Jedro

Po ZPNačrt so podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme, pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo. Iz zakonske ureditve izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka, temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi priključitve objekta ..., na javno kanalizacijsko omrežje, naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 737,02 EUR ter določil pogoje plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek odmere začet po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, v nadaljevanju pa toženka navaja okoliščine in podatke, ki jih je upoštevala pri odmeri, pri čemer se sklicuje na Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih z odmero komunalnega prispevka za območje Občine Škofja Loka (Odlok).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Zavrača ugovor tožnika v zvezi s soglasjem A. d.d. in navaja, da je zoper odločbo z dne 30. 5. 2016 vložila pritožbo le solastnica A.A., njena pritožba pa je bila z odločbo z dne 8. 8. 2016 zavrnjena kot neutemeljena, kar pomeni, da je novo soglasje z dnem 30. 5. 2016 postalo dokončno tudi za tožnika. Novo soglasje ugotavlja, da za tožnika ni izpolnjena nobena izjema iz 18. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode ter izvajanju posebnih storitev (Odlok KOV) glede obveznosti priključitve tožnikovega objekta na javno kanalizacijo. V nadaljnji obrazložitvi pa podrobno in obsežno obravnava ostale tožnikove ugovore in jih zavrača. 3. Tožnik v tožbi ponavlja svoj pritožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba napačna, ker se opira na napačno soglasje A. št. 466/2015 z dne 23. 11. 2015, saj je bilo to nadomeščeno z novim z dne 30. 5. 2016. Tudi v novem soglasju je A. napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialni predpis. Pravočasna pritožba solastnice je bila zavrnjena kot neutemeljena. Tožnik nima možnosti izvesti priključka na javno kanalizacijsko omrežje na način, da bi zadostil predpisom, ki urejajo gradnjo tovrstnih objektov. Na podlagi 22. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uredba KOV) je lastnik objekta odgovoren za pravilno izgradnjo kanalizacijskega priključka, česar pa ne more storiti, ker je javna kanalizacija zgrajena na način, ki tožniku ne omogoča izgradnje kanalizacijskega priključka skladno z gradbenimi predpisi in standardi. Ker priključka ne more izvršiti, je soglasje A. nično iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP. Tožnik ne more zgraditi hišnega priključka na način, kot je določeno v 6. točki pogojev, se pravi tako, da se prepreči nastanek škode ali druge negativne vplive iz javne kanalizacije na priključenem objektu, saj je globina hišnega priključka pri izstopu iz objekta, predvidena v soglasju, premajhna, da bi lahko preprečil zmrzal v ceveh hišnega priključka, poleg tega predvidena globina hišnega priključka ne zagotavlja gravitacijskega odvajanja odpadnih voda iz pritličja objekta. Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da je stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno kanalizacijsko omrežje. Navedbe ne držijo, saj iz 13. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-286/4 z dne 26. 10. 2006 izhaja, da so zemljiške parcele komunalno opremljene, če je zanje možno izvesti priključke na javno kanalizacijsko omrežje, kar je bistvena razlika. Tožnik bo moral za izgradnjo hišnega priključka prekopati javno asfaltirano pot v dolžini 28 ali 30 m, kolikor sta oddaljeni priključni mesti za priključitev na javno kanalizacijo. Šele z zagotovitvijo priključka na javni komunalni vod 1 m v parcelo, bi bila tožniku zagotovljena priključitev na kanalizacijo. Sklicuje se na mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 2. 2015, da je občina dolžna pripeljati priključek na javni komunalni vod do parcelne meje uporabnika. Izpostavlja še, da je iz razpisne dokumentacije Občine Škofja Loka za projekt odvajanje in čiščenje odpadne vode v porečju ... razvidno, da so predmet projekta tudi hišni priključki. Na podlagi navedenega je toženka dolžna pripeljati priključek do parcelne meje tožnika oziroma tožniku povrniti vložena sredstva v izgradnjo tistega dela priključka, ki poteka izven parcele tožnika in revizijskega jaška, ki je predviden po projektu za izgradnjo kanalizacijskega omrežja ali pa v ustreznem deležu zmanjšati komunalni prispevek. Na podlagi 81. