Jedro

Prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da so se toženci zaradi tožnikove zahteve za plačevanje najemnine in uporabnine ter grožnje z izselitvijo iz njegovega stanovanja, v katerem so prej skupaj živeli, izselili. Ni se opredelilo do tožnikovega poziva k plačilu najemnine oziroma uporabnine ter dejstva, da ima tožnik po odselitvi tožencev na voljo prazno lastniško stanovanje. V tem kontekstu bi moralo prvo sodišče ustrezno ovrednotiti tudi dejstvo, da je morala mati tožencev zaradi odselitve in ureditve novega bivališča najeti kredit. Vse te okoliščine bi lahko pomembno vplivale na odločitev, vendar pa jih je prvo sodišče spregledalo in se do njih ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka (glede odločitve o znižanju preživnin), in v III. točki izreka (glede odločitve o pravdnih stroških) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in znižalo preživnino za A. A. z 255,00 EUR na 204,00 EUR, za B. A. z 255,00 EUR na 204,00 EUR in za C. A. z 275,00 EUR na 222,00 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Opozarja na napačno presojo dejstva glede prejemanja potnih stroškov. Meni, da ni njegova krivda, če je pristal na drugačen dogovor z delodajalcem. Odsotnost povračila vseh stroškov je treba upoštevati kot zmanjšanje neto plače. Opozarja na napačno uporabo določbe 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(2) Meni, da je preživnina glede na njegov socialni status ter potrebe otrok pretirana in neupravičena. Preživnina bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse glede na zmožnosti staršev in potrebe otrok. Prvo sodišče bi moralo bolj kritično upoštevati drastični upad njegovega osebnega dohodka. Preživnina mora varovati otrokov eksistenčni minimum, ki mu omogoča dostojno in sposobnostim primerno kakovost življenja. Dosojena višina preživnine pa presega eksistenčni minimum. Gre za nadstandardno višino preživnine, ki je glede na svoj socialni in ekonomski status ni zmožen plačevati.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov. Opozarja, da je odločitev prvega sodišča posledica zmotne uporabe 129. in 132. člena ZZZDR, saj je znižanje preživnine posledica nepravilne in nepravične porazdelitve preživninskega bremena med oba starša glede na njune materialne in pridobitne zmožnosti. Izpostavlja, da znižanje tožnikove plače ne opravičuje avtomatičnega znižanja preživnine, saj so materialne in pridobitne zmožnosti tožnika še vedno boljše od zmožnosti matere tožene stranke. Tožnikov delež (75 %) pokrivanja potreb tožencev je tudi glede na sedanjo situacijo še vedno ustrezen in pravičen. Izpostavlja dohodke obeh preživninskih zavezancev ter zneske, ki jima ostanejo po poplačilu preživnine in stanovanjskega kredita. Predstavljeni podatki izkazujejo, da je materino breme bistveno večje, še posebej, ker nima finančne pomoči partnerja, na njej pa je tudi celotna vsakodnevna skrb za tri otroke. Tožeča stranka je v relevantnem obdobju poleg plače pridobila tudi odpravnino v višini 19.600,00 EUR, kar pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Tožeča stranka ima za razliko od matere tožene stranke tudi nepremično premoženje in bistveno boljši osebni avtomobil. Izpodbijana sodba nima razlogov glede odselitve tožene stranke iz stanovanja, ki je v solasti tožeče stranke. Prvo sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da tožeči stranki ni več treba plačevati mesečne najemnine v višini 700,00 EUR, saj ima na voljo prazno lastniško stanovanje. Spremenjena okoliščina, ki slabša finančne zmožnosti matere tožene stranke, je plačevanje kredita v mesečnem znesku 192,17 EUR. Le-ta je posledica dejstva, da je bila zaradi groženj tožeče stranke s tožbo na izselitev in zahtevkom za plačilo uporabnine v višini 390,00 EUR mesečno prisiljena urediti stanovanjske razmere. Tega dejstva, čeprav ga omeni, prvo sodišče pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti in spremenjenih razmer ni upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa se nanju nista odzvali.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine (132. člen ZZZDR) je treba upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129.a člena ZZZDR o določitvi preživnine po potrebah upravičenca ter zmožnostih zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah).(3) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Na podlagi 132. člena istega zakona lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je sprememba okoliščin – bodisi na strani otroka bodisi na strani staršev.

