Jedro

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja.

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravnega pobota.

Za dopustnost pobota, tako materialnopravnega kot procesnega, pa morajo tudi sicer biti izpolnjene naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., II., III. in V. potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svojih terjatev do dolžnika A. d.o.o., in sicer na podlagi:

-generalne pogodbe o odkupu terjatev z dne 25. 9. 2017 in aneksa z dne 16. 2. 2018 v višini 13.087,19 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 0,14 % na dan od 15. 3. 2018 dalje do plačila,

-generalne pogodbe o odkupu terjatev z dne 25. 9. 2017 in aneksa z dne 9. 3. 2018 znesek v višini 15.000 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 0,14 % na dan od 22. 3. 2018 dalje do plačila,

-generalne pogodbe o odkupu terjatev z dne 19. 12. 2017 in aneksa z dne 19. 12. 2017, v višini 15.000 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 0,14 % na dan od 6. 3. 2018 dalje do plačila,

-generalne pogodbe o odkupu terjatev z dne 19. 12. 2017 in aneksa z dne 13. 2. 2018, znesek v višini 11.156,10 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 0,14 % na dan od 6. 3. 2018 dalje do plačila,

-generalne pogodbe o odkupu terjatev z dne 19. 12. 2017 in aneksa z dne 20. 4. 2018, znesek v višini 15.455,05 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri 0,14 % na dan od 1. 7. 2018 dalje do plačila in

-generalne pogodbe o odstopu terjatev z dne 25. 8. 2017, pogodbe o odstopu terjatev z dne 6. 4. 2018 in pogodbe o odkupu terjatev z dne 16. 1. 2018, znesek v višini 23.750,92 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 0,14 % na dan, od 17. 2. 2018 dalje do plačila,

iz zastavljene nepremičnine parc. št. 290/21 k.o. ...

Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna dopustiti poplačilo terjatev tožeče stranke B. d.o.o. do dolžnika A. d.o.o. v zgoraj navedenih zneskih z izvršbo na nepremičnini parc. št. 290/21, k.o. ..., last tožene stranke do celote, sicer naj ta sodba nadomesti dolžnost priznanja in poplačila iz točk 1. in 2. izreka sodbe (točka II. izreka). Toženi stranki je še naložilo povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da ne obstaja zastavna pravica (maksimalna hipoteka), ki je v korist tožeče stranke vpisana pri nepremičnini z ID znakom parcela: ... 290/21, pod ID pravice: ..., in sicer kot maksimalna hipoteka za zavarovanje terjatev v višini 500.000,00 EUR z do datumom dospelosti 31. 12. 2070 ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice, kot je navedena zgoraj (točka V. izreka).

2.Zoper točke I., II., III. in V. sodbe vlaga pritožbo in dopolnitev pritožbe tožena stranka po tožbi oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se sodišče prve stopnje napačno ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov toženke, ker po mnenju sodišča za odločitev v obravnavani zadevi niso bili pomembni, jih je pa vzelo na znanje in jih pretehtalo. V zvezi s tem bi izpodbijana sodba morala jasno in nedvoumno zapisati, katera dejstva in dokazi za odločitev niso bili pomembni, in zakaj niso bili pomembni, katera dejstva in dokaze je torej sodišče vzelo na znanje in pretehtalo - jih ni prezrlo, vendar se do njih zaradi irelevantnosti ni opredeljevalo.

Bistveno v obravnavani zadevi je bilo, ali se je toženka zavezala zgolj kot zastavitelj, kot je to zatrjevala tožeča stranka po tožbi oz. tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) ali tudi kot solidarni porok, kot je to zatrjevala toženka in kot to izhaja iz toženkinega poimenovanja v pogodbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe opredelitev sodišča do te dileme ni jasna, čeprav je očitno, da je tudi za sodišče to dejstvo relevantno. Zato izostanek razlogov o tem, v kakšni vlogi se je toženka zavezala, pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Nadalje iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo za skupni znesek 93.449,26 EUR, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnica dolžniku plačala skupaj 91.648,62 EUR, pri čemer ni jasno, zakaj je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v višji višini, kot je dolžnik prejel plačil od tožnice, glede na to, da se je toženka sklicevala na to, da odstopnik terjatev pri odplačnem odstopu jamči za izterljivost le do višine tistega, kar je prejel od odstopnika. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da naj bi notar toženki pojasnil glede obsega prevzete obveznosti, saj takšnih trditev ni postavila nobena od pravdnih strank, razen tega pa je zmotno ugotovilo, da je toženki notar pojasnil obseg prevzetih obveznosti, saj je slednji zgolj overil podpis toženke.