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) zahteva sklenitev pogodbe s toženko o medsebojnih obveznostih v zvezi s priključevanjem objekta na javno kanalizacijo. Odlok KOV v 18. členu določa izjeme od obvezne priključitve, če priključitev iz tehničnih razlogov ni mogoča. V soglasju ni navedena prava kota priklopa. Iz karte informativnih globin prodiranja mraza izhaja, da je na področju ... globina prodiranja mraza najmanj 90 cm. To pomeni, da mora biti kanalizacijski priključek najmanj na taki globini, kar v primeru tožnika ni. Odpadna voda se ne more gravitacijsko odvajati iz pritličja objekta v javno kanalizacijo brez hišnega črpališča. Sosed B.B. pa ne dovoli prekopa svoje parcele za potrebe izgradnje hišnega črpališča. Navedeno pomeni, da je izpolnjena izjema iz Odloka KOV. V nadaljevanju tožnik v obširni tožbi navaja, da toženka ni ugotovila vseh dejstev, pomembnih za odločitev, med drugim, koliko je bilo plačanih samoprispevkov z namenom izgradnje komunalne infrastrukture, od česar je neposredno odvisna višina odmerjenega komunalnega prispevka. V odločbi niso navedeni skupni in obračunski stroški, niti vsi viri financiranja, niti konkretne določbe Odloka, na katere se odločba opira, zato je ni mogoče preizkusiti. V prvostopenjski odločbi ni navedeno, v kakšnem postopku je bila izdana. Za nezakonit in neustaven ima tudi program opremljanja, saj naj bi bili pri njegovi pripravi nepravilno uporabljeni podatki iz registra osnovnih sredstev, napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev, nepravilno upoštevani stroški vzdrževanja, obnavljanja in posodobitev ter nepravilno določeni zunanji viri. Vse to pomeni, da izpodbijana odločba temelji na nezakoniti podlagi, tako da bi moralo sodišče uporabiti načelo exceptio illegalis. Posebej opozarja, da centralna čistilna naprava ni bila posodobljena zgolj za potrebe novih priključkov, zato bi bilo treba v skladu z Uredbo stroške za to posodobitev izločiti iz programa opremljanja. Pri izračunu skupnih stroškov bi morala toženka v skladu z Uredbo upoštevati vsa sredstva, ki jih je pridobila od začetka gradnje relevantne komunalne opreme. V teku postopka se ni mogel izreči o mnenju ministrstva o zakonitosti pravne podlage za odmero, tudi sicer ne drži, da bi ministrstvo opravilo nadzor nad zakonitostjo odloka. Poleg tega je bila na Računsko sodišče RS vložena pobuda za revizijo izračuna komunalnega prispevka, kar med drugim pomeni vprašanje pravilno določenih skupnih in obračunskih stroškov. Naslovnemu sodišču predlaga, da postopek prekine do odločitve Računskega sodišča. Navaja še, da komunalni prispevek ni bil opredeljen kot namenski del financiranja gradnje komunalne opreme, da niso bila upoštevana že plačana sredstva za opremljanje stavbnih zemljišč z individualno komunalno opremo, da je v neenakopravnem položaju z zavezanci za plačilo komunalnega prispevka v občinah, ki so sprejele zakonite pravne podlage za odmero in tudi z drugimi občani, ki so do začetka veljave odloka plačevali bistveno nižji komunalni prispevek, in da je lastnikom obstoječih objektov, ki jim je odmerjen komunalni prispevek do zneska 6.000,00 EUR, nezakonito in brez ustrezne odločbe onemogočeno obročno plačilo. Iz teh razlogov zatrjuje tudi poseg v svoje temeljne ustavne pravice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača ugovore tožnika, ki se nanašajo na soglasje kot neutemeljene oziroma so tožbene novote. Navaja še, da ne drži, da pristojno ministrstvo v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS) ne bi opravilo nadzora nad zakonitostjo odloka. Nasprotuje predlogu za prekinitev upravnega spora zaradi vložene revizije na Računsko sodišče. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti tožnikovega zemljišča, na katerem stoji stavba, z novo komunalno opremo – kanalizacijskim omrežjem.

7. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je v takem primeru sedmi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem pri odmeri komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Zavezanec je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt).

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je toženka z izgradnjo kanalizacijskega omrežja izboljšala opremljenost tožnikovega zemljišča s to opremo. To izhaja iz soglasja št. 084/2016 za priključitev tožnikovega objekta na javno kanalizacijo, ki ga je upravljavec te kanalizacije izdal dne 30. 5. 2016. V uvodu tožbe tožnik ugovarja, da je v soglasju napačno ugotovljeno, da ima možnost izvesti priključek na javno kanalizacijsko omrežje na način, da bi zadostil predpisom, ki to urejajo, torej izpeljuje, da se posledično ni dolžan priključiti na omrežje. Sodišče ugotavlja, da je bilo soglasje z dne 30. 5. 2016 izdano v postopku obnove, v katerem so bile izvedene geodetske meritve in ugotovljeno, da je tožnikov objekt možno gravitacijsko priključiti na revizijski jašek javne kanalizacije ali direktno na cev javne kanalizacije ter da ni izpolnjena nobena izjema iz 18. člena Odloka KOV. V postopku obnove so bili obravnavani vsi ugovori o nemožnosti priključitve tožnikovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje, zato jih sodišče, ko jih tožnik ponavlja v tožbi, kot neutemeljene zavrača in tudi meni, da jih organu v postopku odmere komunalnega prispevka ni bilo treba ponovno preizkušati. Tožnik navaja, da ne more zgraditi hišnega priključka na način, kot je določeno v 6. točki pogojev, tako da se prepreči nastanek škode ali druge negativne vplive iz javne kanalizacije na priključenem objektu, pri čemer pa z ničemer ne pojasni kakšna škoda oziroma negativni vplivi na priključenem objektu naj bi nastali z zgraditvijo hišnega priključka. Ob izvedenih geodetskih meritvah so nedokazane v smislu nemožnosti priključitve tudi navedbe, ki se nanašajo na minimalno globino zaradi prodiranja mraza ter sklicevanje na Karto informativnih globin prodiranja mraza. Ponovljen pritožbeni ugovor, da bi izgradnja kanalizacijskega priključka tožniku povzročila nesorazmerne stroške glede na koristi za okolje, kar pomeni, da bi toženka skladno z določbo 19. člena Uredbe KOV tožniku lahko zagotovila opremljanje z malo komunalno čistilno napravo ali nepretočno greznico, je stroškovno neizkazan in ga zato sodišče v smislu tehtanja "nesorazmernih stroškov" ne more šteti za relevantnega v smislu obvezne priključitve na javno kanalizacijsko omrežje. Tudi sklicevanje, da je pravilna kota priklopa oziroma na cevi, ki je v revizijskem jašku 350,39 in ne 350,20, je nepodprto s strokovnim dokazilom in zato pavšalno. Ugovor, da bi morala toženka pripeljati priključek na javni komunalni vod do parcelne meje zemljišča v lasti tožnika oziroma povrniti tožniku sredstva za izgradnjo tistega dela hišnega priključka, ki poteka izven parcele tožnika in revizijskega jaška oziroma v ustreznem deležu zmanjšati komunalni prispevek, tudi ni utemeljen. Po ustaljeni sodni praksi je uporaba omrežja v obračunski enoti zagotovljena tudi v primeru, če se nanj zavezanec ne priključuje neposredno, temveč prek koridorja, ki ga vzpostavi zavezanec sam. Pogoj za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča je, da je lastniku objekta omogočena priključitev na določeno vrsto komunalne opreme, kar mu prej ni bilo omogočeno, ker ta ni bila zgrajena, sama izvedba priključkov pa na odmero komunalnega prispevka na vpliva. Tožnik torej toženki neupravičeno očita, da ni zagotovila vseh potrebnih pogojev za tehnično izvedbo zasebnega priključka od parcelne meje do objekta tožnika in zato ni zagotovljena priključitev objekta na že zgrajeno kanalizacijo.

9. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da so tožnikove navedbe o bistvenih kršitvah pravil upravnega postopka, ker naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, tožniku pa naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku in posledično izjave, ostale povsem pavšalne oziroma neobrazložene. Zato jih sodišče ne more preizkusiti onkraj enako splošne ugotovitve, da je izpodbijana odločba obrazložena, ta obrazložitev pa vsebuje tako pravno kot dejansko podlago za odločitev.

10. Nadaljnje kršitve pravil upravnega postopka, na katere se sklicuje, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v kakšnem postopku je bila izdana in da odločba ne vsebuje konkretnih določb odloka, ki določajo vrednosti elementov izračuna, ne spadajo med kršitve, ki se po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v vsakem primeru štejejo za bistvene. To pomeni, da te kršitve same po sebi še ne pomenijo nezakonitosti izpodbijane odločbe, temveč morajo biti take, da so (oziroma bi vsaj lahko) v kontekstu konkretnega postopka pripeljale do napačne oziroma nezakonite odločitve. Vendar pa tožnik ne navaja, zakaj oziroma kako naj bi navedene kršitve pripeljale do nezakonitosti odločitve, niti to ni očitno iz izpodbijane odločbe oziroma upravnih spisov. Sodišče zato nima razloga, da bi te kršitve v kontekstu obravnavanega postopka spoznalo za bistvene.

11. K temu sodišče dodaja še, da je prvo od navedenih pomanjkljivosti odpravil drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe navedel razloge za izdajo izpodbijane odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar ima pooblastilo v tretjem odstavku 248. in prvem odstavku 251. člena ZUP. Sodišče se strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da za pravilnost oziroma zakonitost odločbe ni treba izrecno navajati, kakšen postopek je bil uporabljen za njeno izdajo, saj že iz obrazložitve izhaja, kako je organ ugotovil dejstva in pridobil dokaze.

12. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka ne temelji neposredno na stroških za izgradnjo komunalne opreme in virih financiranja, temveč na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), tožbeni ugovori glede neupoštevanja oziroma načina upoštevanja posameznih stroškov izgradnje in virov financiranja pa zato ne morejo pomeniti razlogov za morebitno nezakonitost izpodbijane odločbe, temveč kvečjemu za nezakonitost podzakonskih aktov, na podlagi katerih je bila ta odločba izdana, do česar se sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

13. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga, na kateri je bila ta odločba izdana. Vendar pa je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, dolžno uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tkim. institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v obravnavani zadevi preizkusilo tudi tožbene navedbe, ki se izrecno ali posredno nanašajo na zakonitost Odloka oziroma programa opremljanja.

14. Kot že rečeno, vsebino programa opremljanja na zakonski ravni ureja 75. člen ZPNačrt, ki glede obstoječe komunalne opreme določa le, da se s programom opremljanja določijo podlage opremljanja, te pa so obračunska območja, stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek). Glede stroškov, ki jih občina upošteva pri pripravi podlag za odmerjanje komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, omenjeni člen v četrtem odstavku določa zgolj to, da je treba upoštevati že vložena sredstva. Česa drugega ZPNačrt ne določa, vendar pa v petem odstavku navedenega člena pooblašča vlado, da podrobneje predpiše vsebino programa opremljanja. Vlada je to storila z Uredbo.

15. Po drugem odstavku 77. člena ZPNačrt se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov, pri čemer je komunalni prispevek po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga občini plača zavezanec. To pomeni, da so po ZPNačrt podlaga za obračun komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo stroški komunalne opreme (v Uredbi poimenovani kot skupni stroški), pri čemer zakon ne vsebuje omejitev glede vrste skupnih stroškov, ki se lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka.

16. Zakon ne določa niti metode, kako se ti skupni stroški izračunajo. Iz prej povzete zakonske ureditve izhaja, da se lahko poravnajo ne le s plačilom komunalnega prispevka (na ta način poravnani stroški so v Uredbi poimenovani obračunski stroški), temveč tudi iz drugih virov, kot so proračun občine, proračun države in „drugo“. Pri tem ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim.

17. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev. Po naravi stvari je namreč očitno, da občina sredstev, ki jih je za ureditev komunalne infrastrukture pridobila iz drugih virov, ne more še enkrat zaračunati zavezancem za plačilo komunalnega prispevka, saj bi bili v tem primeru isti stroški povrnjeni iz dveh naslovov, za kar po eni strani ni nobene zakonske podlage, po drugi strani pa bi pomenilo neupravičeno obogatitev občine.

18. Tožnik zatrjuje nezakonitost odloka, ker naj bi bili v njem napačno ugotovljeni skupni stroški. Toženki očita, da je pri ocenjevanju osnovnih sredstev uporabila napačno metodo (po nabavni vrednosti), da so bile napačno upoštevane cenitve vrednosti posameznih osnovnih sredstev ter da je toženka v nasprotju z 12. členom Uredbe upoštevala stroške, ki jih ne bi smela, predvsem investicije v zbirni kanal ..., zbirni mestni kanal, ... in zadrževalni bazen. Vendar pa zakon - kot je bilo že navedeno - ne opredeljuje stroškov, ki se lahko upoštevajo v okviru skupnih stroškov, niti ne določa metode, kako se ti stroški izračunajo. Tožnik zato s temi ugovori ne more utemeljiti neskladnosti Odloka z zakonom, kar je, kot že rečeno, obseg, v katerem lahko sodišče preizkusi podzakonski akt. 19. Po presoji sodišča pa so ugovori v delu, v katerem se tožnik sklicuje na kršitev 12. člena Uredbe, tudi sicer zgolj splošni in brez pravne podlage. Sodišče pri tem poudarja, da po šestem odstavku 12. člena Uredbe občina sama določi, katerega od načinov ugotavljanja skupnih stroškov iz petega odstavka tega člena bo uporabila, po sedmem odstavku navedene določbe pa občina določi tisti obračun, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. Iz tega izhaja, da tudi Uredba občini dopušča, da sama odloči, po katerem od predvidenih načinov določitve skupnih stroškov bo ugotovila vrednost, ki se bo najbolj približala realni.

20. Povedano drugače: ugotavljanje skupnih stroškov v obsegu oziroma na način, na kakršnega se sklicuje tožnik, je predmet normodajnega postopka v občini oziroma kvečjemu medsebojne skladnosti podzakonskih aktov (Odloka in Uredbe), ne pa vprašanje zakonitosti katerega od teh aktov.

21. Sodišče k temu dodaja še, da se 79. člen ZPNačrt sicer nanaša na plačilo dela stroškov komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, torej na obračunske stroške, kljub temu pa bi bilo mogoče besedilo prvega odstavka tega člena razumeti tudi tako, da se nanaša na določitev skupnih stroškov. Po tem besedilu namreč v višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme, kar bi smiselno lahko pomenilo, da zakon določa, da ti stroški ne smejo biti vključeni v skupne stroške, saj ugotovljena višina skupnih stroškov lahko vpliva tudi na višino obračunskih stroškov in s tem na odmerjeni komunalni prispevek.

22. Sodišče meni, da je navedena določba namenjena izključno preprečitvi dvoma, ali so zavezanci za komunalni prispevek po priključitvi dolžni plačevati tudi redne stroške za vzdrževanje komunalne opreme, oziroma razmejitvi med obveznostjo plačila komunalnega prispevka kot plačilom dela stroškov izgradnje komunalne opreme in obveznostjo plačila stroškov njenega vzdrževanja; zato njenega dosega ni mogoče širiti na opredelitev stroškov, ki jih je treba upoštevati v programu opremljanja in jih določa 75. člen ZPNačrt. Tudi sicer se tožnik v tem smislu sklicuje zgolj na dele investicije, ki so namenjeni zagotovitvi višje stopnje čiščenja odpadne vode in doseganju višjih ekoloških standardov ter izboljšanju delovanja kanalizacijskih sistemov. Take navedbe pa same po sebi niti ne pomenijo trditve, da bi bili v višini odmerjenega komunalnega prispevka zajeti stroški, ki pomenijo zgolj vzdrževanje obstoječe komunalne opreme in ne investicije, ki je omogočila priklop (tudi) tožnikovega objekta. Navedena določba prvega odstavka 79. člena ZPNačrt zato v nobenem primeru ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

