Jedro

Tožba je bila vložena v roku iz 1. odstavka 24. člena ZUS in zato pravočasno. Z vlogo z dne 09.1.1996 (tedaj več kot pol leta po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka za vložitev tožbe) je tožeča stranka tožbo dopolnila. Te dopolnitve pa vrhovno sodišče utemeljeno in pravno pravilno ni upoštevalo, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo. Pravno pravilno je namreč stališče, da je dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v pravočasno vloženi tožbi, glede novih razlogov enako situaciji, ko se tožba vloži po preteku roka, ki ga zakon določa za vložitev tožbe.

Dejstev, ki so se nanašala na zapadlost posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, tožeča stranka v upravnem postopku ni izpodbijala. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka glede teh dejstev, ki so bila v prvostopnem postopku obravnavana in ugotovljena, v upravnem postopku ni izrazila prav nobenega nasprotovanja ali dvoma. Zato je vrhovno sodišče pri obravnavanju njene tožbe utemeljeno izhajalo iz določbe 1. odstavka 39. člena ZUS v katerem je uzakonjeno pravilo, da sodišče odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Prav nobenega razloga ni imelo sodišče za uporabo 2. odstavka 39. člena ZUS, za uporabo katerega se v zahtevi za izreden preizkus neutemeljeno zavzema tožeča stranka.

Izrek

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe in pravnomočnega sklepa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. Ru 36/95 z dne 6.3.1997 zavrglo dopolnitev tožbe, s sodbo opr. št. Ru 36/95 z dne 6.3.1997 pa je tožbi delno ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke štev... z dne 24.3.1995 v delu o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti v znesku 3,093.807,00 SIT v točki I/1 ter posledično v ustreznem delu v točki I/3 izreka odločbe prve stopnje. V ostalem je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka izpodbija odločitev vrhovnega sodišča opr. št. Ru 36/95 z dne 6.3.1997 z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe in pravnomočnega sklepa. Uveljavlja postopkovne in materialnopravne pomanjkljivosti sodbe in predlaga, da sodišče zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe in pravnomočnega sklepa ugodi in pravnomočno sodbo v delu, v katerem je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena, spremeni tako, da bo tožbi tudi v tem delu ugodeno. Podrejeno predlaga, da naj se sodba v tem delu razveljavi, zadeva pa vrne v novo odločanje. Odločitev o zavrženju dopolnitve tožbe pa naj sodišče odpravi. Tožba je bila vložena pravočasno. Zato jo je tožeča stranka lahko dopolnila z novimi vlogami. Dopolnitev pravočasno vložene tožbe ne pomeni, da je bila po preteku roka vložena nova tožba. V izpodbijani odločbi ni navedeno, kateri so tisti tožbeni razlogi, ki jih ni v tožbi in zaradi katerih je bila dopolnitev pritožbe zavržena. Po 40. členu ZUS presoja sodišče izpodbijani akt v mejah tožbenega zahtevka, pri tem pa ni vezano na pritožbene razloge. V pravočasno vloženi tožbi je res navedeno, da gre le za delno odpravo odločbe, vendar pa je iz vsebine tožbe jasno razvidno, da je bila vsebina tožbe širša. Tudi tožbeni predlog se je nanašal na odpravo celotne odločbe. Če je sodišče menilo, da je vložena tožba nepopolna, bi moralo v skladu z določbo 29. člena ZUS zahtevati njeno dopolnitev. V tožbi so bili navedeni razlogi, ki so dokazovali, da je tožena stranka napačno uporabila določbe Odloka o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 47/92). Tem razlogom je sodišče pritrdilo. V dopolnitvi tožbe so bili ti razlogi le dopolnjeni (stran 11 do 14 dopolnitve tožbe). Tožba in njena dopolnitev sta jasno dokazovali, da bi bilo potrebno odločbo iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 39. člena ZUS, v celoti odpraviti. V postopku vse okoliščine niso bile ugotovljene v zadostni meri. Neugotovljena je ostala celo okoliščina, kdaj je zapadla davčna obveznost in kakšna je bila njena višina.

