Jedro

Ker tožnik v prošnji za azil ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi vere, temveč je to začel navajati šele v tožbi, je to nedopustna tožbena novota, saj ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že prej. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločbo tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem azilnem postopku, ker je iz nje očitno, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan v smislu ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Menila je, da okoliščine, ki jih tožnik opisuje v prošnji, ne predstavljajo preganjanja v smislu ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in z razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tudi samo je menilo, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za vložitev prošnje za azil, namreč, da mu v izvorni državi grozita oče in brat, ki mu odrekata pravico do premoženja in mu očitata nedelavnost, tudi po presoji prvostopnega sodišča ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil in Direktive Sveta EU, št. 2004/3/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva). Njegovo tožbeno zatrjevanje, da ga preganjajo kosovski Albanci - muslimani zaradi njegovega odnosa do verskih običajev na Kosovu, pri čemer je tudi sam musliman, le da se ne udeležuje verskih obredov, pa je tako pavšalno, da takšne okoliščine ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Ker tožnik v tožbi ni navedel drugih razlogov in okoliščin oziroma ni predložil nobenih dokazov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za azil, oziroma bi spremenili njegove navedbe v prošnji za azil, je prvostopno sodišče odločalo brez oprave glavne obravnave, čeprav jo je tožnik predlagal. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopno sodišče ni obrazložilo zakaj ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov. Trditev, da ti dokazi ne bi pripeljali do drugačne rešitve zadeve, je nerazumna. Z izvedbo teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da ni zlorabljal azilnega postopka. Trditev prvostopnega sodišča, da je zavajal azilni postopek, ne temelji na racionalni razlagi. Že v prošnji za azil je navedel, da ni veren, zato ga ortodoksni Muslimani preganjajo. Takšna obrazložitev ne pomeni, da je prošnja očitno neutemeljena, saj takšna opredelitev opravičuje pojem preganjanja kot ga opredeljuje Ženevska konvencija s protokoli. Je pripadnik določene družbene skupine v izvorni državi, ki jo preganjajo. Nevernike preganjajo večinsko muslimansko prebivalstvo. Prvostopno sodišče tudi navaja, da je zlorabljal azilni postopek, ker je šele po treh dneh izrazil namen zaprositi za azil. Ta namen je izrazil takoj, ko je bilo to mogoče. O tožbenih trditvah glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 1187/06 z dne 19.10.2006, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 112/06. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih in obrazloženih dokazov, je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, ko trdi, da je opredelitev preganjanja oprlo na Direktivo, saj je ta začela veljati šele 10.10.2006, torej po tem, ko je tožena stranka izdala odločbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil je mogoče prošnjo za azil zavrniti takoj kot očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je iz prošnje očitno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka meni, da so bili v tem primeru podani pogoji za odločanje po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil tožnik pred podajanjem prošnje za azil na predpisan obrazec, kar se hkrati šteje za zaslišanje (2. odstavek 29. člena ZAzil), opozorjen na to, da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, ter da mora predložiti vse razpoložljive dokaze, sicer pa podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov nima, ter na to, da mora dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za ugotovitev njegove istovetnosti ali za postopek (24. člen ter 4. in 5. odstavek 29. člena ZAzil).

Razlogi, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil (da se je sprl z bratom in očetom zaradi premoženja, ki je bilo v precejšnji meri zgrajeno iz njegovih zaslužkov z dela v Nemčiji, kjer je delal deset let, tega premoženja pa mu brat in oče nista hotela priznati in sta mu očitala, da ne dela in ne spoštuje običajev v vasi, da mu je brat grozil, ko je hotel delež na družinski zemlji in na hiši, ki je bila zgrajena iz njegovega denarja, in se je zato odločil oditi; da je musliman po veri, vendar ne moli in se ne drži posta; da ne podpira navad Albancev - muslimanov, ker so po njegovem mnenju preveč verni, saj molijo petkrat na dan; da so bile s prebivalstvom v njegovi vasi na Kosovu težave, ker se ni držal njihovih navad; da tudi drugje na Kosovu ne bi mogel živeti, ker so Albanci in muslimani preveč ekstremni) tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno kažejo, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik v prošnji za azil besede preganjanje sploh ni uporabil in tudi sicer ni navedel, da bi ga muslimani zaradi tega, ker kot musliman ne moli in se ne posti, kakorkoli šikanirali ali mu zaradi tega drugače napravili življenje v domači vasi nevzdržno. Tožnik je šele v tožbi začel zatrjevati, da je v izvorni državi preganjan s strani muslimanov, ker kot musliman ne moli in se ne posti, da je tako nespoštovanje islama na Kosovu, kjer je ortodoksno muslimansko okolje, hudo kaznivo dejanje po verskem pravu, da ga je okolje izločilo in se je zbal ekstremnih muslimanov, ki so mu grozili, vendar ni navedel podrobnih okoliščin, prav tako pa ni navedel, zakaj teh razlogov ni predstavil že ob podajanju prošnje za azil na obrazec, kar se po 2. odstavku 29. člena ZAzil v pospešenem azilnem postopku šteje za zaslišanje. Ker tožnik v tožbi ni navedel, zakaj teh razlogov ni navedel že ob podajanju prošnje, pri čemer je bil pred tem pravilno opozorjen na svoje pravice in dolžnosti glede predstavitve okoliščin, pravno pomembnih za odločanje o azilu, in je bil izrecno vprašan za razlog odhoda iz izvorne države, pritožbeno sodišče meni, da so bile te navedbe nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 14. člena ZUS), zato jih je treba zavrniti že iz tega razloga.

Pritožbene navedbe, da ni zavajal in zlorabljal postopka, v tem primeru niso upoštevne. Niti prvostopno sodišče niti tožena stranka svoje odločitve nista oprla na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri se o prošnjo za azil kot očitno neutemeljeni lahko določi takoj, če je iz nje očitno, da prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

Prvostopno sodišče je pravilno opredelilo pojem preganjanja, pri čemer se je vsebinsko oprlo na Direktivo, ni pa direktive neposredno uporabilo kot slovenski predpis, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila direktiva uporabljena pred potekom roka za njeno implementacijo (torej pred 10.10.2006). Da pa okoliščine, ki jih je navedel tožnik v prošnji za azil ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, pa je jasno že zaradi tega, ker ne gre za preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini, temveč za premoženjski spor med sorodniki.

Glede na takšne okoliščine pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso bila kršena pravila postopka, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Po 4. odstavku 72. člena ZUS bi bila taka kršitev podana le, če bi to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, to pa v tem primeru ni. Tožnik namreč v svoji prošnji za azil ni navedel nikakršne oblike preganjanja v smislu ZAzil. V tožbi pa je preganjanje v smislu ZAzil zatrjeval zgolj pavšalno, ker pa ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že v prošnji, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki je pri odločanju ni dopustno upoštevati, zato v zvezi z njo prvostopnemu sodišču tudi ni bilo treba opraviti glavne obravnave.

Ker prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ker tega niti ni bilo potrebno, je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.