Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev. Javni uslužbenec mora biti seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj bi jih le tako lahko tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in s tem utemeljil svoj tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da morata biti sklepa prve in druge stopnje ustrezno in določno obrazložena. Izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti, zato sta že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonita razveljavilo sklepa št. ... z dne 16. 2. 2012 in št. ... z dne 21. 3. 2012 in toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 24. 2. 2012 do 31. 12. 2013 obračuna razliko med bruto plačo, ki ji je bila dejansko obračunana v tem obdobju in bruto plačo, ki bi ji bila obračunana, če bi zasedala delovno mesto, ki ga je zasedala pred premestitvijo, da od razlik bruto zneskov odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti plačila posamezne plače do plačil v roku 15 dni. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto vodje službe (šifra del. mesta ...) v uradniškem nazivu sekretarka v Službi ... in ji priznati vse pravice, ki izvirajo iz tega delovnega razmerja, v roku 15 dni, ter vse pravice iz delovnega razmerje, glede katerih je bila tožnica prikrajšana zaradi nezakonite premestitve in vzpostaviti stanje, kot da premestitve ne bi bilo, tudi v roku 15 dni.

S sklepom pa je ustavilo postopek v delu delu tožbe, ki se nanaša na zagotovitev za vsebinske seznanitve z razlogi za oceno delovne uspešnosti za leto 2011; da tožena stranka odredi sprejetje in interno objavo ukrepov iz 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu; da tožena stranka tožena stranka povrne tožnici škodo iz naslova razlike med plačo, ki bi jo tožnica morala prejemati v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni in nadomestilom, ki ga je prejemala; da se razveljavi sklep A. o določitvi letnega dopusta za leto 2012 z dne 22. 3. 2012 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 18. 4. 2012 ter da se toženi stranki odredi izdaja novega sklepa o pravici do izrabe letnega dopusta za to leto, ter sklepa z dne 26. 3. 2013 in 5. 6. 2013 o določitvi letnega dopusta za leto 2013 in se toženi stranki odredi izdaja novega sklepa o pravici do izrabe letnega dopusta za leto 20913; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2014 dalje izplačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu pred premestitvijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestni; da se kot nezakonita razveljavita sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 5. 4. 2012 ter ocenjevalni list za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 z dne 16. 2. 2012 in je tožena stranka dolžna oceniti tožničino delovno uspešnost v tem obdobju v roku 15 dni; da se razveljavijo sklep z dne 5. 7. 2012, sklep z dne 26. 9. 2012, sklep z dne 13. 8. 2012 in sklep z dne 7. 11. 2012, v delih, ki se nanašajo na opravljanje dela na delovnem mestu podsekretarke.

Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ji prizna stroške postopka vključno s stroški te pritožbe in jih naloži v plačilo tožnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški postopka pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da so neutemeljeni in pravno nesprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje, ki se je v celoti oprlo na obrazložitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015. Sodišče ni upoštevalo, da se je sodna praksa v času od izdaje izpodbijanega sklepa o premestitvi tožnice spremenila. Pri tem se sklicuje na takratno prakso višjega sodišča. Glede na to, da velja splošno pravilo o prepovedi retroaktivne veljave predpisov, ki je določena v 155. členu Ustave RS, bi moralo sodišče prve stopnje skladno s tem načelom ravnati tudi v primeru sprejete sodne prakse. Nadalje tožena stranka v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni podalo zadostne dokazne ocene glede izpovedi posameznih prič in listinske dokumentacije, da bi lahko ugotovilo, da za premestitev tožnice dejansko ni obstajala delovna potreba, temveč naj bi bili razlogi za njeno premestitev očitno tožničini slabi odnosi s sodelavci. Sodišče prve stopnje se do obširnih pojasnil tožene stranke v pripravljalnih vlogah z dne 15. 10. 2014 in 15. 12. 2014 ni opredelilo, upoštevalo pa tudi ni izpovedi prič B.B. in C.C.. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati zakonitega razloga premestitve napačen oziroma vsaj preuranjen. Nadalje manjka tudi opredelitev do navedb tožene stranke, da tožnica nima več pravnega interesa, saj je dne 31. 12. 2013 podpisala Aneks k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerega je s 1. 1. 2014 nadaljevala delo v Službi .... Opozarja tudi, da tožnica v postavljenem roku tožbe v točki I izreka sklepa ni ustrezno dopolnila oziroma popravila, prav tako pa tudi ni predložila nobenega dokazila. Zaradi tega tožbeni zahtevek tožnice ni zadostno določen, niti določljiv. Kljub temu, da njen zahtevek za izplačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu pred premestitvijo, ni konkretno opredeljen, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 24. 2. 2012 do 31. 12. 2013 obračunati razliko med bruto plačo, ki je bila tožnici dejansko obračunana v spornem obdobju in bruto plačo, ki bi ji bila v spornem obdobju obračunana, če bi zasedala delovno mesto, ki ga je zasedala pred premestitvijo, in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila. Ker se pritožuje zoper odločitev o glavni stvari, se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Iz pritožbe izhaja dvoličnost tožene stranke, ki je v pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka v obravnavani zadevi vložila pritožbo, v kateri je opozarjala, kako pomembno je, da se vrhovno sodišče izreče o tem vprašanju, saj v kolikor bo vrhovno sodišče v zadevi, ki se vodi pod opr. št. VIn DoR 5272014-6 ugotovilo, da že sama obrazloženost sklepa o premestitvi predstavlja nezakonitost premestitve, je nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja brezpredmetno. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi smiselno zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi zgolj smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njenih navedb v dveh pripravljalnih vlogah. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s pomanjkljivo obrazloženima prvostopenjskim in drugostopenjskim sklepom (gre le za prepis zakonskih določb Zakona o javnih uslužbencih, ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) tožnici ni zagotovila pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sta zato že iz tega razloga izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati do navedb tožene stranke v pripravljalnih vlogah, v katerih je trdila, da je bila premestitev opravljena zaradi potreb delovnega procesa in je zakonita. Je pa sodišče prve stopnje te njene trditve upoštevalo, kar izhaja iz točke 10 obrazložitve, prav tako pa je tudi pri ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala zakonitega razloga za tožničino premestitev, upoštevalo izpovedi prič B.B. in C.C.. Iz tega razloga so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Pravilno je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 104/2015 z dne 24. 11. 2015. Vrhovno sodišče RS je namreč dopustilo revizijo glede vprašanja ali je neobrazloženost oziroma premajhna obrazloženost sklepa o premestitvi javnega uslužbenca že sama po sebi razlog za nezakonitost takšnega sklepa. Po stališču vrhovnega sodišča standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev. Javni uslužbenec mora biti seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj bi jih le tako lahko tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in s tem utemeljil svoj tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da morata biti sklepa prve in druge stopnje ustrezno in določno obrazložena. S to odločitvijo je bila spremenjena sodna praksa višjega sodišča, na katero se sklicuje pritožba. Sodno prakso je spremenilo vrhovno sodišče, ki do tedaj o tem vprašanju še ni odločalo. Ker se je spremenila sodna praksa, predpisi pa so ostali nespremenjeni, ne gre za kršitev prepovedi retroaktivne veljave prepisov, kar v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti in sta zato že iz tega razloga nezakonita, nezakonita sta pa tudi zato, ker iz izpovedi v točki 3 obrazložitve navedenih prič ne izhaja, da je za premestitev tožnice dejansko obstajala potreba po njenem delu.

10. Tožnica ima pravni interes tako za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov o premestitvi, kakor tudi za reparacijski zahtevek za sporno obdobje premestitve. Ne glede na to, da je od 1. 1. 2014 zaposlena v Službi ..., je bila v obdobju od 24. 2. 2013 do 31. 12. 2013 njena prerazporeditev nezakonita, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v točkah 9 in 10 obrazložitve. Zaradi tega je bila tožnica prikrajšana tudi pri plačilu za delo, zato njen pravni interes vsekakor obstaja.

11. Tožbeni zahtevek tožnice za razliko v plači je zahtevek po temelju in je dovolj konkretiziran, da je o njem lahko sodišče odločilo. Glede na to, da je, kot je že navedeno, pravilno ugotovilo, da je bila premestitev nezakonita, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za obdobje nezakonite premestitve upravičena do razlike v plači, med plačo, ki jo je prejemala pred nezakonito premestitvijo in plačo, ki jo je prejemala v času nezakonite premestitve, pravilna.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).