Jedro

Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je tudi mati tožnika AA izrecno potrdila, da v matični državi ni bila sama ali njeni otroci nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Tožena stranka je tako upravičeno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje kot je to opredeljeno v Ženevski konvenciji ali pa v Direktivi Sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ni pridobila dovolj podatkov za zaključek, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer ne izhaja določno ali je tožena stranka sprejela svojo odločitev tudi iz razloga, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, torej iz obeh razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožena stranka ugotavlja, da je "nakazan" tudi razlog, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri tem tožena stranka navaja, da je do tega zaključka prišla na podlagi izjave AA v prošnji za azil, da so se preživljali s pokojnino, ki je bila včasih dovolj za življenje, včasih pa tudi ne. Po presoji sodišča pa v tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ki ga mora tožena stranka uporabiti v azilnem postopku po 23. členu ZAzil. Pri razlogu, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, tožena stranka ni navedla vseh svojih razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji in ki narekujejo njeno sprejeto odločitev (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi v zvezi s tem razlogom ni upoštevala, da je mati tožnika izrecno na posebno vprašanje ali je bila ekonomska situacija razlog za zapustitev matične države odgovorila negativno in pri tem ni navedla razlogov zakaj te izjave ne sprejema. Sodišče pa odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila in zavrnila tožnikovo prošnjo za azil iz razloga, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka navaja, da je tožnik v prisotnosti matere podal prošnjo za azil, v kateri je navedel iste razloge za zapustitev matične države, kot jih je navedla njegova mati AA dne 21. 5. 2004. V svoji prošnji AA navaja, da je živela skupaj z materjo, ni poročena in ima dva mladoletna otroka in to je bil motiv, da je zapustila Kosovo. Preživljali so se s pokojnino njene matere, kar je včasih zadoščalo za preživetje, včasih pa tudi ne. Mati AA je po narodnosti Bosanka, Albanci jo obtožujejo, da je med vojno sodelovala s Srbi, Albanci jo zato verbalno žalijo, obrekujejo, takoj po vojni pa so ji tudi grozili. AA je tudi navedla, da naj bi grozile Albanke tudi njej. Ni bila preganjana zaradi rasnih, verskih, političnih ali katerihkoli drugih razlogov, osebno ni imela nikakršnih težav in se je bala predvsem zato, ker so Albanci nadlegovali njeno mamo. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da AA v svoji prošnji za azil ni navedla sina BB kot bližnjega člana družine, ki trenutno živi v matični državi. AA je namreč navedla, da v matični državi živi samo njena mati in da jo spremljata samo mladoletna otroka CC in BB. Pri tem tožena stranka navaja, da je AA prikrivala pomembno dejstvo, ker ni navedla, da v matični državi živi še njen mladoletni sin BB, ki naj bi v Republiko Slovenijo prišel 27. 7. 2004. Pri tem tožena stranka navaja, da je o prošnji AA in njenih mladoletnih otrok BB in CC že odločila z odločbo št. 1822-07/236-505/2004/1 z dne 23. 6. 2004, Upravno sodišče RS pa je tožbo AA in njenih mladoletnih otrok zavrnilo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik matično državo zapustil iz enakih razlogov kot njegova mati ter brat in sestra. Njihov razlog je bil, da je mati AA po narodnosti Bosanka in so jo preganjali Albanci, ker so jo obtožili sodelovanja s Srbi. Tožena stranka je mnenja, da materi in njenim otrokom, s tem tudi tožniku, v matični državi ne grozi utemeljen strah pred preganjanjem. Tožena stranka se pri pojmu preganjanja sklicuje na Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih oseb in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito (z dne 30. 10. 2001, 2002/C 51 E/17), v kateri je določeno, da se za preganjanje štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo, ki temelji na rasni, verski, nacionalni pripadnosti ali ki je povzročena zaradi določenega političnega prepričanja ali zaradi članstva v določeni socialni skupini. Razlogi za preganjanje so torej rasa, vera, narodnost, politično prepričanje in pripadnost določeni socialni skupini. Ta dejanja pa morajo resno ogrožati prosilčevo življenje, svobodo, varnost in s tem onemogočiti njegovo življenje v njegovi matični državi. O preganjanju lahko govorimo tudi v primeru, če so zoper nekega prosilca v njegovi matični državi pravna, administrativna, politična ali sodna dejanja sprožena na diskriminatoren način, kot tudi, če je prosilec v matični državi izpostavljen nepravičnemu kaznovanju, kot tudi če je bil prosilec v matični državi prisiljen služiti vojsko ali celo sodelovati v vojaških akcijah in je to v nasprotju z njegovim moralnim, religioznim in političnim prepričanjem. Akterji preganjanja pa so lahko država, stranke in organizacije, ki jih kontrolira država in nevladni akterji v primeru, če država posamezniku, ki je ogrožen s strani le-teh, ni zmožna nuditi ustrezne zaščite. Tožena stranka nadalje navaja, da sta tako AA kot njen sin BB po narodnosti Albanca in pripadnika večinske narodnosti v kraju kjer sta živela. Tožena stranka je pribavila poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za občino A, oktober 2003. Tožena stranka nadalje navaja, da pri tožniku kot pri njegovi materi in njegovemu bratu in sestri ni mogoče govoriti o individualnem preganjanju, ki je določen z Ženevsko konvencijo in s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in svoboščin, pri tem poudarja, da je AA sama potrdila, da osebno ni bila ogrožena, prav tako pa ne govori o ogroženosti svojih otrok. Ogrožena je bila le mati AA, ki pa je ostala v matični državi. Tožena stranka navaja, da bi morala AA najprej poiskati zaščito v matični državi in samo v primeru, da je ne bi dobila, naj bi si jo poiskala zunaj svoje lastne države. Ker takšne zaščite pri pristojnih organih ni iskala, ne more trditi, da je ne bi tudi dobila. Tožena stranka zato navaja, da je AA tudi za sina BB utemeljevala svojo prošnjo na podlagi preganjanja njene mame oziroma BB babice, ki pa je ostala v matični državi. Tožena stranka tudi meni, da so nakazani ekonomski razlogi pri AA za zapustitev matične države. Tožena stranka meni, da tako AA kot njenim otrokom v izvorni državi ne grozi preganjanje, zato je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka je določila tudi rok za zapustitev države na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena, ker bi bilo potrebno podrobneje ugotoviti dejansko stanje in zato zaslišati tožnika. Tožena stranka gotovo ni pridobila dovolj podatkov, na podlagi katerih bi lahko zaključila, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali da je že iz prošnje očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi, smiselno pa tudi predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za t.i. "pospešeni postopek", ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. "pospešenem postopku" nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Mati AA je navedla kot razlog zakaj je tudi sin BB zapustil matično državo, da je njena mati po narodnosti Bosanka in zato so jo Albanci obtoževali, da je med vojno sodelovala s Srbi. Mater AA so žalili in obrekovali in ji takoj po vojni tudi grozili. Tožnik v tožbi ne izpodbija tega razloga in ne navaja nobenega drugega razloga, prav tako pa tudi ne okoliščin ali pa dogodkov in podrobnosti v zvezi z razlogom, ki ga je njegova mati navedla zakaj je zapustil matično državo.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik po svoji materi navaja, da je razlog, zakaj je zapustil matično državo, preganjanje babice oziroma matere AA, ki pa je ostala na Kosovu. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je tudi mati tožnika AA izrecno potrdila, da v matični državi ni bila sama ali njeni otroci nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Tožena stranka je tako upravičeno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje kot je to opredeljeno v Ženevski konvenciji ali pa v Direktivi Sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožnik v tožbi očita, da bi bilo potrebno podrobneje ugotoviti dejansko stanje in zato zaslišati tožnika. Pri tem pa tožnik ne navaja nobenih okoliščin, dogodkov oziroma podrobnosti niti o splošnih razmerah v kraju, kjer je tožnik oziroma njegova družina živela, prav tako pa tudi ne o njegovem lastnem življenju oziroma življenju družine. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila na podlagi podatkov, ki jih je za tožnika navedla njegova mati v prošnji za azil, pri tem pa je tožena stranka upoštevala razloge, ki so navedeni v prošnji za azil, pridobila pa je tudi aktualne podatke o stanju v tožnikovi matični državi in zato pravilno zaključila, da je tudi iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je za tožnika navedla njegova mati, tega tožnik v tožbi ne izpodbija in ne navaja ničesar drugačnega, zato je tožena stranka pravilno takoj odločila o tožnikovi prošnji za azil. Pri tem pa tožnik v tožbi tudi ne navaja katerih podatkov tožena stranka ni pridobila in v zvezi s tem tudi ne pojasnjuje v čem naj bi bilo dejansko stanje potrebno podrobneje ugotoviti.

Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ni pridobila dovolj podatkov za zaključek, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer ne izhaja določno ali je tožena stranka sprejela svojo odločitev tudi iz razloga, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, torej iz obeh razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožena stranka ugotavlja, da je "nakazan" tudi razlog, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri tem tožena stranka navaja, da je do tega zaključka prišla na podlagi izjave AA v prošnji za azil, da so se preživljali s pokojnino, ki je bila včasih dovolj za življenje, včasih pa tudi ne. Po presoji sodišča pa v tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ki ga mora tožena stranka uporabiti v azilnem postopku po 23. členu ZAzil. Pri razlogu, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, tožena stranka ni navedla vseh svojih razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji in ki narekujejo njeno sprejeto odločitev (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi v zvezi s tem razlogom ni upoštevala, da je mati tožnika izrecno na posebno vprašanje ali je bila ekonomska situacija razlog za zapustitev matične države odgovorila negativno in pri tem ni navedla razlogov zakaj te izjave ne sprejema. Sodišče pa odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila in zavrnila tožnikovo prošnjo za azil iz razloga, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila določilo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, ko je določila rok za zapustitev Republike Slovenije.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZUS. Sodišče je odločitev sprejelo brez glavne obravnave na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Tožnik sicer v tožbi kot dokazni predlog predlaga zaslišanje tožnika, pri tem pa ne predlaga, da se opravi glavna obravnava. Ker pa tožnik v tožbi ni navedel ničesar v zvezi z dokaznim predlogom zaslišanje tožnika in tudi ne navaja ničesar v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo in tako v tožbi ne ponuja navedb, podatkov ali dokazov v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo in tudi ne s splošnim stanjem v izvorni državi, ki bi jih naj sodišče izvedlo na glavni obravnavi, zato glavna obravnava ni bila opravljena.

K 2. točki izreka: Tožnik tudi smiselno predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.