Up-574/03 - 14

6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopata B. B., odvetnik v Ž., in C. C. iz Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 648/2003 z dne 7. 10. 2004 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 497/2003 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 20. 11. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v obnovljenem pravdnem postopku ponovno odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ter z vmesno sodbo odločilo, da je odškodninska odgovornost tožene stranke (sedaj pritožnika) 40 odstotkov. V obrazložitvi je navedlo, da med strankama ni sporno, da je pritožnik v celoti odgovoren za škodni dogodek dne 11. 1. 1984, v katerem si je tožeča stranka zlomila ledveno vretence, ter da je bilo že pravnomočno odločeno o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo nastalo do dne 1. 1. 1987. Za odločitev o zahtevku za povrnitev nadaljnje škode (izgube zaslužka zaradi invalidske upokojitve), za kar gre v obravnavanem postopku, naj bi bilo ključno, ali obstaja vzročna zveza med ravnanjem pritožnika in invalidsko upokojitvijo tožeče stranke. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da so k nastanku te škodljive posledice poleg ravnanja pritožnika prispevale tudi osebnostne značilnosti tožeče stranke ter da do upokojitve ne bi prišlo, če ne bi bila podana oba vzroka. Ugotovilo je, da gre za deljeno vzročnost in prispevek pritožnika ocenilo na 40 odstotkov. Višje sodišče je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje o deljeni vzročnosti, drugače pa je ocenilo prispevek pritožnika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je "odškodninska odgovornost pritožnika 20 odstotkov". Zoper to sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta zavrglo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbi sodišča prve in druge stopnje ter sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta odločali o že razsojeni stvari. Zatrjuje, da je sodišče že s pravnomočno sodbo št. III P 92/88 z dne 18. 10. 1988 odločilo, da invalidska upokojitev tožnice ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter da tožnica ni upravičena do odškodnine iz tega naslova. V tem ravnanju sodišč pritožnik vidi kršitev načel pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Sodišči sta po mnenju pritožnika odločali tudi prek dovoljene meje o dovolitvi obnove postopka, saj se naj ne bi smeli oddaljiti od dejanskega stanja iz razveljavljenih sodnih odločb. Pritožnik tudi zatrjuje, da mu v postopku ni bila zagotovljena možnost poštenega in nepristranskega sojenja ter tudi ne pravica do učinkovitih pravnih sredstev, saj so bile njegove trditve bodisi zavrnjene z neargumentiranimi razlogi bodisi prezrte. Sodišče naj bi kršilo tudi vsa pravila o prekluziji, odločilo naj bi na podlagi zahtevka, ki ni sposoben za obravnavanje, poleg tega naj ne bi hotelo upoštevati ugovora zastaranja tožbe ter naj bi odločilo, ne da bi bil za to podan pravni interes. Meni, da so mu bile kršene pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic) ter 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave. V obširni ustavni pritožbi ter številnih dopolnitvah pritožnik podaja tudi svoje gledanje na institut ustavne pritožbe na splošno ter na vlogo zakonodajalca pri urejanju posledic odločb Ustavnega sodišča v luči evropske tradicije in kulture.

3.Pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavržena njegova revizija zoper sklep Višjega sodišča. Meni, da bi morala biti revizija dovoljena ter da glede na vsebino zadeve njena dopustnost ne bi smela biti odvisna od vrednosti spornega predmeta. Zaradi sestave sodišča naj bi bilo pritožniku onemogočeno pošteno in neodvisno sojenje ter prizadeto njegovo dostojanstvo. Sklepu Vrhovnega sodišča očita kršitev pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave.

B.

4.Glede na vsebino ustavne pritožbe je treba pritožniku najprej pojasniti, da so v postopku s to ustavno pritožbo relevantni le tisti očitki, ki se nanašajo na izpodbijane sodne odločbe. Iz navedb v ustavni pritožbi je mogoče zlasti razbrati, da pritožnik ni zadovoljen z izidom pravde, v kateri sta bili izdani izpodbijani sodbi. V zvezi s tovrstnimi navedbami in očitki, s katerimi pritožnik uveljavlja napačno uporabo materialnega in procesnega prava, Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotavljanju dejanskega stanja. Taki so očitki, da je sodišče odločilo o že razsojeni stvari, da je odločilo preko dovoljene meje o dovolitvi obnove postopka. Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik ustavne pritožbe zato tudi ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj navedeni člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

5.Pritožnikovih navedb iz vlog, ki so prispele po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe, ni bilo mogoče upoštevati. Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je pritožbeni rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče prispele v zakonskem roku.

6.Pritožnik izpodbijanima sodbama očita kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Navedbe, da so mu bile te pravice kršene zato, ker mu v postopku ni bila zagotovljena možnost poštenega in nepristranskega sojenja ter tudi ne pravica do učinkovitih pravnih sredstev, saj so bile njegove trditve bodisi zavrnjene z neargumentiranimi razlogi bodisi prezrte, so pavšalne in jih zato ni mogoče preizkusiti. Očitki pritožnika, da mu je sodišče kršilo človekove pravice s tem, da je kršilo vsa pravila o prekluziji, da je odločilo na podlagi zahtevka, ki ni sposoben za obravnavanje, da ni hotelo upoštevati ugovora zastaranja tožbe ter da je odločilo, ne da bi bil za to podan pravni interes, so bodisi pavšalni bodisi pomenijo zatrjevanje napačne uporabe prava ali zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Z nobenim od njih pritožnik zato ni uspel utemeljiti kršitev zatrjevanih ustavnih pravic.

7.S sklepom Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Očitki so neutemeljeni. Z zatrjevanjem, da bi morala biti revizija v obravnavni zadevi glede na zakonske kriterije dovoljena, pritožnik uveljavlja zgolj napačno uporabo prava, s čimer kršitve ustavnih pravic ne more utemeljiti. Zgolj dejstvo, da je pri odločanju o izpodbijanem sklepu pred Vrhovnim sodiščem sodeloval sodnik, ki je v prejšnjem postopku sodeloval pri izdaji sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, ne pomeni, da sodišče ni odločalo nepristransko, neodvisno in pošteno. Tudi dejstvo, da je v zadevi pred Vrhovnim sodiščem poročala sodnica Okrožnega sodišča, ni ustavno sporno. Možnost, da kot poročevalka (brez pravice glasovanja) pri odločanju sodeluje okrožna sodnica, je vnaprej predvidena z zakonom, zato pritožniku s takšnim načinom dela Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica do zakonitega sodnika. Kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik s temi navedbami ni izkazal, kakšnega konkretnega očitka, s katerim bi bili utemeljeni očitki o kršitvi pravice do nepristranskega in neodvisnega sojenja, pa ustavna pritožba ne vsebuje.

8.Ker pritožniku z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić