Jedro

Določba 2. odstavka 54. člena ZVoD o izjemni odložitvi vojaške vaje vojaškemu obvezniku v rezervnem sestavu, ki je obrtnik, pooblašča pristojni upravni organ, da ob izpolnjenih formalnih pogojih o tem odloči po prostem preudarku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka združila v en postopek pritožbena postopka v upravnih zadevah odložitve vojaške vaje vojaškemu obvezniku - tožniku (1. točka izreka) in zavrnila pritožbo zoper odločbi Sekretariata za notranje zadeve in obrambo občine ... z dne 17.11.1994, s katerima navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovima prošnjama kot vojaškega obveznika, da se mu odložijo vojaške vaje, sklicane za 30.11. in 5.12.1994 v trajanju treh in devetih dni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da ponovna presoja konkretne upravne zadeve namreč pokaže, da glede pravilnosti in zakonitosti prvostopnih odločb ni pomislekov, saj je bilo po njenem mnenju dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno in točno ugotovljeno, uporabljeni pa so bili tudi ustrezni predpisi. V skladu z določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91-II in 74/95) se lahko vojaške vaje kmetu in drugemu obvezniku, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom, izjemoma odložijo zaradi neodložljivih del, če nima zaposlenih delavcev in če v njegovem gospodinjstvu ni drugega pridobitno zmožnega člana oziroma člana, ki je ta dela sposoben opraviti, dokler je takšna potreba, vendar najdlje do naslednjega vpoklica. Po mnenju tožene stranke citirana določba torej pooblašča pristojni organ, da ob izpolnjenih formalnih pogojih o stvari odloči po prostem preudarku. V konkretnem primeru sicer ne dvomi o neodložljivosti tožnikovih del in da bi njegova odsotnost pomenila bistveno motnjo v delovnem procesu, vendar glede na potrebe teritorialne obrambe o popolnjenosti rezervnega sestava, to ne presega pomena prisotnosti tožnika kot vojaškega obveznika na vojaški vaji. Po mnenju tožene stranke je namreč potrebno upoštevati, da obseg nalog teritorialne obrambe terja dejavnost določenega števila vojaških obveznikov rezervnega sestava, ki ga ni mogoče zmanjšati. Zato je po njenem mnenju pravico do prostega preudarka potrebno uporabljati še toliko bolj restriktivno. Zaradi navedenega tožniku nikakor ni mogoče odložiti vojaških vaj vse do meseca marca 1995, tako kot si želi on.

Tožnik v tožbi meni, da je zaradi odločitve tožene stranke vsaka vloga za odlog vojaških vaj v smislu 2. odstavka 54. člena zakona o vojaški dolžnosti nesmiselna, saj iz pravice do prostega preudarka izhaja dokončna odločba, na katero ni mogoče vplivati s tehtnimi argumenti, ampak lahko tožena stranka brezkompromisno odloča o njegovem poslovanju in pri tem ne upošteva, da je njegov vir dohodka obrtna dejavnost. Zlorabo prostega preudarka lahko očita že prvostopnemu organu, ki je na njegovo prvo vlogo za odložitev vojaških vaj reagiral tako, da je v obdobju od 7.9. do 2.11.1994. leta prejel 5 vpoklicev na vojaške vaje, skupno 24 dni vojaških vaj, ki so mu jih pošiljali s takšno intenzivnostjo, da so se datumi vpoklicev prekrivali. V zadnji vlogi za odlog vojaških vaj je navedel, da se jih ne more udeležiti, ker bo na vojaških vajah (sklicujoč se na vpoklice). Zakon predvideva odlog vojaških vaj do naslednjega vpoklica. Logično pa je, če je zaprosil za odlog do marca leta 1995, da del ne more opraviti v vmesnem obdobju med enimi in drugimi vojaškimi vajami, ki so v takšnem časovnem razmaku, kot je to razvidno iz priloženih petih vpoklicev. Od vseh vlog za odlog vojaških vaj ni bila niti ena rešena pozitivno. Meni da je takšna uporaba zakona v njegovo škodo v popolnem nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: V konkretnem primeru sicer ni dvomila, da so tožnikove delovne obveznosti predstavljale neodložljivo službeno potrebo, vendar, glede na trenutne potrebe slovenske vojske po usposobljenosti in popoljenosti rezervne sestave, le-te niso presegale pomena tožnikove prisotnosti na navedenih vojaških vajah, še zlasti, ker so le-te bile večdnevne. Po mnenju tožene stranke je namreč potrebno upoštevati, da so vojaška usposabljanja slovenske vojske načrtovana za daljše časovno obdobje ter da nizek odstotek udeležbe vojaških obveznikov v posamezni vojaški vaji lahko onemogoči izvedbo usposabljanja. Prav tako obseg nalog slovenske vojske terja dejavnost določenega števila vojaških obveznikov, ki ga ni mogoče zmanjšati. Zato je pravico do prostega preudarka v teh primerih potrebno uporabljati še toliko bolj restriktivno. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa v prvostopnih odločbah in tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje na določbo 2. odstavka 54. člena citiranega Zakona o vojaški dolžnosti in pravilno obrazlaga uporabo prostega preudarka, za katerega je pooblaščena po tej določbi.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, in dala pravilne razloge za to zavrnitev. Sodišče teh razlogov na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe. Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški zakon, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).