Kolikor bi pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se toženka ni zavezala (tudi) kot solidarni porok, pa je treba upoštevati, da se je toženka s tem, ko je pristala, da se terjatve upnika do dolžnika zavarujejo s hipoteko na njeni nepremičnini, zavezala, da bo izpolnila upniku tujo obveznost, kar je po vsebini pogodba o poroštvu. Po vsebini je tako tudi pogodba o maksimalni hipoteki, dani za tuj dolg, poroštvena pogodba in ni razloga, da sodišče takšnega obligacijskega razmerja ne bi presojalo kot poroštvenega razmerja. Tako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tistimi ugovori toženke, ki so izhajali iz tega, da se toženka ni veljavno zavezala, ker obveznost dolžnika (za katero je jamčila) ni bila jasno identificirana, da za obresti, ki so zapadle pred sklenitvijo poroštvene pogodbe, toženka ne odgovarja (peti odstavek 1017. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), da ima toženka kot porok vse tiste ugovore, ki bi jih imel zoper obstoj terjatve dolžnik, in da dolžnikova odpoved ugovorom v postopkih sodne izterjave upnikove terjatve zoper dolžnika nima učinka zoper poroka (1024. člen OZ), saj dolžnik ni vlagal pravnih sredstev v teh postopkih, tako da vtoževane terjatve temeljijo na pravnomočnih sodnih odločbah zoper dolžnika. Prav tako tožnica toženke kot poroka ni obvestila, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti in je s tem kršila pogodbo ter 1025. člen OZ. Toženka ima torej kot porokinja vse tiste ugovore zoper tožnico, kot bi jih imel dolžnik zoper obstoj terjatve, in je med drugim tak ugovor tudi ta, da tožnica ni storila ničesar, da bi izterjala odstopljene terjatve od dolžnikov odstopljenih terjatev. Toženkina zaveza po pogodbah o odstopu terjatev je namreč bila, da plača vrednost odstopljenih terjatev tožnici le v primeru, če prevzemnik terjatev - tožnica le-teh ne bo mogla izterjati, na slednje pa se je toženka izrecno sklicevala, kar pomeni kršitev pogodbene zaveze tožnice iz pogodb o odstopu terjatev. Obveznost toženke še tudi ni zapadla, saj iz sporazuma o ustanovitvi maksimalne hipoteke izhaja, da je rok zapadlosti terjatve, za katero je tožnici s svojo nepremičnino jamčila toženka dan 31. 12. 2070. Ker je bila sklenjena poroštvena pogodba, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila ta zaveza neveljavna, saj bi iz poroštvene izjave toženke morala jasno izhajati identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Ker ne obstoji terjatev, tudi ne obstoji maksimalna hipoteka in je utemeljena nasprotna tožba za njen izbris iz zemljiške knjige in na vzpostavitev prejšnjega stanja

V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa toženka graja izpodbijano sodbo, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru. Iz obrazložitve sicer izhaja, da sodišče šteje ugovor kot neutemeljen, vendar bi o tem moralo odločiti v izreku z ugotovitveno odločitvijo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji ali kako drugače, česar ni storilo. Zgolj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil pobotni ugovor zavrnjen, češ da je bil ta zgolj pavšalen, brez substanciranja posameznih terjatev toženke, in da toženka svojih trditev iz ugovora ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti. Toženka je v pobotnem ugovoru v pobot uveljavljala svojo odškodninsko terjatev v višini odstopljenih terjatev, ker teh terjatev dolžnik (družba A. d.o.o.) ni mogel izterjati, ker ni bil več upnik teh terjatev, tožnica kot (novi) upnik pa teh terjatev ni izterjevala od dolžnikov in so med tem zastarale. Toženka navedb o posameznih terjatvah in njihovi zapadlosti v okviru svojega pobotnega ugovora ni ponavljala, temveč se je tehnično sklicevala na opredelitev teh terjatev v navedbah tožnice, s čimer je zadostila zahtevi po substanciranju posameznih terjatev. Zato so bile terjatve ustrezno opredeljene, vključno z zapadlostjo, na podlagi katerih je bilo tudi mogoče glede na zakonski zastaralni rok ugotoviti, kdaj je nastopilo zastaranje. Sicer pa sodišče prve stopnje iz tega razloga ne bi smelo zavrniti pobotnega ugovora, temveč bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo, če je štelo, da je treba navedbe kot nepopolne dopolniti.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ugodi pa tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožnico zaveže k povrnitvi stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

