Jedro

Dolžnikove navedbe, da je z upnikom sodeloval na podlagi ustnega dogovora, upnik pa svojih obveznosti ni izpolnjeval v dogovorjenih rokih in z ustrezno skrbnostjo, zato je dolžniku nastajala škoda, ki je po višini presegala upnikovo terjatev, posledično je dolžnik sodelovanje prekinil, predstavljajo pravno relevantna dejstva, v zvezi s katerimi je dolžnik predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika dolžnika, zato je njegov ugovor obrazložen.

Dokazna sredstva po določbah ZPP so načelno enakovredna oziroma so si med seboj prirejena, kar pomeni, da se vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih.

Odločitev, da je ugovor obrazložen, ni odločitev o utemeljenosti ugovora in ne gre za meritorno odločanje v pravem pomenu (o utemeljenosti ugovora bo odločeno v pravdnem postopku), zato se podrobnejša obrazložitev po ustaljeni sodni praksi ne zahteva.

Upnik je v predlogu za izvršbo označil dogovor o krajevni pristojnosti, ki mu je dolžnik v ugovoru nasprotoval. Sodišče prve stopnje je za krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani, v obrazložitev take odločitve pa ni navedlo nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo izpodbijani sklep v tem delu sploh mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi z dne 5. 6. 2014 v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka sklepa), ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor, saj ni navedel dejstev, ki bi v pravdi lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, zlasti pa v zvezi z že tako pavšalnimi trditvami tudi ni predložil oziroma predlagal nobenih dokazov. Dolžnik priznava poslovno sodelovanje z upnikom, vendar zavaja s trditvami, da je sodelovanje potekalo na podlagi ustnih dogovorov, saj nasprotno dokazuje pisna pogodba z dne 24. 9. 2011, po kateri sta stranki poslovali tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena. V 8. členu te pogodbe je dogovorjena pristojnost celjskega sodišča. Če dolžnik trdi, da ima po svojih evidencah poravnane vse obveznosti do upnika, bi moral v zvezi s tem predložiti dokazila oziroma vsaj izpisek iz poslovnih knjig. Tudi v potrditev navedb o upnikovem neizpolnjevanju obveznosti v rokih in brez ustrezne skrbnosti ter o prekinitvi sodelovanja bi dolžnik moral predložiti ali predlagati ustrezne dokaze. Trditve o škodi, ki naj bi mu nastala in ki presega višino upnikove terjatve, so pavšalne in ne povedo nič o predpostavkah odškodninske odgovornosti, škode dolžnik tudi z ničemer ni izkazal, ravno tako pa ni izkazal zatrjevanega pobota. Dolžnik terjatev s tem, ko uveljavlja pobotni ugovor, celo priznava, pobota in kršitve pogodbe z upnikove strani pa z ničemer ne izkaže in ne predlaga nobenega dokaza. Zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika namreč predlaga le glede dogovora o krajevni pristojnosti, poleg tega pa, tudi če bi zaslišanje predlagal glede ostalih trditev, s tem v pravdi ne bi mogel dokazati vseh dejstev, ki jih navaja. Vprašanje sodne pristojnosti za pravdo se pokaže za nepomembno, saj ugovor ni bil obrazložen, ne glede na to pa upnik pojasnjuje, da je dogovor o pristojnosti označil v predlogu za izvršbo na podlagi sklenjene pogodbe, zato bi sodišče moralo odločiti, da je pristojno sodišče v Celju. Upnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sklep nima razlogov, zakaj je sodišče štelo, da je ugovor obrazložen. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor zavrne, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim dolžnik sklep izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, sodišče na podlagi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora preizkuša le, ali je ugovor obrazložen. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ je ugovor obrazložen, če dolžnik v njem navaja pravno pomembna dejstva, za katera mora predlagati dokaze. Pravno pomembna so takšna dejstva, da bi na njihovi podlagi lahko dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, glede predlaganja dokazov pa je treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je ugovor obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo (in določilo izvršitelja), postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem. Na podlagi navedenih določb izvršilno sodišče (niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje) ni pooblaščeno presojati utemeljenosti ugovornih trditev oziroma upnikovega zahtevka, zato so v tej fazi postopka pritožbene trditve, s katerimi upnik pojasnjuje in utemeljuje svojo terjatev do dolžnika, pravno nepomembne in se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da dolžnik ni vložil obrazloženega ugovora, saj naj bi navajal le nerelevantna dejstva, na podlagi katerih v pravdi ne bi mogel doseči zavrnitve upnikovega zahtevka, zlasti pa v zvezi z njimi ni predlagal niti predložil nobenega dokaza. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je dolžnik v ugovoru med drugim uveljavljal, da je z upnikom sodeloval na podlagi ustnega dogovora, upnik pa svojih obveznosti ni izpolnjeval v dogovorjenih rokih in z ustrezno skrbnostjo, zato je dolžniku nastajala škoda, ki je po višini presegala upnikovo terjatev, posledično je dolžnik sodelovanje prekinil. Take (sicer res skope, ampak za presojo obrazloženosti ugovora zadostne) navedbe predstavljajo pravno relevantna dejstva v smislu zgoraj citiranih določb, v zvezi s svojimi navedbami pa je dolžnik predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika dolžnika. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu uveljavljanju, da je bilo zaslišanje dolžnika predlagano le v zvezi z izpodbijanjem zatrjevanega dogovora o pristojnosti sodišča, saj je dolžnik v posebnem, ločenem odstavku svojega ugovora, ki se nanaša na vse prej podane trditve, torej tudi na tiste glede same terjatve, jasno navedel, da „zaradi izključnega ustnega poslovanja med strankama kot dokaz svojih trditev predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika“. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam, da z zaslišanjem zakonitega zastopnika dolžnik ne bi mogel dokazati svojih podanih navedb. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so dokazna sredstva po določbah ZPP načelno enakovredna oziroma so si med seboj prirejena, kar pomeni, da se vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Če torej dolžnik predlaga dokaze, ki so v zvezi z zatrjevanimi pravno relevantnimi dejstvi, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede dokaznih sredstev (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007).