Obresti so bile obračunane samovoljno in brez zakonite podlage. Ker ni bilo navedeno, kako so obresti izračunane, višine zneskov sploh ni mogoče preizkusiti. Zato je bila odločba celo nična. Na ničnost pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Obresti od neplačanega davka v mesecu decembru bi lahko tekle šele od 6.1.1992 in ne že od 1.1.1992. Sodišče je v tem delu odločbo sicer preizkusilo, vendar pa le ob upoštevanju določbe 1. odstavka 39. člena ZUS, moralo pa bi uporabiti določbo 2. odstavka istega člena ZUS. Sicer pa je dopolnitev pritožbe vsebovala kar 21 strani. Ob pravilni uporabi procesnega prava bi jo moralo sodišče upoštevati in tožbi ugoditi v celoti.

Tožena stranka je na zahtevo za izreden preizkus podala odgovor, v katerem zavrača navedbe tožeče stranke in predlaga, da vrhovno sodišče zavrne zahtevo kot neutemeljeno.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe in pravnomočnega sklepa ni utemeljena.

a) Glede zavrženja dopolnitve tožbe: Pretežni del zahteve za izreden preizkus se nanaša na tisti del odločbe vrhovnega sodišča, s katerim je bila dopolnitev tožbe kot nedovoljena zavržena (I. točka izreka izpodbijane odločbe vrhovnega sodišča). Tožeča stranka je mnenja, da sodišče dopolnitve tožbe ne bi smelo zavreči. Tako stališče tožeče stranke pa pravno ni pravilno. V izpodbijani odločbi vrhovnega sodišča je namreč zavzeto korektno pravno stališče, da se v računskih upravnih sporih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravne spore (5. odstavek 56. člena Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - Uradni list RS, št. 48/94 in 58/95), to je zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77; v nadaljevanju ZUS). Po določbah ZUS se začne upravni spor s tožbo (23. člen ZUS), ki jo je potrebno vložiti v tridesetih dneh potem, ko je bil upravni akt vročen stranki, ki toži (1. odstavek 24. člena ZUS). Rok za vložitev tožbe, ki je določen v 1. odstavku 24. člena ZUS, je nepodaljšljiv zakonski rok.

Tožeča stranka je vložila tožbo dne 26.05.1995 (kakšna je bila vsebina te tožbe, bo navedeno v naslednji točki obrazložitve). Ta tožba je bila vložena v roku iz 1. odstavka 24. člena ZUS in zato pravočasno. Z vlogo z dne 09.1.1996 (tedaj več kot pol leta po izteku nepodaljšljivega zakonskega roka za vložitev tožbe) je tožeča stranka tožbo dopolnila. Te dopolnitve pa vrhovno sodišče utemeljeno in pravno pravilno ni upoštevalo, ampak jo je kot nedovoljeno zavrglo. Pravno pravilno je namreč stališče, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi, da je dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v pravočasno vloženi tožbi, glede novih razlogov enako situaciji, ko se tožba vloži po preteku roka, ki ga zakon določa za vložitev tožbe. Kot pravno korektno ugotavlja vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi, pa ZUS za prepozno vloženo tožbo določa, da jo sodišče zavrže (1. točka 1. odstavka 30. člena ZUS). Zahteva za izreden preizkus v delu, ki se nanaša na zavrženje dopolnitve tožbe, zato ni utemeljena.

b) Glede delne zavrnitve pravočasno vložene tožbe: V tožbi je tožeča stranka najprej povzela potek postopka (1. in 2. točka tožbenih trditev), nato pa navedla, da se ne strinja z odločbo tožene stranke v tistem delu, v katerem je znesek 3,155.637,00 SIT nadomeščen z zneskom 3,093.807,00 SIT, s katerim je tožena stranka obračunala tožeči stranki od neplačanih davkov zamudne obresti do konca leta 1991 in sicer: - za obdobje do 6.12.1991 po stopnji 0,5 % v skladu z določilom 40. člena Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91; - za obdobje od 7.12.1991 do 31.12.1992 pa po stopnji 2,2 % v skladu z Odlokom o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 28/91).