6.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7.Ne držijo pritožbene navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi izostali razlogi o tem, ali je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se je toženka zavezala zgolj kot zastavitelj, ali tudi kot solidarni porok. Sodišče prve stopnje je v sodbi v točkah 18. do 23. obrazložitve obrazložilo, da se je s Pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 4. 2018 toženka zavezala kot zastaviteljica in ne tudi kot porokinja, kljub zapisu na pogodbi, kjer je toženka opredeljena kot solidarna porokinja in zastaviteljica. V točki 16. obrazložitve pa je navedlo, kakšni so pogoji, ki morajo biti podani za zavezo na podlagi poroštva, in kar v obravnavani zadevi ni bilo izpolnjeno. Zgoraj zatrjevana procesna kršitev tako ni podana, izpodbijano sodbo pa je mogoče preizkusiti.

8.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o tem, da naj bi bila izrek in obrazložitev sodbe v nasprotju, ker je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za skupni znesek 93.449,26 EUR, iz obrazložitve pa naj bi izhajalo, da je tožnica izplačala dolžniku A. d.o.o. znesek 91.648,62 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da po cesijskih pogodbah oziroma pogodbah o odkupu terjatev, ki jih je natančno opredelila tožnica v tožbi in tožbenem zahtevku, izhajajo terjatve do dolžnika A. d.o.o. v skupnem znesku 93.449,26 EUR, kar je bilo tudi predmet izvršbe tožnice zoper dolžnika A. d.o.o. v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru I In 416/2019 z dne 19. 3. 2019 (dokaz A7). Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev o višini terjatve v točki 27. obrazložitve utemeljevalo tudi na s strani tožnice predloženimi potrdili o izvršenih plačilih (dokaz A21) in pregledu prometa (dokaz A22), iz katerih je razvidno, da je tožnica družbi A. d.o.o. plačala zneske 19.227,00 EUR, 10.000,00 EUR, 11.179,34 EUR, 14.085,00 EUR, 12.585,00 EUR, 9.359,97 EUR in 14.512,29 EUR, skupaj torej 91.648,62 EUR. Vendar, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, gre za plačila, v katerih so že odšteti odbitki in provizije, do katerih je imela tožnica pravico po samih pogodbah o odkupih terjatev z družbo A. d.o.o. Ker pa so bile predmet prenosa po cesijskih pogodbah terjatve odstopnika A. d.o.o. do njegovih dolžnikov (torej terjatve brez zgoraj navedenih odbitkov), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do unovčitve zavarovanja do višine terjatev, ki so bile odstopljene, to pa so terjatve v skupnem znesku 93.449,26 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno naložilo toženki dovoliti tožnici izvršbo na njeni nepremičnini za zneske terjatev, navedenih v točkah I. in II. izreka izpodbijane sodbe, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi iz tega razloga ni podana.

9.Nadalje ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Zato so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno zapisati, katera dejstva in dokazi za odločitev niso bili pomembni in zakaj niso bili pomembni, torej, katera dejstva in dokaze je sodišče "vzelo na znanje in jih pretehtalo", jih torej ni prezrlo, vendar se do njih zaradi irelevantnosti ni opredeljevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, do nerelevantnih dejstev pa se mu ni treba posebej opredeljevati. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-305/15 v točki 14. obrazložitve poudarilo, da pravici do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Sodišče se mora torej v obrazložitvi sodbe opredeliti zgolj do bistvenih trditev strank. Smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Res je sodišče prve stopnje odločitev med drugim oprlo tudi na ugotovitev, da je notar pojasnil toženki glede prevzete obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke, čeprav tega ni zatrjevala nobena pravdna stranka. Vendar pa slednje ni vplivalo na sicer pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo v točki 19. obrazložitve in temelji na celoviti dokazni oceni dopustnih dokazov. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v kar je mogoče uvrstiti tudi kršitev razpravnega naela iz 7. in 212. člena ZPP, mora namreč vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.

