Jedro

Odgovornost za škodo, ki je napravi žival, je praviloma krivdna.

Vsakršno napačno ravnanje, ki nima elementov nedopustnosti, še ni podlaga za soodgovornost.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o temelju obveznosti. Odločilo je, da so tožene stranke odškodninsko odgovorne tožeči stranki do 50 % za škodo, ki je tožeči stranki nastala s tem, da jo je poškodoval pes prve in druge tožene stranke.

Njihovo odgovornost je utemeljilo s pravili Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o objektivni odgovornosti. Sodišče ugotavlja, da je pes brez nagobčnika in povodca nevarna stvar. Po drugi strani pa mora polovico škode nositi sama tožeča stranka, ker je nepravilno ravnala.

Proti sodbi se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnica s pritožbo izpodbija vmesno sodbo, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga spremembo sodbe tako, da bo ugotovljena celotna odgovornost prve in druge tožene stranke.

Tožnica v pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru podana 100 % odgovornost toženih strank. Dogodek je bil za tožnico nepričakovan.

Dejstvo, da je psa zagrabila za ovratnico, je bila njena hipna reakcija. Tožničin pes je bil miren. Če že pritožbeno sodišče meni, da je tudi tožnica kaj soodgovorna, potem naj razmerje krivde spremeni bistveno v tožničino korist. Prva in druga tožena stranka izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Navajata, da pes tožencev v danem trenutkov ni predstavljal nevarne stvari. Običajno je, da se psa pri vsakodnevnih sprehodih spusti. Sikcer pa pes tožencev ni mogel priteči nenadno, saj so predhodno vsi slišali klic. Tudi način nastanka poškodbe kaže na edini možen zaključek, da je tožnico udaril z gobcem lasten pes ob pretepu s psom tožencev. Nelogično je, da naj bi tožnico poškodoval pes tožencev in obenem še napadel njenega psa.

Iz doslej zbranega gradiva izhaja, da je tožena stranka v celoti sama odgovorna za poškodbo. Izpodbijana sodba je nejasna. Razlogi nasprotujejo sami sebi, zlati pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Tretja tožena stranka se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je razmerje med njo in prvima toženima strankama pogodbeno, zato je od pogodbenega razmerja odvisna njena odgovornost. Res je, da sklenjeno stanovanjsko zavarovanje vključuje tudi zavarovanje odgovornosti zavarovancev za škodo, ki jo povzročijo njihove živali. Vendar pa 15. čl. Zavarovalnih pogojev izključuje odgovornost zavarovalnice za škodo, ki je posledica zavestnega ravnanja zavarovancev, s katerim kršijo predpise ali pravila. V konkretnem primeru bi pes moral imeti nagobčnik in bi moral biti na povodcu.

Pritožba so utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih razlogov v vseh treh pritožbah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v zvezi s tem pa dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP).

Najprej je treba povedati, da pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo prve in druge tožene stranke nima pomislekov proti tistemu delu ugotovitev sodišča prve stopnje, kjer je to ugotovilo, da je bil pes prvih dveh tožencev tisti, ki je tožnico poškodoval. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče izvedlo dokazni postopek, nato pa je dokaze prepričljivo ocenilo in prišlo do ugotovitve, kako je nastala poškodba tožeče stranke. V zvezi s tem vprašanjem pritožba prve in druge tožene stranke ne navaja nič takega, kar bi omajalo dokazno oceno o nastanku poškodbe.

Sodišče prve stopnje pa ni v zadostni meri razjasnilo dejanskega stanja, kolikor gre za vprašanje odgovornosti ene in druge stranke.

Sodišče prve stopnje utemeljuje odgovornost tožene stranke z objektivno odgovornostjo, čeprav je praviloma odgovornost za škodo, ki jo napravi žival, krivdna. To odgovornost urejajo pravna pravila nekdanjega paragrafa 1320 ODZ, kar je doslej sprejela tudi sodna praksa. Sicer pa izpodbijana sodba tudi razlogov glede objektivne odgovornosti nima. Ocena sodišča prve stopnje, da je (vsak) pes brez nagobčnika in ki ni na vrvici, nevarna stvar, ne more držati, kajti to je tudi v nasprotju s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Glede na zgoraj povedano je tako ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem odgovornosti prvih dveh tožencev, prav tako pa vprašanje odgovornosti tretje tožene stranke. Po drugi strani pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede soodgovornosti tožeče stranke. Trditev, da je tožeča stranka ravnala napačno, če je psa držala za ovratnico, je vprašljiva. V zvezi s tem pa tudi vsakršno napačno ravnanje, ki nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, še ni podlaga za soodgovornost. Za soodgovornost je treba ugotoviti elemente odškodninske odgovornosti oziroma druge okoliščine, ki utemeljujejo uporabo določil čl. 192/1 ZOR.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek bodisi z zaslišanjem strank, bodisi z zaslišanjem prič, po potrebi pa tudi z ostalimi dokazi, v nadaljevanju postopka pa bo moralo obravnavati tudi ugovore tretje tožene stranke. Nato bo moralo ponovno odločati o temelju odgovornosti, nato pa tudi o višini, če se ne bo odločilo za izdajo vmesne sodbe.

Glede na razloge, zaradi katerih je bilo treba sodbo razveljaviti, je tako odgovorjeno na vse bistvene pritožbene trditve v vseh treh pritožbah.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.