Jedro

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil v zvezi s tem določena s pogodbo o zaposlitvi in ker do spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, delodajalec je ni niti predlagal (49. člen ZDR-1), ne zahteval (91. člen ZDR), je odpoved nezakonita. Zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje in so izhajale iz Odloka z dne 4. 9. 2021, ki je določil izpolnjevanje pogoja PCT za vse, ki pri opravljanju dela prihajajo v stik z drugimi osebami, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna upoštevati. Z njimi ni posegla v pravice tožnika, niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev ustnih odredb tožene stranke z dne 15. 9. 2021, 16. 9. 2021, 17. 9. 2021, 20. 9. 2021 in z dne 21. 9. 2021; pisnega opozorila tožene stranke z dne 15. 9. 2021, navodila z dne 14. 9. 2021 ter navodila tožene stranke po Okrožnici št. ... z dne 9. 9. 2021, in druge pozive delodajalca za PCT testiranje tožnika (I./1. točka izreka); da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2021 nična (podredno nezakonita) in se razveljavi (I./2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj v delovno razmerje in mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (26. 10. 2021) dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače v višini 1.200,00 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom vsakokratne mesečne neto plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od dne 26. 10. 2021 dalje tožnika prijaviti v vsa zavarovanja (I./3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna dopustiti tožniku opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT, v roku 15 dni pod izvršbo (I./4. točka izreka); da je dolžna tožena stranka tožniku zagotoviti varno in zdravju okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer delo opravlja, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (I./5. točka izreka); da tožena stranka tožniku dopusti opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja z nošenjem kirurške maske, v roku 8 dni, pod izvršbo (I./6. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 8.888,88 EUR povečano za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe dalje, v roku 8 dni (I./7. točka izreka) ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi posega v ustavne pravice tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter tožbi tožnika v celoti ugodi oziroma podredno izpodbijano sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje stopnje zadevo zaključilo na hitro, brez slehrnega preverjanja vsebine spora, brez ugotavljanja okoliščin, ki so pomembne za presojo zadeve. Sodišče je zaključilo, da čeprav je bil tožnik zdrav, se je bil v spornem obdobju dolžan samotestirati oziroma izpolnjevati katerega od drugih dveh pogojev, to je cepljenja ali prebolevnosti. S tem je sodišče za delavce dejansko uvedlo objektivno odgovornost, ki jo v delovnem razmerju ni, in je zato postopala arbitrarno ter s tem kršilo pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS v zvezi z drugim in 14. členom Ustave RS, ter pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Da ni mogoče govoriti o kakršnikoli krivdni odgovornosti tožnika kot delavca je dejstvo. Tožnika ščiti njegova pogodba o zaposlitvi, Zakon o delovnih razmerjih, načelo avtonomije pogodbenih strank ter pravilo o minimalnih zakonskih pravicah in obveznostih iz 43. člena ZDR-1. Tožnik pa se je skliceval tudi na pravico do zasebnosti glede občutljivih zdravstvenih podatkov iz 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov. Pogodba o zaposlitvi tožniku ni nalagala pogoja PCT za delo, zato v nobenem primeru ukrep delodajalca, ki je tožniku podal odpoved iz krivdnega razloga, ni zakonit in sorazmeren. Odlok ne more razveljaviti delovnopravne zakonodaje, ki ščiti delavca, zato bi moral delodajalec doseči soglasno spremembo pogodbe o zaposlitvi, s katero se bi od delavca zahteval pogojevanje dela s PCT. Za odločitev v sporni zadevi je bistveno, ali je delodajalec ob spremembi pogojev poslovanja ravnal zakonito in po postopku, kot ga določata Zakon o delovnih razmerjih in smiselno Obligacijski zakonik. Vrhovno sodišče RS je glede vprašanje spremenjenih pogodbenih pogojev že odločilo s sodbo VIII Ips 477/2006, in v 13. odstavku navedlo, da se sprememba pogodbe o zaposlitvi lahko izvede le v okviru odpovedi pogodbe s ponudbo nove. Delodajalec ima zato v primeru spremembe pogojev dela možnost, da poskusi, ob spremembi pogojev dela, z delavcem doseči pisni sporazum o spremembi pogodbe o zaposlitvi, skladno z drugim odstavkom 49. člena v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 31. člena in 22. člena ZDR ter pod novimi pogoji podpisati novo pogodbo ali speljati postopek odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stran tožene stranke kot delodajalca, kar kaže na pristransko sojenje. Delodajalec je ravnal v nasprotju z zakonom in kršil tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, ker je za vstop v poslovne prostore od tožnika zahteval, da mora izkazati PCT. Že sam vpogled v PCT s strani delodajalca je protipraven, kakor tudi vsakršno beleženje rezultata in zbiranje podatkov glede rezultata testiranja je protipravno, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I 180/2021-34 z dne 14. 