6. Sodišče prve stopnje je torej dolžnikov ugovor materialnopravno pravilno ocenilo kot obrazložen, odločitev pa v tem delu tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po ustaljeni sodni praksi namreč v primeru, ko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga sodišče šteje za obrazloženega, v sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti oziroma navesti razlogov, zakaj šteje dolžnikov ugovor za obrazložen, ampak le sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V opisani odločitvi sodišča prve stopnje je vsebovana tudi že presoja sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen. Odločitev, da je ugovor obrazložen, ni odločitev o utemeljenosti ugovora (v nasprotju s primerom, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je ugovor neobrazložen in se posledično v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje za neutemeljen). Ker ne gre za meritorno odločanje v pravem pomenu (o utemeljenosti ugovora bo odločeno v pravdnem postopku), se podrobnejša obrazložitev po ustaljeni sodni praksi ne zahteva, presojo sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pa upnik lahko izpodbija v pritožbi proti sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ, za kar gre pri obravnavani pritožbi.

7. Upnik v pritožbi izpodbija tudi 2. točko izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, in navaja, da je že v predlogu za izvršbo označil, da je na podlagi pogodbe dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Celju.

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnik v predlogu za izvršbo v rubriki „dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora“ na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 24. 9. 2011 označil Okrožno sodišče v Celju (sedmi odstavek 41. člena ZIZ). Dolžnik je v ugovoru tako označenemu dogovoru o krajevni pristojnosti nasprotoval (drugi odstavek 62. člena ZIZ) z navedbo, da sta stranki poslovali izključno ustno in da pogodbe ni bilo, posledično pa tudi ne zatrjevanega dogovora. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, za krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani, v obrazložitev take odločitve pa ni navedlo nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo izpodbijani sklep v tem delu sploh mogoče preizkusiti. Sklep je tako v 2. točki izreka obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v 2. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje svojo odločitev o določitvi krajevno pristojnega sodišča, ki bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, ustrezno obrazloži. 10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za končno odločbo v pravdnem postopku.