7. Prvo sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, vendar pa zgoraj navedenih pravil ni pravilno apliciralo na konkretni primer. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih – odselitev tožene stranke in s tem povezano dejstvo, da tožniku ni več treba plačevati mesečne najemnine v višini 700,00 EUR, ker ima na voljo prazno lastniško stanovanje. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za pravno relevantni okoliščini, ki bi lahko pomembno vplivali na končno odločitev. Tožnik je utemeljenost svojega zahtevka argumentiral predvsem z nižjimi dohodki ter visokimi stroški lastnega preživljanja. Pri tem je bil izpostavljen visok znesek za najem hiše, v katero se je preselil z novo partnerko. Prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da so se toženci zaradi tožnikove zahteve za plačevanje najemnine in uporabnine ter grožnje z izselitvijo iz njegovega stanovanja, v katerem so prej skupaj živeli, izselili. Ni se opredelilo do tožnikovega poziva k plačilu najemnine oziroma uporabnine (priloga B6) ter dejstva, da ima tožnik po odselitvi tožencev na voljo prazno lastniško stanovanje. V tem kontekstu bi moralo prvo sodišče ustrezno ovrednotiti tudi dejstvo, da je morala mati tožencev zaradi odselitve in ureditve novega bivališča najeti kredit. Vse te okoliščine bi lahko pomembno vplivale na odločitev, vendar pa jih je prvo sodišče spregledalo in se do njih ni opredelilo. To pa predstavlja, kot je bilo že zgoraj navedeno, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve glede znižanja preživnine (I točka izreka), posledično pa tudi glede stroškov postopka (III. točka izreka).

8. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb postopka tako, da navede razloge o odločilnih dejstvih in se opredeli do zatrjevanj pravdnih strank glede tožnikovega plačevanja najemnine za hišo, preselitve tožencev v drugo stanovanje in vpliva teh dveh okoliščin na končno odločitev. Zaradi zagrešene kršitve je bilo treba sodbo razveljaviti v I. in III. točki izreka in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe.

9. Tožnikovi pritožbeni očitki, ki jih naslavlja v zvezi z nepriznavanjem vseh potnih stroškov, ne morejo imeti želene teže. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo njegov neto osebni dohodek, ki znaša 1.832,36 EUR, kar izhaja iz priloge A5. Njegov dohodek je še vedno bistveno višji od dohodka matere tožencev, ki znaša 738,00 EUR. Čeprav se je tožniku dohodek res bistveno zmanjšal v primerjavi z dohodkom, ki ga je prejemal v času določanja preživnine, pa to še ne pomeni, da se mora v vsakem takšnem primeru preživnina nujno znižati. Njegovi dohodki so še vedno nadpovprečni in bistveno višji od dohodka matere, ki mora v pretežni meri prevzemati skrb za tri, razmeroma še majhne otroke.

10. Svojih zatrjevanj o nadstandardni višini preživnine tožnik z ničemer ne konkretizira in zgolj pavšalno navaja, da dosojena preživnina bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. V pritožbi povsem neprimerno opozarja na eksistenčni minimum, ki naj bi ga sicer varovala preživnina, saj njegovi dohodki – ob dejstvu, da nima novih preživninskih obveznosti – omogočajo, da otrokom nudi še kaj več kot eksistenčni minimum.

11. Ker pritožba tožnika glede dela, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, ni utemeljena, jo je bilo treba v celoti zavrniti in v II. točki izreka potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, ki jih izpostavlja v pritožbi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

12. Zaradi razveljavitve odločitve v delu, ki se nanaša na znižanje preživnine (I. točka izreka), je bilo treba posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR Op. št. (3): Primerjaj II Ips 970/2007