4. 2022. Razveljavilo je namreč Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolelosti, celjenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo Covid-19. Če se odlok prebere je iz njega videti, da je vpogled v osebne podatke dopusten le, če to nekdo prostovoljno izkaže. Tožnik pa tega prostovoljno ni hotel izkazati, do česar je imel pravico po Zakonu o osebnih podatkih. Minister za zdravje, v soglasju z ministrom za delo, v podzakonskem aktu predpiše vrste, način, obseg in roke opravljanja zdravstvenih pregledov in ureditev preventivnih zdravstvenih pregledov v Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev. Izrecno pravilnik ne predvideva testiranja na nalezljivo bolezen v okviru možnih zdravstvenih pregledov, zato ga delodajalec od delavca ne more zahtevati, še manj pa urejati v drugem splošnem aktu. Delavec se mora odzvati in opraviti le tiste zdravstvene preglede, ki ustrezajo tveganju za varnost in zdravje pri delu na delovnem mestu (drugi odstavek 54. člena ZVZD-1 in drugi odstavek 36. člena ZVZD-1). Tožnik v delu, kjer splošni akt določa PCT in nošenje maske, vtožuje ničnost takšnih določb. Sodišče je pristojno in dolžno presojati ničnost celotnega splošnega akta ali ničnost le določenih določb splošnega akta, zato tožeči stranki ni potrebno začeti kolektivnega delovnega spora. Popoln absurd je, da bi zdrav človek moral dokazovati, da je zdrav. Dokazno breme, da naj bi delavec ogrožal sodelavce, mora dokazati delodajalec. Da se ne more očitati ogrožanje nekomu, ki je zdrav, je nakazalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 10/2021 z dne 21. 9. 2021, ko je odločalo glede mask. Pregled in skladnost s 34. členom Zakona o nalezljivih boleznih je obvezen le, če je oseba vir okužbe in obstaja konkretna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, kar pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. Testiranje s PCR in HAG testom ni pregled po drugem odstavku 31. člena ZNB. Delovnopravna zakonodaja takšnega testiranja ne pozna, ga ne vsebuje in ga delavcem ne nalaga kot pravno dolžnost. Delavcev v ničemer ne krši pogodbe o zaposlitvi, če odkloni redna testiranja s covidnimi testi. Testi, ki naj bi jih delavec redno uporabljal, niso bili ne preverjeni in ne namenjeni diagnostiki. Prav tako med njihovim rezultatom in nevarno prenosljivo okužbo ni vzročno posledične zveze in tudi ne diagnostične povezave. Tudi zakonodaja na nobenem mestu ne določa obveznega testiranja in samotestiranja s predmetnimi testi in za predmetno bolezen. Za medicinske posega in diagnostične postopke, za njihovo izvajanje in usmerjanje ravnanj na temelju rezultatov, ne morejo in ne smejo biti zadolženi in pristojni delodajalci. Ker delodajalec in delavec nista ne pacient in ne izvajalec zdravstvenih storitev, posledice njunih ravnanj ali opustitev ne morejo biti pogojene in odvisne od diagnostičnih postopkov in medicinskih posegov – doma ali na delovnem mestu. Tožeča stranka opozarja, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi s tem, ko je tožniku prepovedala vstop v poslovne prostore, ker ni izkazoval zakonsko neobstoječega pravila PCT in zakonsko neobstoječih nošenj mask. Delodajalec ali podzakonski predpis, mimo zakonsko določenih obveznosti, delavcu ne sme naložiti novih obveznosti ali z njimi preseči okvir zakona. Delavca ščiti načelo avtonomije pogodbenih strank ter pravilo o minimalnih zakonskih pravicah in obveznostih. Tožena stranka je ravnala samovoljno, ko je tožniku kršila pogodbo o zaposlitvi s tem, da mu je preprečila opravljati delo. Tožnik zato vztraja pri odškdninskem zahtevku, saj gre v predmetni zadevi za očitno diskriminacijo po 6. členu ZDR-1. Delodajalec od cepljenih ni zahteval testiranja in jim ni omejeval vstopa na delo, čeprav je bilo splošno znano dejstvo, da so cepljeni še kako zbolevali in da se jih ni testiralo tudi, ko so imeli simptome okužbe. Poseženo pa je bilo tudi v pravico delavca do dela (svoboda dela) na diskriminatoren način. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka glede bistvenih vsebinskih vprašanj spora. Testiranje zdravih ni namenjeno diagnostiki in v tem oziru tudi ni bilo medicinsko dopustno. Rezultati testa pa niso izkazovali pravilnosti rezultata, brez dodatne anamneze zdravnika in kliničnih znakov ter simptomov okužbe. Ker se je sodišče odločilo, da ne bo presojalo vprašanj, ali se je z nošenjem mask sploh preprečevalo okužbe in ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe oziroma, ali je tožnik lahko sploh koga ogrožal, ko je prišel na delo zdrav in da tožniku ni odredila opraviti zdravniškega pregleda pri medicini dela, na podlagi katerega se po zdravniških standardih izda potrdilo o dejstvu, ali je tožnik zdrav, je očitno, da sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ravnalo nezakonito, ker ni hotelo izvesti predlaganih dokazov tožnika ter s tem kršilo 8. člen ZPP in 22. člen Ustave RS.