Jedro

Nov ambulantni karton, iz katerega je razvidno, da se predlaga črtanje diagnoze iz tožničinih ambulantnih kartonov, ne more predstavljati obnovitvenega razloga po določbah ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Maribor, številka 1412-139/2013-0500-9-1749 z dne 25. 3. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa je odločeno, da se zavrne predlog za obnovo postopka vlagateljice A.A. (tožnice v tem sporu), v zadevi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Maribor, številka 1412-139/2013-0500-6-1749 z dne 11. 7. 2014. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 6. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) in 4. točke 260., 261. in 3. točke 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na kontrolnem pregledu dne 22. 1. 2015 je ugotovljeno, da ni pogojev za diagnozo nedefinirane shizofranije F 20.3 in se je ta črtala iz vlagateljičinih ambulantnih kartonov. Ta diagnoza je bila temelj postopkov za priznanje statusa invalidnosti. S priznanjem statusa invalida je bila vlagateljici postavljena vrsta omejitev pri zaposlovanju, kar je omejilo njene zaposlitvene možnosti. Posledično se ni mogla zaposliti preko javnih del v knjižnici. Glede na to vlagateljica predlaga, da na podlagi ambulantnega kartona UKC Maribor, Oddelek za psihiatrijo, z dne 22. 1. 2015, ki je drugače uredil predhodno vprašanje, pristojni organ obnovi postopek ter razveljavi odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe Maribor, številka 1412-139/2013-0500-6-1749 z dne 11. 7. 2014. 3. Prvostopenjski organ še navaja, da je res prišlo do spremembe diagnoze, ostaja pa celotna ocena funkcioniranja skozi kodiranje po mednarodni klasifikaciji funkcioniranja, invalidnosti in zdravja. Zaradi tega je ugotovljeno, da v funkcioniranju pri osebi ni prišlo do sprememb in da ostanejo nespremenjene omejitve pri delu v zvezi z izdano prej navedeno odločbo.

4. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in ponovno navaja celotni postopek pred izdajo odločbe, katere obnovo tožnica predlaga ter razloge iz te odločbe. Dodaja še, da Merila in postopke za pridobitev statusa invalida predpisuje Pravilnik o merilih in postopku za pridobitev statusa invalida za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije in za ocenjevanje zaposlitvenih možnosti invalidov ter o delu rehabilitacijskih komisij. Pravilnik določa tudi način ocenjevanja in kodiranja in se pri tem sklicuje na Mednarodno klasifikacijo bolezni, ki omogoča tako diagnozo bolezni, kot tudi motenj in zdravstvenih stanj. Pri postopku ocenjevanja invalidnosti se upoštevajo poleg medicinskih podatkov tudi izobrazbeni, psihološki, zaposlitveni, socialno ekonomski in okoljski podatki. Iz listin izhaja, da je bila komisija sestavljena pravilno, kot to določa 29. člen ZZRZI, uporabila je predpisana merila za ocenjevanje. Dejstvo je, da ima pritožnica še vedno medicinsko diagnozo, ki posledično vpliva na njeno funkcioniranje in zaposljivost, kar je ugotovila rehabilitacijska komisija zavoda. Navedbe, da se zaradi invalidnosti tožnica ni mogla vključiti v javna dela so neutemeljene, saj imajo pri razpisanih programih javnih del invalidi prednost kot ranljiva skupina brezposelnih oseb.

5. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v ambulantnem kartonu UKC Maribor ugotovljeno, da ni pogojev za diagnozo nedefinirana shizofrenija F 20.3, zato se je ta iz njega črtala. Ne strinja se z obrazložitvijo, da je sicer prišlo do spremembe diagnoze, vendar pa ostaja nespremenjena celotna ocena funkcioniranja skozi kodiranje po mednarodnih specifikacijah funkcioniranja, invalidnosti in zdravja, in da tako omejitve v zvezi z izdano odločbo ostajajo nespremenjene. Sedaj je drugačnega zdravstvenega stanja, kot je bila v času nastanka poročila in obravnave pri rehabilitacijskem inštitutu, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe. Po izdaji tega poročila ni bila več testirana, zato tudi samo poročilo ostaja enako. Podlaga za poročilo je bila tudi sedaj odmaknjena diagnoza nedefinirana shizofrenija F 20.3. 6. Tožnica je predlagala obnovo postopka, da bi se izvedlo ponovno testiranje in izdala odločba z manj omejitvami ali brez, da bi lahko normalno iskala službo, ki jo želi in se odlepila od socialnega dna, pomanjkanja in lakote, ki ji dodatno ruši duševno ravnovesje. Zaradi omejitev, ki jih postavlja takšna odločba, nikjer ne dobi službe, za katero se izobražuje, niti preko javnih del, saj je krog del, ki so ji na voljo izredno omejen. ZZRZI določa, da invalidi lahko zaprosijo za obravnavo in pridobitev pravic, nikjer pa ni opredeljeno, kako se lahko tem pravicam odpovejo. Zato so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za obnovo postopka in tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in dovoli obnovo postopka. Predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Pri presoji izpodbijane odločbe je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov (ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka), kot jih navaja tožnica v tožbi.