Po nadaljnih tožbenih navedbah naj bi bile zamudne obresti po stopnji 2,2 % obračunane neutemeljeno. Zneska 3,093.807,00 SIT pa tožeča stranka sploh ne more prekontrolirati, saj iz obrazložitve odločbe ne izhaja, kako so bile obresti obračunane. Obresti od neplačanega davka v mesecu decembru bi lahko tekle šele od 6.1.1992, tožena stranka pa jih je obračunala že od 1.1.1992. Zaradi vsega navedenega je napačna tudi odločitev, da mora tožeča stranka povečati izredne dohodke za znesek obresti v višini 3,093.807,00 SIT (navedbe v 3. točki tožbenih trditev). Tožbeni predlog, ki ga je postavila tožeča stranka, pa se je glasil, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v celoti (zadnji odstavek 3. točke tožbe).

Zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja sodišče v mejah tožbenega zahtevka; pri tem ni vezano na tožbene razloge (40. člen ZUS). O sporu pa odloči sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku (1. odstavek 39. člena ZUS).

Vrhovno sodišče je pravočasno vloženo tožbo obravnavalo v celoti, stališče je zavzelo do vseh tožbenih trditev in ga tudi obrazložilo. S sodbo opr. št. Ru 36/95 z dne 6.3.1997 je tožbi skoraj v celoti ugodilo. Odločilo je namreč, da se odločba tožene stranke z dne 24.3.1995 štev... v delu o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti v znesku 3,093.807,00 SIT v točki I/1 ter posledično v ustreznem delu v točki I/3 izreka odločbe prve stopnje, odpravi. Kljub temu, da je v tem delu tožeča stranka s tožbo uspela, pa v zahtevi za izreden preizkus ponovno načenja vprašanje korektnosti in zakonitosti prvostopne odločitve o plačilu zamudnih obresti v znesku 3,093.807,00 SIT (točka I/1 odločbe tožene stranke) in posledično ustreznega dela točke I/3 izreka odločbe prve stopnje. V navedenem obsegu je bila odločba tožene stranke tedaj že odpravljena. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa za to, da se v postopku za izreden preizkus še enkrat ugotovi nezakonitost odločbe prve stopnje v tistem delu, v katerem je bila z izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča nezakonitost že ugotovljena, prvostopna odločba pa odpravljena. V izpodbijani odločbi vrhovnega sodišča je tudi povsem jasno navedeno, da bo potrebno zaradi nepravilnosti in nezakonitosti, ki so ugotovljene in navedene v zadnjem odstavku na drugi strani in prvem odstavku na tretji strani izpodbijane odločbe, o obveznosti tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti obračunanih na 3,093.807,00 SIT, v ponovljenem postopku ponovno odločiti in sicer tako, da se bo najprej ugotovilo, kolikšen znesek zamudnih obresti odpade na čas do 6.12.1991 in kolikšen na čas od 7.12.1991 do konca leta 1991. Kot je še navedlo vrhovno sodišče, bo potrebno pri ponovnem izračunu navedenih obveznosti upoštevati tudi Odlok o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, na kar se v zahtevi za izreden preizkus ponovno posebej opozarja.

Odločitve o obveznosti plačila prometnega davka v znesku 3,130.486,00 SIT pa tožeča stranka s tožbo, kot je pravilno in v skladu s podatki spisa ugotovilo vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi, sploh ni izpodbijala. Kot je bilo že povedano, preizkuša sodišče zakonitost izpodbijanega akta v mejah tožbenega zahtevka (1. odstavek 40. člena ZUS). Trditev zahteve za preizkus, da bi moralo sodišče preizkusiti odločbo tožene stranke tudi v tem delu, zato ni utemeljena.

