Jedro

Res je kazenska ovadba v prvi vrsti namenjena državnemu tožilcu, da se odloči o uvedbi kazenskega pregona, vendar pa to ne pomeni, da kazenska ovadba ni javna listina in da nima nobene dokazne vrednosti. Kazenska ovadba je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, a le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve – torej ne dokazuje že obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Dokazuje pa sum obstoja kaznivega dejanja in obstoj gradiva, ki ga kazenska ovadba omenja. V obravnavanem primeru iz nje izhaja sum, da je toženec povzročil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa, ker je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, kar je bilo potrjeno tudi z ustreznimi metodami. Pravilno je sicer stališče revizije, da kazenska ovadba ne potrjuje že tudi resničnosti vseh teh dejstev, vendar pa glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki ga je treba v pravdnem postopku – tako kot vsak drug dokaz – ocenjevati v skladu z načelom proste dokazne presoje (8. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 330,48 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 1.439.784 SIT (sedaj 6.008,11 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.1994 dalje do plačila, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožene stranke tako sodbo potrdilo.

Zoper sodbo je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da kazenska ovadba ne more biti dokaz, višje sodišče pa nepravilno sklepa, da je kazenska ovadba javna listina. Kazenska ovadba izkazuje le indice, ki nakazujejo na to, da je bil nekaj storjeno oziroma ugotovljeno. Je le nekakšna osnova, ki služi tožilstvu pri vložitvi obtožnice ter sodišču pri odločanju o obtožnici. Šele sodišče je tisto, ki izda listino, ki izkazuje verodostojnost v tolikšni meri kot javna listina. Sodišče bi lahko podvomilo v verodostojnost kazenske ovadbe tudi zato, ker zoper toženo stranko ni bila izdana obsodilna sodba v kazenskem postopku. Zato je nepravilno, da se dokument, ki izkazuje indice, uvršča med javne listine. Kazenska ovadba nikakor ne more biti dokaz v pravdnem postopku. Toženec ji je v postopku oporekal, s tem pa je oporekal tudi njeni celotni vsebini. Sodišče se ni opredelilo do resničnosti navedb v kazenski ovadbi. Pri tožencu je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti v izdihanem zraku, zato rezultat ne more izkazovati koncentracije alkohola v krvi. Zato je ovadba nepravilna. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bil toženec alkoholiziran, kar je bilo posledica napačne uporabe materialnega prava. Nepravilno je oprlo sodbo na podatke iz kazenskega spisa, saj je s tem oprlo sodbo na dokaze, ki jih tožeča stranka ni predlagala do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka je predlagala vpogled v kazenski spis, sodišče pa se je sklicevalo konkretno na posamezne liste v kazenskem spisu in nanje oprlo odločitev. S tem je preseglo meje svojih pravic, saj takšen dokaz ni bil predlagan. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker je toženec povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo, ne glede na to, ali je vozil pod vplivom alkohola.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki ga je treba v tem primeru uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ – UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007) z izplačilom odškodnine preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, je bil sklenitelj in zavarovanec zavarovalne pogodbe po pogojih kasko zavarovanja S. d.o.o., kateremu je zavarovalnica izplačala odškodnino za škodo, ki jo je na vozilu povzročil voznik – toženec. Toženec torej ni sklenitelj zavarovanja, v dokaznem postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil najemnik (po navedbah tožbe naj bi bila to družba L. d.o.o.). Tožeča stranka tedaj utemeljeno zahteva povrnitev škode na podlagi pravil o subrogaciji, saj zahteva povrnitev oškodovancu plačanega zneska od toženca kot od odgovorne osebe. Z vstopom zavarovalnice v pravice zavarovanca namreč zavarovalnica pridobi pravico uveljavljati do višine izplačane zavarovalnine odškodninski zahtevek zoper odgovorno osebo.

Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo vse elemente odškodninske terjatve. Iz njegovih dejanskih ugotovitev izhaja, da je do nesreče prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženca, ki se kaže v vožnji z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, sodišče druge stopnje pa je te dejanske ugotovitve potrdilo. Revizija sodiščema očita nepravilnosti pri zbiranju procesnega gradiva, na podlagi katerega sta napravili takšne dokazne zaključke. Ti očitki predstavljajo očitke bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP in s tem revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Obe sodišči sta namreč kazensko ovadbo sprejeli kot dokaz, kar po stališču revidenta ne more biti, poleg tega pa naj bi sodišči izvajali dokaze, ki niso bili predlagani.

Dokaz oziroma dokazno sredstvo je lahko vse tisto, iz česar se s čutnim zaznavanjem črpa spoznanje o pravno (ali dokazno) pomembnih dejstvih, ki so predmet dokazovanja(1) oziroma vse tisto, na podlagi česar je mogoče sklepati o obstoju pravno relevantnih dejstev. ZPP ne določa kakršnihkoli omejitev glede dokazil in so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Zato je v pravdnem postopku tudi kazenska ovadba lahko dokaz. V obravnavanem primeru je kazensko ovadbo sestavil organ za notranje zadeve na podlagi šestega odstavka 151. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 – 3/90). Po tem določilu organi za notranje zadeve sestavijo kazensko ovadbo, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in sicer na podlagi zbranih obvestil, v njej pa navedejo dokaze oziroma gradivo, ki utegne biti koristno za izvedbo postopka. Res je kazenska ovadba v prvi vrsti namenjena državnemu tožilcu, da se odloči o uvedbi kazenskega pregona, vendar pa to ne pomeni, da kazenska ovadba ni javna listina in da nima nobene dokazne vrednosti. Kazenska ovadba je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, a le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve (prvi odstavek 224. člena ZPP) – torej ne dokazuje že obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Dokazuje pa sum obstoja kaznivega dejanja in obstoj gradiva, ki ga kazenska ovadba omenja. V obravnavanem primeru iz nje izhaja sum, da je toženec povzročil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa, ker je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, kar je bilo potrjeno tudi z ustreznimi metodami (elektronski alkoskop Drager, strokovni pregled na ISM Ljubljana). Pravilno je sicer stališče revizije, da kazenska ovadba ne potrjuje že tudi resničnosti vseh teh dejstev, vendar pa glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki ga je treba v pravdnem postopku – tako kot vsak drug dokaz – ocenjevati v skladu z načelom proste dokazne presoje (8. člen ZPP). Zgolj dejstvo, da se kazenski postopek ni končal s kazensko obsodilno sodbo (iz priloženih listin izhaja, da je kazenski pregon absolutno zastaral), ne zmanjšuje njene dokazne vrednosti. Ker pa je sodišče druge stopnje kljub temu, da je kazensko ovadbo presojalo kot javno listino preko meja pristojnosti organov za notranje zadeve in torej tudi preko meja dokazne moči ovadbe kot javne listine, zapisalo, da je toženec le trdil (kakšnih dokazov pa niti ni ponudil), da se na podlagi ovadbe ne more sklepati o njegovi alkoholiziranosti (str. 2 obrazložitve sodbe), da pa že sama vsebina kazenske ovadbe zadošča za dokazno oceno o tem, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati metodoloških nepravilnosti pri dokazni oceni. Ni pa ji mogoče očitati niti kršitve razpravnega načela pri zbiranju procesnega gradiva, saj je sodišče druge stopnje presodilo, da že sama kazenska ovadba (neupoštevajoč listine v kazenskem spisu) zadošča za dokazni zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizija opredeljeno navaja, niso podane, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zato je revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (stroški njene sestave v višini 600 točk in 20 % DDV).

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 339.