Jedro

Ker tožeča stranka ni bila v razmerju etažnih lastnikov upravnik, bi morala rešitev delitve stroškov ogrevanja v tem primeru prepustiti solastnikom oziroma dejanskemu upravniku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. In 2005/00218, z dne 14.12.2005 v obsegu 511,14 EUR s pripadki, kot izhaja iz točke 1. izreka in v stroških 53,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 89,93 EUR s pripadki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe. Sodišče ugotavlja, da je nesporno, da je tožeča stranka založila svoja sredstva za stroške ogrevanja dobaviteljem, vendar je toženec ugovarjal, da tožnica ni prikrajšana, saj se ogrevanje ni vršilo v tem stanovanju. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka odmontirala radiatorje, obvestila tožnico, ki je ugovarjala, da bi moral toženec z ostalimi etažnimi lastniki o tem skleniti dogovor o ključu delitve ogrevanja sedaj neogrevanega stanovanja. Tega ni storil, zato mora nositi stroške za ogrevanje. Nepravilne so ugotovitve sodišča, da ni izkazana obogatitev po 197. členu OZ. Stanovanjski zakon nalaga ključ delitve in tožeča stranka mora to storiti. Stroški ogrevanja so povečani tudi z njihovo solastnino, kar so stroški vseh etažnih lastnikov. Stanovanje, ki nima radiatorjev, se delno ogreva na račun ostalih etažnih enot. Zaradi odmontaže radiatorjev se cena nabavnega kuriva ni znižala, zaradi neogrevanja prihaja do izgube toplotne energije, saj se toženčevo stanovanje posredno ogreva s strani drugih stanovanj. Bil je sprejet Energetski zakon in Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah. Le če bi se v pogodbi o medsebojnih razmerjih dogovorili, da tožena stranka lahko odmontira radiatorje, bi lahko tožeča stranka za ta del bremenila ostale etažne lastnike. Tožena stranka se je ogrevala preko cevi za centralno ogrevanje.

Tožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe. Sodišče je navajalo, da je tožeča stranka upravičena do plačila stroškov upravljanja za delo upravnika in hišniška dela, toženec pa naj bi s tem pridobil korist. Ugodilo je tudi stroškom obratovanja in vzdrževalnim stroškom. Glede obresti je obračunalo obresti od zapadlosti računov. Glede obresti je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je odmontiral vse radiatorje in z dopisom seznanil izstavljalca računov. Ker tožena stranka ni prejela računov, prvič le z vročitvijo sklepa o izvršbi, je bila v dobri veri in zato ne bi smela plačati obresti. Ker je toženec z dopisom predlagal tožeči stranki, da se glede nadaljnjega izstavljanja računov dogovorijo, toženka na poziv ni reagirala in je tožena stranka štela zadevo za urejeno. Toženec računov ni prejel, zato je bil v dobri veri. Prejel je le en račun in sicer tistega, ki ga je zavrnil z dopisom. Toženec je predlagal svoje zaslišanje, sodišče pa mu ni sledilo in je zato nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je tožeča stranka na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonitih zamudnih obresti od nastanka stroškov. Toženec je bil pošteni pridobitelj.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke: Za odločanje o pritožbi tožeče stranke je za pritožbeno sodišče odločilno dejstvo, katerega ne grajata nobena izmed pritožnic in sicer, da tožeča stranka ni upravnik stavbe, v kateri stanuje kot etažni lastnik tudi toženec. Tožeča stranka ni uspela dokazati najprej uveljavljene podlage in sicer, da ima sklenjeno pogodbo o upravljanju kot pravni naslednik podjetja, s katerimi so etažni lastniki sklenili pogodbo o upravljanju. Zato je ostala v presoji druga vtoževana podlaga in sicer obogatitvena. Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravila dela "upravnika" in za koristna dela za etažne lastnike, je tudi sodišče priznalo tožeči stranki vtoževane stroške (npr. stroške upravnika). Pač pa je za pritožbo sporno, da je tožeča stranka založila iz svojih sredstev za stroške ogrevanja po delitvenem ključu etažnih lastnikov, da pa je sodišče zavrnilo ta del zahtevka z obrazložitvijo, da tožena stranka ni imela koristi, ker je odmontirala radiatorje. V tem delu gre pa za pomanjkanje koristi za toženo stranko, kar je bistveni element zakonskega dejanskega stanu iz določbe 190. člena OZ. Če manjka ta element zakonskega dejanskega stanu, se sodišče prve stopnje ni moglo opreti na določbe o obogatitvi in je zato pravilno zahtevek ob takem dejanskem stanju v tem delu zavrnilo.