10. Tožnici je bila izdana odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Maribor, številka 1412-139/2013-0500-6-1749 z dne 11. 7. 2014, s katero se ji je priznal status invalida in pravica do zaposlitvene rehabilitacije, pri čemer sta vrsta, obseg in trajanje storitev zaposlitvene rehabilitacije določeni v rehabilitacijskem načrtu. Tožnici je bila ob priznanju pravice do poklicne rehabilitacije ugotovljena diagnoza kodirana po mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB), po kateri se navedejo diagnoze, ki odločilno vplivajo na invalidnost, kot to izhaja iz Mnenja rehabilitacijske komisije I. stopnje z dne 9. 7. 2014: Kodi F 203 Nedefirincirana shizofrenija in F 609 Osebnostna motnja.

11. Tožnica je dne 24. 2. 2015 vložila predlog za obnovo postopka, na podlagi katerega je bila izdana prej navedena odločba, s katero se ji je priznal status invalida in pravica do zaposlitvene rehabilitacije. V predlogu za obnovo postopka, ki ga vlaga na podlagi 1. točke 6. člena ZZRZI-1 in 4. točke 260. člena ZUP, navaja, da je bilo na kontrolnem pregledu dne 22. 1. 2015 ugotovljeno, da ni podanih pogojev za prej določeno diagnozo nedifirirane shizofrenije F 20.3, ki ji je postavljala vrsto omejitev pri zaposlovanju. Ker se je ta diagnoza črtala iz njenega ambulantnega kartona, tožnica predlaga obnovo postopka.

12. ZZRZI določa v prvem odstavku 6. člena, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja niso v tem zakonu drugače urejena. 4. točka 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. 13. Zakonski dejanski stan tega obnovitvenega razloga torej določa predhodno vprašanje, na katerega se opira odločba organa, ki je vodil postopek, in je ta pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Kot izhaja iz upravnih spisov in obrazložitve odločbe, v tem primeru ne gre za predhodno vprašanje. Mnenje rehabilitacijske komisije I. stopnje z dne 9. 7. 2014, ki je postavilo na podlagi zbrane zdravstvene dokumentacije, prej navedeni diagnozi bolezni, ni predhodno vprašanje v smislu določbe 4. točke 260. člena ZUP, temveč je del zdravstvenih listin, izdanih na podlagi 11. in 12. člena ZZRZI-1. Ta v 11. členu določa merila za pridobitev statusa invalida, ki morajo biti pri osebi po tem zakonu utemeljena. V 12. členu tega zakona je določeno, da minister pristojen za invalidsko varstvo, v soglasju z ministrom pristojnim za zdravje izda pravilnik, s katerim podrobneje opredeli vsebino meril za priznanje statusa invalida iz 17. člena tega zakona, meril za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije iz 14. člena tega zakona in meril za ocenjevanje zaposlitvenih možnosti invalidov iz 33. člena tega zakona na podlagi mednarodne klasifikacije funkcioniranja, invalidnosti in zdravja. To pomeni, da odločbe o zaposlitveni invalidnosti ni mogoče izdati brez izpolnitve pogojev, ki jih določa navedeni pravilnik in ustreznih zdravstvenih listin ter mnenja komisije. Mnenje rehabilitacijske komisije I. stopnje s postavljeno diagnozo bolezni, je torej posledica zdravstvenega stanja prosilca za izdajo takšne odločbe in v tem primeru ne gre za neko samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje, ki ga opredeljuje 147. člen ZUP), temveč je to mnenje sestavni del zdravstvene dokumentacije, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev prvostopenjskega organa. Posledično to pomeni, da nov ambulantni karton UKC Maribor z dne 22. 1. 2015, iz katerega je razvidno, da se predlaga črtanje diagnoze nedefinirane shizofrenije F20.3 iz tožničinih ambulantnih kartonov, ne more predstavljati obnovitvenega razloga po določbah ZUP.

14. Glede na navedeno, je torej odločitev prvostopenjskega organa, ki je obravnaval predlog tožnice za obnovo upravnega postopka po določbi 4. točke 260. člena ZUP nepravilna, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku in četrtem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

15. Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnico v upravnem sporu zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.