23. V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi obračunskih stroškov upoštevala tudi druge vire financiranja, namreč sredstva, ki jih je pridobila od EU ter okoljsko dajatev in državna sredstva. Tožbeni ugovori, da ta sredstva niso bila upoštevana v pravilni višini, so zgolj pavšalni in neizkazani, oziroma temeljijo na domnevah in ugibanjih, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj na ravni trditve oziroma domneve je ostala tudi navedba, da je bil del obravnavanega kanalizacijskega omrežja zgrajen s samoprispevki, saj tožnik te navedbe v ničemer ne konkretizira.

24. Nadaljnje navedbe o neustavnosti oziroma nezakonitosti ureditve po Odloku tožnik v bistvenem opira na stališče, da je v neenakem položaju glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka, ki so v podobni situaciji plačali nižji komunalni prispevek, oziroma glede na zavezance, ki so komunalni prispevek lahko plačali v več obrokih. V nobenem od teh pogledov pa ne pojasni, v katerih konkretnih, pravno pomembnih okoliščinah naj bi bil njegov položaj v bistvenem enak položaju zavezancev, na katere se sklicuje. Ob tem višina komunalnega prispevka, ki je odvisna od stroškov komunalne opreme, torej v različnih položajih različna, izhaja že iz zakonske ureditve, tožnik pa ne navaja razlogov za morebitno neustavnost te ureditve. Enako velja tudi za možnost občine, da v različnih situacijah na zavezance prevali različen delež skupnih stroškov. Tudi možnost obročnega plačevanja je vezana na višino komunalnega prispevka, torej na objektivno razlikovalno okoliščino, za katero tožnik ne obrazlaga, zakaj ne bi pomenila primerne podlage za različno obravnavo zavezancev, ki so zaradi nje v različnih položajih.

25. Iz navedenih razlogov tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi bile določbe odloka o določitvi skupnih in obračunskih stroškov v neskladju z zakonom ali ustavo, zato sodišče ni imelo razloga za uporabo instituta exceptio illegalis.

26. V zvezi s tožnikovo navedbo, da so v zvezi z nepravilnostmi pri določitvi stroškov pred računskim sodiščem podali pobudo za revizijo, in predlogom tožnika, naj sodišče predmetni postopek do odločitve Računskega sodišča prekine, sodišče dodaja, da se strinja s toženko, da zgolj potrdilo o prejemu pobude še ne pomeni, da bo revizija tudi v resnici opravljena, tudi sicer pa je temeljna pristojnost Računskega sodišča revidiranje poslovanja uporabnikov javnih sredstev, ne pa presoja zakonitosti konkretnih ali splošnih pravnih aktov z zakonom ali Ustavo. Sodišče zato nima razloga, da bi ta upravni spor prekinilo do odločitve Računskega sodišča. 27. V zvezi z navedbami o nenamenski porabi sredstev sodišče dodaja še, da namembnost sredstev, plačanih iz naslova komunalnega prispevka, izhaja že iz zakona (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), zato ni treba, da bi bilo v odloku še posebej določeno, čemu so namenjena ta sredstva, enako pa velja tudi glede sredstev, zbranih iz naslova ekološke dajatve.

28. Glede navedbe, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tudi vlaganja v izgradnjo greznice, ker zakon ne razlikuje med individualno in javno komunalno opremo, sodišče opozarja, da so komunalna oprema v smislu ZPNačrt „objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja“ (prva točka prvega odstavka 71. člena ZPNačrt), zato vlaganje v individualno greznico očitno ne pomeni vlaganja v komunalno opremo v skladu s to zakonsko določbo oziroma ZPNačrt. Toženka torej ni imela zakonske podlage, da bi ta vlaganja (ki so sicer v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 pogoj za gradnjo na zemljišču, ki take komunalne opreme še nima) upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka.

29. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, za preostale dokaze pa ne pojasni, katera dejstva želi z njimi dokazati oziroma predlagani dokazi v skladu z gornjo obrazložitvijo (posebno glede zakonitosti odloka) ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

30. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.