Tožeča stranka kot pritožbeno novoto prvič trdi, da je tožena stranka imela ogrevanje s tem, ker cevi potekajo po stanovanju in s tem že delno pridobiva ogrevanje. Ne pojasni, zakaj te trditve ni mogla postaviti prej, zato jih pritožbeno sodišče sedaj ne more upoštevati (337. člen ZPP). V pritožbi še trdi, da je glede na Stanovanjski zakon in Energetski zakon in Pravilnik o načinu delitve in obračunavanja stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci morala tako obračunavati porabo toplote. Pri tem pa spregleda, da gre za določbe, ki vežejo upravnika. Tožeča stranka pa je ravnala kot poslovodja brez naročila v tem delu in bi lahko dobila povrnjene stroške za prevzete oziroma plačane obveznosti, če bi o svojem poslovanju takoj obvestila toženo stranko. V konkretnem primeru pa je tožena stranka obvestila tožečo stranko, da je odmontirala radiatorje in ker tožeča stranka ni bila v razmerju etažnih lastnikov upravnik, bi morala rešitev delitve stroškov ogrevanja v tem primeru prepustiti solastnikom oziroma dejanskemu upravniku. Tako pa je brez pogodbe prevzela ravnanje in založila iz svojih sredstev denar za nekaj, kar tožena stranka ni prejela (stroški ogrevanja).

Sicer pa ima tožeča stranka pravno prav, da se po določbah Stanovanjskega zakona in Energetskega zakona obračunavajo stroški po dejanski porabi toplotne energije in če načina za obračunavanje stroškov po porabi ni, se lastniki morajo dogovoriti o ključu delitve in obračunovanju stroškov ogrevanja (94. člen Energetski zakon, Ur. l. SRS, št. 79/99). Vendar to velja za uporabnika.

Tako se izkaže, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno ugotovljeno in sodišče ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen).

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je v postopku trdila, da je obvestila toženo stranko, da je odmontirala vse radiatorje in da je prejela le en račun, št. 3377/04, katerega je zavrnila. Zato tudi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno naložilo plačilo obresti po principu poštenosti (193. člen OZ). Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo dokaze v izpeljanem dokaznem postopku tako, da je štelo, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zapadlosti računov (obračunov) dalje oziroma od preteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje. Ni sledilo toženi stranki, da ni vedela, da tožeča stranka zalaga v sodbi priznane stroške za toženo stranko. V pritožbi tožena stranka trdi, da je sodišču predlagala svoje zaslišanje v zvezi s pravno relevantnim dejstvom teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da ni zaslišalo tožene stranke zato, ker je predlagala lastno zaslišanje glede ugotovitve, da je odmontirala vse radiatorje v lastnem stanovanju in s tem z dopisom seznanila izstavljalca računa, kar med strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče je tudi preverilo dokazni predlog tožene stranke (list. št. 27) in ugotovilo, da je tožena stranka res prerekala najprej prejem vseh računov, nato pa je s to pripravljalno vlogo priznala prejetje računa 3377/04, katerega je z dopisom zavrnila. V pripravljani vlogi pod katero je dokazni predlog zaslišanje strank, tožena stranka tudi zatrjuje, da ker toženih računov ni prejemala, je menila, da je to posledica njene zavrnitve računa oziroma njenega sporočila tožeči stranki, da je odmontirala radiatorje. Sodišče je pravilno sklepalo, da o teh dejstvih, to je v zvezi z radiatorji, med pravdnima strankama ni spora. Pač pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka vedela, da opravlja tožeča stranka zanjo določene koristne storitve in zalaga sredstva in je na podlagi tega tudi odločilo tako o glavnem zahtevku, kot o teku obresti. Iz same narave dejanja oziroma vrste stroškov, pa je jasno, kako zapadejo te terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da mora plačati tožena stranka tudi zakonite zamudne obresti. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče prisodilo zakonite zamudne obresti od prejema koristi. Sodišče je prisodilo obresti od preteka paricijskega roka za izpolnitev obračunanih zneskov, za katere je sodišče ugotovilo, da je toženec kot etažni lastnik o teh okoliščinah moral vedeti. Ne gre torej za "račun", ampak za vprašanje dobrovernosti oziroma poštenosti.

Ker je pritožba neutemeljena, sodišče pa ni zagrešilo absolutne očitane kršitve določb ZPP, je bilo treba v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnika nista uspela, tožeča pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi te zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).