11.Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zaključke sodišča prve stopnje povzema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter glede na pritožbena zatrjevanja še dodaja:

12.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da se je toženka v Pogodbi o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 4. 2018 zavezala kot porokinja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je glede na zakonsko ureditev poroštva (1012., 1013. in 1016. člen OZ) in glede na ocenjene dokaze, toženka zavezala zgolj kot hipotekarna (realna) dolžnica, še zlasti, ker terjatve v Pogodbi o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 4. 2018 niso bile niti specificirane niti zapadle, niti ni bila določena obrestna mera ter tudi ne vsebuje bistvene poroštvene izjave, da bo toženka izpolnila obveznost glavnega dolžnika (A. d.o.o.). Zato je tudi utemeljeno verjelo priči C. C., da je pri zapisu na pogodbi prišlo do pomote v zvezi z vlogo toženke pri sklenitvi posla. Vsa pritožbena zatrjevanja o tem, kakšne ugovore bi toženka naj imela kot porokinja zaradi morebitne kršitve cesijskih pogodb s strani tožnice, so tako pravno nerelevantna in posledično neutemeljena, tudi iz razloga, ker toženka ni bila stranka teh pogodb.

13.Z maksimalno hipoteko se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke še ni določena. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. V tem smislu je torej razumeti določbo I. Pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 4. 2018, da ima zastavni upnik terjatev v maksimalni višini 500.000,00 EUR z rokom zapadlosti 31. 12. 2070, šlo pa je za zavarovanje terjatev, ki obstajajo in bodo obstajale iz naslova posojilnih pogodb, leasing pogodb in pogodb o odkupu terjatev in o odkupu terjatev iz naslova regresnih pravic in danih poroštev, sklenjenih med tožnico in družbo A. d.o.o. S to določbo sta pravdni stranki tako v zadostni meri opredelili terjatev v smislu drugega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in s tem veljavno ustanovili maksimalno hipoteko ter so nasprotna pritožbena zatrjevanja o tem, da terjatve niso zadostno specificirane, neutemeljena.

14.Datum zapadlosti 31. 12. 2070 pa ne pomeni, da se tožnica ne more poplačati pred tem datumom, temveč ker gre za zavarovanje upniško-dolžniškega razmerja, je s tem datumom opredeljeno trajanje zavarovanja. S tem pa ni opredeljena zapadlost posameznih terjatev, ki v trenutku ustanovitve maksimalne hipoteke še sploh niso nastale, zato tudi niso mogle biti zneskovno določene ter opredeljena njihova zapadlost.

15.Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na odločitev o pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je v točki 9. obrazložitve ugotovilo, da je ugovor pobota neutemeljen, saj ga toženka ni konkretizirala, in sicer ni substancirala posameznih terjatev in časovnega obdobja, v katerem bi le-te naj zastarale. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka uveljavljala odškodninski zahtevek do tožnice, ker le-ta naj ne bi pravočasno sodno izterjala plačila odstopljenih terjatev v višini vtoževane terjatve in so slednje zaradi tega zastarale. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravnega pobota in v tej smeri ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva.

16.Za dopustnost pobota, tako materialnopravnega kot procesnega, pa morajo tudi sicer biti izpolnjene naslednje predpostavke: vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost terjatve. Pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da terjatvi iz tožbe in iz pobotnega ugovora nista istovrstni. OZ v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja nedenarno terjatev do toženke, to je, da slednja dopusti izvršbo na njeno nepremičnino zaradi poplačila terjatve, kar je skladno z materialnopravno določbo prvega odstavka 153. člena SPZ, ki določa, da če dolžnik v roku ne plača terjatve, lahko upnik s tožbo zahteva, da se nepremičnina proda. Tožnica na podlagi te določbe niti ne more zahtevati plačila. Na drugi strani pa toženka s pobotnim ugovorom uveljavlja plačilo odškodnine v denarnem znesku. Kot obrazloženo, terjatvi tožnice do toženke in toženke do tožnice nista istovrstni kot genus. V takšnem primeru, ko pobot terjatve ni dopusten, ker je ni mogoče uveljavljati v pobot, če torej niso podane dopustne materialnoprane predpostavke za njeno uveljavljanje v pobot, gre za vrsto predhodnega vprašanja materialnega prava, o čemer pa sodišče ne more odločiti v izreku sodbe, pač pa le v njenih razlogih, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje in je pobotni ugovor zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna tudi iz dodatnih materialnopravnih razlogov, posledično pa tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem odločiti v izreku sodbe.

17.Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku na dopustitev izvršbe na toženkino nepremičnino ugodilo, ne obstajajo pogoji za izbris maksimalne hipoteke iz zemljiške knjige in je zato tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki V. izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe.

18.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

19.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato krijeta sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 311, 1017, 1017/5, 1024, 1025 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 146, 146/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.