Jedro

Odstop od dokaznega standarda dokazanosti („onkraj razumnega dvoma“) je upošteven takrat, ko bi se sicer eni od strank nalagalo nepremagljivo dokazno breme oziroma v položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 4.410,00 EUR. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od omenjenega zneska za čas od 21. 12. 2011 do 27. 2. 2012. 2. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo obstoj ustne posojilne pogodbe le s stopnjo verjetnosti, ki pa ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku po tožbi. Sodišče prve stopnje bi moralo že iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek. Iz vseh izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kakršnakoli posojilna pogodba. Ob nasprotni ugotovitvi ostaja povsem nepojasnjena vloga in ravnanje oziroma delovanje tožnika v celotnem letu 2010 v okviru družbe M., d.o.o., oziroma pri poslovanju in vodenju lokala R. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zgolj dokazom tožeče stranke. Toženec je ostal formalno zakoniti zastopnik družbe in njen edini družbenik, ker sta se s tožencem dogovorila za najem za poskusno dobo enega leta. Tožnik je bil pooblaščen na računih družbe pri poslovni banki. Šlo je za takoimenovani „tihi najem“, tako da lastnik prostorov družba B., d.d., sploh ni bila z njim seznanjena. Na zunaj se praktično ni ničesar spremenilo, bistvena razlika je bila le v tem, da je v letu 2010 poslovanje in upravljanje družbe vodil tožnik. Okoliščina, da se je toženec strinjal s tožnikom, da drugi obrok najemnine v znesku 36.000,00 EUR plačuje sukcesivno v manjših zneskih, ne more predstavljati dokaza o tem, da naj ne bi šlo za najem, ampak posojilo tožnika tožencu. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožniku zgolj za pomoč pri opravljanju in vodenju lokalov in ne za dogovor o najemu. Neresnične so tudi navedbe sodišča, da toženec naj ne bi zanikal izgube znatnih finančnih sredstev pri poslu v Italiji. Iz podatkov spisa tudi ni mogoče ugotoviti, kje je podana trditvena podlaga o taki višini zatrjevane finančne izgube toženca. O domnevni finančni izgubi je na naroku izpovedal le tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, pri tem pa je sodnica na naroku navedla, da te izpovedi ne more upoštevati kot trditveno podlago. Hkrati sodišče ni upoštevalo kot dokaz, da je toženec iz prodaje stanovanja v tistem času dobil 320.000,00 EUR oziroma je navedlo, da navedeni znesek naj ne bi zadoščal in da si je zato toženec izposodil denar od tožnika. Višina izgube nikakor ni izkazana oziroma dokazana, nedvomno pa je dokazan znesek 320.000,00 EUR, kar izkazuje, da toženec v tistem času ni potreboval nobenega posojila. Napačen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec potreboval posojilo, hkrati pa tudi pomoč pri vodenju in upravljanju lokala in družbe. Sodišče bi lahko prišlo le do zaključka, da posojila toženec ni potreboval in da nasprotne trditve tožeče stranke niso resnične oziroma so neutemeljene. To, da najemna pogodba ni bila sklenjena v nobeni pravno formalni obliki, ne pomeni, da ni bila sklenjena. V celoti se je izvajala do konca leta 2010. Prav zato je tožnik upravljal in vodil lokal, karting center in družbo in zato je tožencu izplačal dogovorjeno najemnino. Kršitev najemne pogodbe z najemodajalcem B., d.d., je pri tem irelevantna za odločitev. Interes tožnika je bil v prodaji kart za karting in zaslužek v zvezi s tem. Vse priče in toženec so enako izpovedale, in sicer, da je bil nadrejeni in dejanski direktor lokala in družbe v letu 2010 tožnik. Iz izpovedi priče R. K. izhaja, da je tožnik razpolagal z gotovino. Tožnik je bil tisti, ki je pridobival gotovino in s tem dobiček. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi bil tožnik jasen in konsistenten, toženec pa relativno nekonkreten in da ga je moralo sodišče usmerjati h konkretnim odgovorom. Nepravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ne verjame tožencu, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo, ker naj bi priče A. S. in R. K. izpovedali, da je tožnik sam povedal, da mora spet plačati najemnino v znesku 6.000,00 EUR tožencu, medtem ko naj bi se pravdni stranki dogovorili za sukcesivno plačevanje drugega obroka najemnine. Dejstvo je, da se je tožnik vse do konca leta 2010 podrejenim sodelavcem pritoževal, da naj bi bila mesečna najemnina v višini 6.000,00 EUR previsoka. Izpoved omenjenih prič ni v nasprotju z izpovedjo toženca, da je tožnik drugi obrok najemnine začel plačevati v manjših obrokih. Tožnik je dal vedeti vsem podrejenim delavcem, da mora plačevati najemnino v višini 6.000,00 EUR, kar je od drugih delavcev slišala tudi priča M. E. Prav s temi pričevanji je v celoti dokazana trditev in izpoved toženca, da je bila sklenjena najemna pogodba za omenjeno najemnino. Ker je sodišče prišlo do drugačnega zaključka, bi moralo zaslišati priči E. D. in J. Č., ki sta bila prav tako delavca v lokalu in družbi M., d.o.o., v letu 2010. Sodišče je zaslišanje teh dveh prič kot nepotrebno zavrnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Dejstva, ki izhajajo iz izpovedi navedenih prič, potrjuje tudi elektronsko sporočilo tožnika z dne 15. december 2010. Sodišče ni obrazložilo, zakaj zelo jasne vsebine navedenega sporočila ni upoštevalo. V njem tožnik samega sebe navaja kot najemnika lokala in družbe. Vsebina tega sporočila je bistvena in predstavlja eno od odločilnih dejstev. Sodišče pa ni obrazložilo, zakaj ga ni upoštevalo. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, koliko denarja naj bi tožnik izročil tožencu. Nepravilno je razlogovanje sodišča o tem, kaj pomeni zapis zneska 35.000,00 EUR. Toženec je pojasnil, kako je prišlo do napačnega zapisa tega zneska. Elektronskemu sporočilu, na katerem je bil zapisan znesek 35.000,00 EUR, je zgolj dopisoval novo prejete zneske. Iz zapisa zneskov izhaja tudi, da je toženec enega od njih (2.000,00 EUR) posodil tretji osebi. Če bi bil toženec v finančni situaciji, kakršno zatrjuje tožnik, bi bilo neživljenjsko, da bi si izposodil znesek 2.000,00 EUR samo zato, da bi ga posodil naprej tretji osebi.