Neuspeh tožeče stranke se nanaša le na obveznost obračuna in plačila zamudnih obresti od neplačanega prometnega davka za čas od 1.1.1992 dalje, pri čemer je tožeča stranka tako v tožbi kot tudi v zahtevi za izreden preizkus opredeljeno navedla, da je sporno le obdobje od 1.1.1992 do 6.1.1992, saj naj bi po stališču tožbe in zahteve za izreden preizkus zamudne obresti lahko tekle šele od 6.1.1992 dalje in ne že od 1.1.1992, kot je navedeno v prvostopni odločbi. Glede tega dela tožbe je vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi zavzelo stališče, da tožeča stranka s tožbenimi trditvami, da jo tožena stranka neutemeljeno obremenjuje z zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje, čeprav bi te lahko začele teči šele od 6.1.1992 dalje, izpodbija v postopku pred vrhovnim sodiščem pravilnost ugotovitve upravnega postopka glede zapadlosti posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, in sicer samo v obsegu obveznosti plačila zamudnih obresti za leto 1992. Po presoji izpodbijane odločbe je tožeča stranka šele v tožbi navedla novo dejstvo (tedaj dejstvo, ki ga v upravnem postopku ni uveljavljala), kar pa po določbi 1. odstavka 39. člena ZUS ni dovoljeno.

Tožeča stranka z zahtevo za izreden preizkus navedeno presojo v izpodbijani odločbi izpodbija, vendar pa njene trditve niso utemeljene.

Po trditvah zahteve za izreden preizkus bi moralo vrhovno sodišče pri presoji zapadlosti posameznih zneskov neplačanega prometnega davka uporabiti namesto določbe 1. odstavka 39. člena ZUS določbo 2. odstavka istega člena ZUS. To pravno stališče tožeče stranke pa ni pravilno. Dejstev, ki so se nanašala na zapadlost posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, tožeča stranka v upravnem postopku namreč ni nikoli izpodbijala. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka glede teh dejstev, ki so bila v prvostopnem postopku obravnavana in ugotovljena, v upravnem postopku ni izrazila prav nobenega nasprotovanja ali dvoma. Zato je vrhovno sodišče pri obravnavanju njene tožbe utemeljeno izhajalo iz določbe 1. odstavka 39. člena ZUS v katerem je uzakonjeno pravilo, da sodišče odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Prav nobenega razloga ni imelo sodišče za uporabo 2. odstavka 39. člena ZUS, za uporabo katerega se v zahtevi za izreden preizkus neutemeljeno zavzema tožeča stranka, saj pride uporaba te določbe, ki je izjema od pravila iz 1. odstavka 39. člena ZUS, v poštev le takrat, kadar na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, sodišče ne more rešiti spora zato:

1. ker so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi;

2. ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene;

3. ker je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja; ali

4. ker v upravnem postopkju niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve.

V obravnavani zadevi ni bil podan nobeden od pravnih položajev, ki so navedeni v točkah 1 do 4 te obrazložitve. Zato vrhovno sodišče pri obravnavanju tožbe ni moglo (niti smelo) uporabiti določbe 2. odstavka 39. člena ZUS, ampak je o sporu pravno pravilno odločalo ob upoštevanju pravila iz 1. odstavka 39. člena ZUS, tedaj ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Ob upoštevanju teh dejanskih okoliščin, pa je izpodbijana odločitev vrhovnega sodišča o delni zavrnitvi tožbe kot neutemeljene (točka II/2 izreka izpodbijane pravnomočne sodbe), pravno pravilna, zahteva za izreden preizkus, ki zatrjuje nasprotno, pa tudi v tem delu ni neutemeljena.

Glede na navedeno sta izpodbijana sodba in sklep pravno pravilna in tudi uveljavljene kršitve postopka niso podane. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za preizkus kot neutemeljeno.