Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe, je bil pravilno zavrnjen, ker tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe.

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v postopku pri delodajalcu zahtevati zadržanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj po določbah ZDR-1 to stori sindikat. Za to svoje stališče bi moralo sodišče prve stopnje navesti pravno podlago. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zadržanje odpovedi ni mogoče, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že 23. 7. 2015. Sodišče je popolnoma spregledalo namen instituta iz 113. člena ZDR-1, ki daje tožniku kot predstavniku delavcev dodatno varstvo. Sindikat je zadržanje zahteval pravočasno (13. 7. 2015), zato je tožena stranka tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje s 23. 7. 2015, ker bi morala počakati do vložitve tožbe oz. do izteka 30-dnevnega roka za sodno varstvo. V 14. točki obrazložitve sodišče napačno ugotavlja, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan, ker bi moral tožnik o tem, da lahko dviguje več kot 5 kg in da je v zdravniškem spričevalu prišlo do napake, obvestiti delodajalca najkasneje takrat, ko je bilo izdano obvestilo o napotitvi na čakanje. Za napako specialista medicine dela namreč ne more odgovarjati tožnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

6. V ZIZ so v 272. členu določeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. V 1. odstavku določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po 2. odstavku pa mora poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz dveh razlogov.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 1. odstavku 113. člena določa, da v primeru, kadar sindikat poda negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz krivdnega razloga in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik pri toženi stranki ni zahteval zadržanja učinkovanja odpovedi, čeprav je sindikat podal negativno mnenje k podani odpovedi 13. 7. 2015 in istočasno zahteval tudi zadržanje njenega učinkovanja. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in 272. členu ZIZ na sodišče vložil skupaj s tožbo dne 4. 8. 2015, kar je po prenehanju delovnega razmerja, ki mu je po njegovih navedbah prenehalo 23. 7. 2015. Ker pa se po 3. odstavku 113. člena ZDR-1 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 113. člena ZDR - 1, kot ga uveljavlja tožnik, sploh ni mogoče. 9. Ugotovilo je tudi, da obstoj terjatve zaenkrat še ni verjetno izkazan, saj tožena stranka v postopku odpovedi ni kršila pravil postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz tožbi priloženih listin tudi izhaja, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v zakonsko določenem šestmesečnem roku, izkazana pa tudi ni nobena od ostalih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo pravne podlage za svoj zaključek, da bi moral tožnik v postopku pred delodajalcem zahtevati zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 113. člena ZDR-1, iz katere izhajata dva pogoja za zadržanje učinkovanja odpovedi predstavnikom delavcev iz 112. člena ZDR-1, ki morata biti podana kumulativno. Prvi pogoj je, da sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnike delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Drugi pogoj pa je, da predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Le v takem primeru prenehanje pogodbe ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo. V obravnavani zadevi je sindikat podal negativno mnenje v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku kot predstavniku delavcev, vendar tožnik pri delodajalcu ni podal zahteve za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. V prvem odstavku 113. člena ni določeno, da lahko zahtevo poda sindikat, ampak mora zahtevo pri delodajalcu podati predstavnik delavcev, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Zato je neutemeljena pritožba tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da je popolnoma spregledalo namen instituta iz 113. člena ZDR, ki daje tožniku kot predstavniku delavcev dodatno varstvo. Sodišče prve stopnje tega ni spregledalo, le pravilno je ugotovilo, da tožnik kot predstavnik delavcev tega instituta ni izkoristil. 12. Kljub temu, da ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 113. člena ZDR-1, kar izhaja iz prejšnje točke obrazložitve sklepa, pa pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom pritožbe o napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že 23. 7. 2015, pojasnjuje, da se z začasno odredbo, izdano na podlagi 3. odstavka 113. člena ZDR-1, lahko le podaljša zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve o predlogu za podajo začasne odredbe (če je prišlo do zadržanja po 1. odstavku istega člena), ne more pa vzpostaviti veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je že prenehala veljati. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna.

13. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zaenkrat tudi ni izkazal obstoja verjetnosti terjatve, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ, vendar ne iz razlogov, ki jih napačno povzema pritožba. Iz podatkov v spisu namreč ne izhaja, da bi tožena stranka kršila določila ZDR-1 v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker tako ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati ostalih treh predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

14. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožeča stranka ni priglasila.