Jedro

Učinek ugotovitvene sodbe je samo v pravnomočnosti, zato ugotovitvene sodbe niso izvršljive, v posledici tega pa pri takšnih ugotovitvenih tožbah tudi ni moč izdati začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, ker ni izpolnjena predpostavka o verjetnem obstoju terjatve , ki je možna le pri dajatvenem zahtevku. Smisel oz. namen začasne odredbe je zavarovanje takšne terjatve. Ker se torej ugotovitvena sodba ne izvrši, se v pravdi oz. že pred tem v izvršilnem postopku ob napovedani vložitvi tožbe, z zgolj ugotovitvenim zahtevkom ne more dovoliti začasne odredbe.

Izrek

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru nasprotne stranke - prav dolžnika in sklep o izdani začasni odredbi opr. štev. () z dne () razveljavilo ter predlog zavrnilo.

Takšno odločitev izpodbijajo s pravočasno pritožbo upniki ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava - iz 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku - ZIP.

Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve ugovora oz. podrejeno razveljavitev le tega in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov. Kot izhaja iz predloga za začasno odredbo (o napovedani tožbi) in iz pritožbe (o že vloženi tožbi dne 13. 11. 1995), upniki s tožbo zahtevajo ugotovitev, da tožena stranka - dolžnica ni upravičena odklopiti TV sprejemnikov v stanovanjih upnikov, ker so v celoti plačali prispevke za priključitev stanovanj na kabelski TV signal. S tako oblikovanim zahtevkom pa gre za ugotovitveni zahtevek po ugotovitveni tožbi, s katero se zahteva ugotovitev obstoja oz. neobstoja pravice ali pravnega razmerja, v kolikor obstoji pravni interes tožnika na takšno ugotovitev. Učinek ugotovitvene sodbe je samo v pravnomočnosti, zato ugotovitvene sodbe niso izvršljive, v posledici tega pa pri takšnih ugotovitvenih tožbah tudi ni moč izdati začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, ker ni izpolnjena predpostavka o verjetnem obstoju terjatve, ki je možna le pri dajatvenem zahtevku. Smisel oz.

namen začasne odredbe je zavarovanje takšne terjatve. Ker se torej ugotovitvena sodba ne izvrši, se v pravdi oz. že pred tem v izvršilnem postopku ob napovedani vložitvi tožbe, z zgolj ugotovitvenim zahtevkom ne more dovoliti začasne odredbe. Po povedanem je glede na določila ZIP (členi 1, 15, 16, 20, 244 in 262) odločitev prvostopnega sodišča, ko je ugodilo ugovoru dolžnika in že izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za to zavrnilo, pravilna.

Pritožbeno sodišče zato zavrača vsa pritožbena navajanja kot neutemeljena in ker pri pregledu zadeve tudi ni našlo bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje - 2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.

Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen pred uvedbo pravdnega postopka, zato je, ker o tem odloča izvršilno sodišče (prvi odstavek 262. člena ZIP), potrebno stranke poimenovati v skladu z ZIP.