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Med drugim navaja, da bi bil lahko eventualni upravičenec za oddajo nepremičnin lahko zgolj družba M., d.o.o., in ne toženec, saj je pravico do uporabe nepremičnin pridobila družba in ne toženec kot fizična oseba. Tak posel pa bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Navaja tudi, da je bilo elektronsko sporočilo tožnika z dne 15. 12. 2010 predloženo prepozno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je vtoževal vrnitev zneska 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je temeljil na dejanskih trditvah, da je s tožencem sklenil posojilno pogodbo, po kateri mu je izročil navedeni znesek, toženec pa mu zneska ni vrnil. Toženec je priznal izročitev zneska 72.265,30 EUR, ki pa mu ga po njegovih trditvah tožnik ni izročil na podlagi posojilne pogodbe. Navedel je, da sta sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za leto 2010 tako, da toženec prevzame v upravljanje, poslovanje in vodenje družbo M., d.o.o., za obdobje enega leta oziroma vodenje R., za kar bo tožniku kot edinemu družbeniku navedene družbe plačeval zakupnino oziroma najemnino po 6.000,00 EUR mesečno, in sicer v dveh obrokih (dvakrat po 36.000,00 EUR), ki sta zapadla v mesecih januarju in juliju 2010. 6. Tožnik mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Navedeno pravilo izhaja iz splošnega načela iz drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in specialne določbe 212. člena ZPP. Navedeno dokazno breme se nanaša na tiste strankine trditve, ki zadevajo pravno pomembna dejstva. Odgovor, katera dejstva imajo to kvaliteto, daje materialno pravo. Sojenje o utemeljenosti tožbenega zahtevka namreč obsega uporabo vsebine abstraktnega pravnega pravila, v katerem je predvidena nujnost obstoja ali neobstoja določenih dejstev. Sodišče bo tožbenemu zahtevku ugodilo, če se ugotovljena dejstva iz konkretnega dejanskega stanu pokrivajo z abstraktnimi dejstvi, ki jih predvideva pravno pravilo za nastop pravne posledice, ki iz njega izvira. Tožnik je s trditvijo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, prevzel breme dokazovanja, da je tožencu izročil znesek 106.695,00 EUR in hkrati, da se mu je toženec zavezal navedeni znesek vrniti (prim. 569. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pravno relevantni dejstvi, ki se jih je obvezal dokazati toženec s svojo trditvijo, da je bilo med pravdnima strankama sklenjena zakupna pogodba, pa sta, da je tožniku izročil omenjeno družbo v upravljanje in poslovanje z namenom pridobivanja dobička, ta pa se mu je zavezal, da mu bo zato plačeval določeno najemnino (prim. 587. člen OZ).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik tožencu izročil znesek v višini 72.265,30 EUR. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje je bil navedeni znesek izročen iz naslova tožnikovega posojila tožencu. To po mnenju prvostopenjskega sodišča izhaja iz okoliščine, da je toženec ob koncu leta 2009 in v letu 2010 potreboval finančna sredstva oziroma, da kljub prejeti kupnini za stanovanje (320.000,00 EUR) ni razpolagal z znatnimi finančnimi sredstvi. Hkrati je sodišče verjelo tožniku, da je tožencu denar izročal, ker ga je toženec za to prosil, ker je tožencu zaupal in ker je verjel, da mu bo do konca leta posojeni denar vrnil. Navedlo je še, da kot resnicoljubno ocenjuje izpoved tožnikove žene K. H., češ da ji je mož povedal, da posoja denar tožencu. Po drugi strani ni verjelo tožencu in njegovi ženi, da je šlo v obravnavani zadevi za sklenitev pogodbe o najemu družbe M., d.o.o., oziroma lokalov R., pri čemer ocenjuje, da sta oba neposredno zainteresirana za izid spora. Hkrati ni verjelo pričama A. S. in R. K., da naj bi šlo za najem, ker naj bi izpovedovala, da se je tožnik večkrat pritoževal nad previsokim zneskom najemnine v višini 6.000,00 EUR, ki naj bi ga moral izročati tožencu, čeprav je bilo ugotovljeno sukcesivno odplačevanje drugega obroka najemnine v priložnostno visokih zneskih. Da ni bila sklenjena najemna pogodba, pa naj bi izkazovalo tudi nedokazano dejstvo, kakšno korist naj bi tožnik prejemal iz sklenjene najemne pogodbe. Po mnenju sodišča tudi okoliščina, da so bili v mesecu januarju izročeni zneski, ki presegajo dogovorjeni znesek zakupnine glede na časovno dinamiko izročanja, izkazuje, da ni šlo za najem, saj bi moral toženec že januarja ustaviti plačevanje. Kot okoliščino, ki kaže na zaključek, da ni bila sklenjena najemna pogodba, je sodišče navedlo tudi dejstvo, da bi bil dogovor o najemu v nasprotju s pogodbo, ki jo je imela družba M. sklenjeno z najemodajalcem B., d.d. Sodišče je navedlo, da po izvedeni dokazni oceni zaključuje, da je bistveno bolj verjetno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posojilna pogodba, kot pa pogodba o najemu družbe M., d.o.o. 8. Dokazna ocena mora temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Njena argumentacija mora biti sprejemljiva oziroma potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka. Dokazna ocena mora biti opravljena po metodološkem napotku, ki jo daje 8. člen ZPP, ki določa, da o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Formalni okvirji proste dokazne ocene zahtevajo, da je vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Zaradi zahteve skrbnosti mora sodišče navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih potem med seboj primerjati. Neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje omenjeni 8. člen ZPP, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav to kršitev v obravnavani zadevi toženec utemeljeno uveljavlja.