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika in navedla, da so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ni zaslišalo stranki in prič in da je odločilo na hitro, brez slehrnega preverjanja vsebine spora, brez materialnega dokaznega bremena in brez ugotavljanja okoliščin, ki so pomembne za presojo zadeve. Tožena stranka navaja, da se je sodišče v sodbi opredelilo do vseh navedb tožnika, tudi pravno nepomembnih ter se opredelilo do pravnega vprašanja, ali je tožena stranka zakonito uvedla PCT pogoj ter zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki ni hotel spoštovati navodil tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo tudi ustrezno utemeljilo s prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožnikovih navedb, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so navedbe o naravi bolezni Covid, učinkovitosti ukrepov v zvezi z boleznijo ter ustreznosti ukrepanja v zvezi z zajezitvijo bolezni) niti ni bilo dolžno opredeljevati. Delovni spor namreč ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke. V tem sporu je bilo bistveno ugotoviti le, ali je tožnik z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kot razlog za odpoved opredelila tožena stranka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni skrbno in vestno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar je po vsebini očitek relativne bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 7. 10. 2021 podala tožniku zaradi odklanjanja testiranja na okužbo z virosm SARS-CoV-2. Zaradi neupravičenega odklanjanja testiranja sta bili tožniku podani pisni opozorili dne 15. 9. 2021 in dne 20. 9. 2021. Tožnik je kljub ustnemu pojasnilu nadrejenega o nujnosti spoštovanja odrejenih ukrepov in opozorilu, da to predstavlja kršitev, vztrajal pri svojem in s kršitvijo nadaljeval. Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala, da je s tem kršil navodila iz okrožnice št. ... in št. ... o izpolnjevanju pogoja PCT, ki sta bili sprejeti zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, na podlagi Odloka z dne 4. 9. 2021 in z dne 11. 9. 2021, ki je pogojeval opravljanje dela in uporabo storitev z izpolnjevanjem pogoja PCT.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da odloka nista temeljila na zakonskih določbah oziroma neustavno posegata v področje, ki je v pristojnosti urejanja z zakonom. Ustavno sodišče je v zadevah U-I-793/21 in U-I-822/21, na kateri se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, ugotovilo, da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) ni v neskladju z Ustavo RS (2. člen, 1. alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen odloka, ki se nanašajo na pogoj PCT). Ukrepi (pogoj PCT), določeni z uredbo in odlokom imajo zakonsko podlago, in sicer Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 in nasl.). Z uredbo in odlokom ni bil presežen pomen določb ZNB, ki dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjen zdravstveni pregled, ki lahko vključuje odvzem materiala za preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje, širjenje nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (vse fizične in pravne osebe). Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sodbah Pdp 60/2022, Pdp 260/2022, Pdp 389/2022 ter Pdp 499/2022. 10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da ZNB med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vseh splošnih testiranjih vseh oseb, torej tudi zdravih oseb brez znakov okužbe, ampak samo usmerjenih pregledih in odvzemih biološkega materiala osebam, ki kažejo znake okužbe oziroma za katere se sumi, da lahko prenašajo nalezljive bolezni. Kot je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21, je na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim odstavkom 31. člena ZNB mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno s prebolevniki, zdravimi osebami, potniki v mednarodnem prometu in drugimi osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi vključujejo tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, z rezultati katere je mogoče prispevati k preprečevanju nalezljivih bolezni. Odvzem materiala pomeni odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca (npr. krvi, seča, sline, sluzi z nosne sluznice), laboratorijska preiskava pa preiskavo teh vzorcev. Glede na navedeno, po stališču Ustavnega sodišča RS, tudi odvzem vzorca nosne sluznice (ali sline) in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da odvzem človeškega materiala ne pomeni tudi odvzem brisa iz grla in nosu.

11. Tožnik je izpovedal, da je delodajalcu, ko ga je seznanil, da je potrebno izpolnjevati pogoj PCT, izjavil, da tega pogoja ne izpolnjuje in ga ne namerava izpolnjevati zato, ker delodajalec za to nima zakonske podlage. Tožnik je bil nedvomno seznanjen z navodili tožene stranke, ki so se nanašala na izpolnjevanje pogoja PCT, nobenega dvoma tudi ni, da pogoja PCT ni izpolnjeval oziroma da dokazil o tem, da ga izpolnjuje, ni predložil. V zvezi z navedenim se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do tožnikovih pravnih naziranj, tudi glede zahtevanega testiranja oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil v zvezi s tem, določena s pogodbo o zaposlitvi in ker do spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, delodajalec je ni niti predlagal (49. člen ZDR-1), ne zahteval (91. člen ZDR), je odpoved nezakonita. Zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje in so izhajale iz Odloka z dne 4. 9. 2021, ki je določil izpolnjevanje pogoja PCT za vse, ki pri opravljanju dela prihajajo v stik z drugimi osebami, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna upoštevati. Z njimi ni posegla v pravice tožnika, niti mu ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Spreminjajoče določbe, ki izhajajo iz predpisov, vplivajo tudi na razmerja med strankami pogodbe o zaposlitvi. Dolžno ravnanje strank delovnega razmerja urejajo namreč tudi določbe, ki so zapisane v podzakonskih aktih, v konkretnem primeru Odloku 142/21, ki je zasledoval javni interes ter specifično in izredno epidemiološka situacijo in urejal vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi. Zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja (predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja) se niso spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da lahko delodajalec zahteva izpolnjevanje PCT pogoja le s spremembo pogodbe o zaposlitvi ali v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če gre za spremenjene pogoje za opravljanje dela.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je imela tožena stranka podlago za obdelavo osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja, v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) 216/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (splošna uredba o varstvu podatkov, ULL 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov, pri čemer ti interesi prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek prekrije delodajalcu. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je namreč omogočala delodajalcu prevzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik ves čas postopka opozarjal, da po 1. točki prvega odstavka 13. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov tožena stranka ni imela izrecnega soglasja tožnika, zato ni imela zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih zdravstvenih podatkov. Trditve tožnika so neutemeljene, saj je tveganja, ki izvirajo od strank in sodelavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, namreč delodajalec dolžan obvladovati skladno z določbami ZDR-1 (45. člen) in ZVZD-1 (5. člen). Obstoj in nevarnost virusa SARS-CoV-2 in njegovo hitro širjenje v spornem obdobju je bilo splošno znano. Množična širitev virusa znotraj delovnega kolektiva je bila zato v spornem obdobju precej verjetna, zaradi česar je bil delodajalec dolžan obvladovati tveganje z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.

13. Napačno je stališče tožnika v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnil, na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1 in prvega odstavka 33. člena ZVZD-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna.

14. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-83/2020 z dne 27. 8. 2020, s katero je bilo odločeno, da so posamezne določbe odlokov v neskladju z Ustavo RS, saj so se ti odloki vsebinsko nanašali na povsem drugo področje, to je na prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin. Navedena odločba Ustavnega sodišča v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki pa ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Prav tako v pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da je bil zdrav. Obveznost iz delovnega razmerja je kršil s tem, ko ni izpolnjeval PCT pogoja (se ni testiral), pri čemer gre, kot je opredelila tožena stranka v odpovedi, za kršitev 33. in 34. ter 35. člena ZDR-1. Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tožnik je obveznosti iz delovnega razmerja kršil namenoma, saj je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, seznanjen z obveznostjo izpolnjevanje PCT pogoja, pa se je odločil, da ga ne bo izpolnjeval in je zavračal podpis izjave oziroma samotestiranje.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnika. Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po predložitvi dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja ni posegla v tožnikove (ustavne) pravice. Sicer pa v primeru odklonilnega odnosa do testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim ne more odreči, medtem ko izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja ali nošenja mask je stvar odločitve posameznika.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške.