dobri veri. Tožeča stranka je v tožbi med drugim zatrjevala, da je toženec v času, ko je začel izvršbo, že vedel za dejstvo, da je dolžnik U. A. sporno nepremičnino prodal tožeči stranki že v letu 1998. Opozorila je, da je toženčeva takratna odvetnica v letu 2002 preverila zemljiškoknjižno stanje sporne nepremičnine in da je z.k. stanje takrat izkazovalo plombo št. 4790/2000 in je bila k z.k. predlogu priložena notarsko overjena pogodba iz leta 1998, s katero je tožeča stranka sporno nepremičnino odkupila od dolžnika U.. Med drugim je predlagala, da se vpogleda tudi vloga toženca z dne 6.3.2002 v pravdi istega sodišča, pod opr. št. P 217/2002-II, zemljiškoknjižni izpisek iz leta 2002 in pregleda ta zemljiškoknjižni spis. Sodišče se do teh zatrjevanj v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva v konkretni pravdi. Če je namreč toženec ob uvedbi izvršilnega postopka vedel, da je bila sporna nepremičnina že prej prodana tožeči stranki, potem po prepričanju tožeče stranke vsekakor ni bil v dobri veri. Zaradi navedenih razlogov je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno ( v kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni vedel, da je bila nepremičnina prodana tožeči stranki) oziroma je bilo nepopolno ugotovljeno ( v kolikor sodišče prve stopnje ni preverjalo zatrjevanja in v tej smeri izvajalo dokazov). To, da se sodišče do teh odločilnih dejstev ni opredelilo in jih ni preizkušalo, pa po prepričanju tožeče stranke kaže tudi na absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bila tožeči stranki odvzeta tudi možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je sodišče poseglo tudi v ustavno pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. S tem , ko je sodišče prve stopnje kljub tožničinemu zatrjevanju, da je toženec vedel za predhodno prodajo, presodilo, da naj bi bil toženec v dobri veri, pa je po prepričanju tožeče stranke tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanja tožnika, da je toženec v času, ko je začel izvršbo, že vedel za dejstvo, da je dolžnik U. A. sporno nepremičnino prodal tožeči stranki že v letu 1998 in do dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal (in jih je sodišče tudi izvedlo). Tako je na strani 6 sodbe ocenilo vse dokaze, ki jih pritožnik izrecno omenja v pritožbi, prav tako pa se je opredelilo do tožnikovih trditev. Ob vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Dn 4790/2000, 29267/2004 in 22544/2006 je bilo tako pravilno ugotovljeno, da je bil predlog tožnice, s katerim je bila dovoljena zaznamba vrstnega reda za vpis lastninske pravice, že v letu 2003 zavrnjen s tem, da je bil 9.12.2003 odrejen tudi izbris zaznambe zavrnitve predloga. Okrajno sodišče v Ljubljani je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nato šele v letu 2006, to je že po zaznambi sklepa o izvršbi, zaradi napačne vročitve razveljavilo klavzulo pravnomočnosti s tem, da je sklep o zavrnitvi vpisa zaznambe vpisa vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice ostal v veljavi (pravnomočen 11.7.2008). Na podlagi teh dejstev, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da na tej podlagi ni mogoče sklepati, da je bil toženec nepošten. V trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga, izdaje sklepa o izvršbi in v trenutku zaznambe tega sklepa v zemljiški knjigi, namreč v zemljiški knjigi ni bilo nobene plombe na podlagi katere bi toženec lahko sklepal, da nepremičnina morda ni last dolžnika in bi mu lahko posledično očitali nepoštenost. Prvostopno sodišče je nadalje ob vpogledu v pravdni spis P 217/2001-II, predvsem tudi v vlogo z dne 6.3.2002, na katero opozarja tudi pritožba, pravilno zaključilo, da tožničine trditve, da je toženec bil nedobroveren, saj je že pooblaščenka toženca v omenjeni vlogi z dne 6.3.2002 navajala, da je pregledala zemljiškoknjižno stanje, nimajo nobene zveze s samo izvršbo, saj je bila plomba Dn. 4790/2000, ki naj bi toženca opozorila, da je lastnik nepremičnine nekdo drug, v času vložitve predloga za izvršbo in času zaznambe sklepa o izvršbi že pravnomočno rešena. Povedano drugače, tudi če bi toženec vedel, da je bil 23. 4.2000 vložen predlog za zaznambo vpisa vrstnega reda za vpis lastninske pravice in bi se lahko seznanil s kupno pogodbo, to ne more vplivati na ugotovitev glede njegove skrbnosti in dobrovernosti. Ker plombe v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga in izdaje sklepa o zaznambi sklepa o izvršbi ni bilo več, je to v pogledu toženca pomenilo, da je nepremičnina last dolžnika. Nenazadnje bi bilo možno, da bi pogodbeni stranki v tem času razdrli pogodbo ali da bi iz kakršnegakoli drugega razloga prišlo do njene razveljavitve.

Ob teh sicer neutemeljenih pritožbenih izvajanjih, ki se nanašajo na ugotovljeno poštenost in dobrovernost toženca, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da to dejstvo za odločitev v tej pravdi niti ni odločilno. Vprašanje dobre vere in zaupanja v podatke zemljiške knjige je namreč v primeru, ko upnik pridobi zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi, torej ne s pravnoposlovno pridobitvijo, nerelevantno . To izhaja iz 10. člena SPZ in vsebinsko enakega 8. člena ZZK-1: „Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic...“ (1), saj pri izvršbi ne gre za pravni promet. Osnovno dejstvo, ki omogoča zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar pritožnica ne izpodbija), da je tožeča stranka vložila predlog za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini šele 7.3.2006 (2), ko je bil sklep o izvršbi že zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba sklepa o izvršbi je izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino (167. in 170. člen ZIZ). Z zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (2. odstavek 170. člena ZIZ). Vknjižba hipoteke učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe (2. odstavek 87. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1), to je od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo obvestilo izvršilnega sodišča in sklep o izvršbi (1. odstavek 86. člena ZZK-1). Upoštevajoč pravilo o začetku učinkovanja zemljiškoknjižnih vpisov iz 5. člena ZZK-1 je tožeča stranka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini, to je 7.3.2006. S sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 1998 je pridobila le obligacijskopravni zahtevek, da od prodajalca terja prenos lastninske pravice, ne pa lastninske pravice same. Po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je bil namreč za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom potreben še vpis v zemljiško knjigo. Ker tožeča stranka vse do 7.3.2006 ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, je imela neizpolnitev enega od pogojev za učinkovit prenos lastninske pravice za posledico, da le-te na podlagi pravnega posla ni pridobila vse do 7.3.2006, ko je bila, kot je bilo že navedeno, v zemljiški knjigi že vpisana zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižena hipoteka z vsemi učinki absolutne stvarne pravice.

Glede na vse obrazloženo, posebej tudi glede na dejstvo, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo tudi do vseh pravno relevantnih trditev tožeče stranke, tudi ni podana očitana kršitev iz 8. oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ne očitane kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Odločitev o stroških je vsebovana v zavrnitvi pritožbe in temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen.

(1) Enako stališče izražata tudi prof. dr. Matjaž Tratnik in doc. dr. Renato Vrenčur v delu Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, str. 28, pa tudi sodna praksa – npr. v odločbi Up 128/03, Up 438/04, II Ips 264/2005, I Cpg 517/2008. (2) S tem, da je sodišče tudi ugotovilo, da je bil njen predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice pravnomočno zavrnjen.