9. Sodišče prve stopnje v končni dokazni oceni ni upoštevalo vseh dokazov. Tako ni presojalo tožnikovega elektronskega sporočila, ki ga je 15. 12.2010 poslal tožencu, v katerem sam sebe poimenuje kot najemnika.(1) Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da bi glede na ostale dokaze, predvsem izpovedi prič, ki jih je predlagal toženec, šlo za bistven dokaz. Prvostopenjsko sodišče navedenega dokaza ni presojalo, čeprav iz izpodbijane sodbe izhaja, da ga je obravnavalo. Poleg tega je treba pritrditi tožencu, da je nepreverljiv argument izpodbijane sodbe, na katerem temelji zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, ker je toženec v spornem obdobju potreboval finančna sredstva. Vsebinsko prazen je tudi argument prvostopenjskega sodišča o večji prepričljivosti tožnika od toženca, pri čemer njuni izpovedi šteje kot bistven dokaz o vsebini dogovora med strankama (2). Pri tem ne da objektivne ocene njune verodostojnosti, ampak manjšo prepričljivost toženca in njegove žene pripisuje njuni zainteresiranosti za izid spora, torej argumentu, ki v enaki meri velja tudi za tožnika in njegovo ženo. Logično nepreverljivo pa je tudi sklepanje o ostalih dokazih, povzetih v tč. 7 obrazložitve te odločbe.

10. Očitno je prav spoznavna stiska navedla prvostopenjsko sodišče na znižanje dokaznega standarda, ko je zaključilo, da je bistveno bolj verjetno, da je bila sklenjena posojilna pogodba. Pri tem je treba poudariti, da je odstop od dokaznega standarda dokazanosti („onkraj razumnega dvoma“) upošteven takrat, ko bi se sicer eni od strank nalagalo nepremagljivo dokazno breme oziroma v položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena (3). Ali je v obravnavanem primeru podan tak položaj in da zato ni mogoče uporabiti pravil o dokaznem bremenu (tč. 6 obrazložitve te odločbe), sodišče prve stopnje ni navedlo. Ne glede na to pa sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo pravil o razmerju med glavnim dokazom in nasprotnim dokazom, ki je v odvisnosti od uporabe dokaznega standarda različno (4).

11. Ker je obravnavana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP) in je bilo zato tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, jo je bilo treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Stališče, da gre za pravočasen dokaz, je prvostopenjsko sodišče (pravilno) zavzelo na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.2013. (2) Zadnji stavek na str. 22 obrazložitve sodbe.

(3) Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 337. (4) Ibidem str. 350.