Jedro

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-18-6/2023-4 z dne 28. 2. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je navedeni organ zavrnil tožničino zahtevo za odpravo odmerne odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4236-4549/2020-2 (09-130-14) z dne 4. 2. 2020 (s katero je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin, v nadaljevanju odmerna odločba) po nadzorstveni pravici. V tožbi je predlagala, naj sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni zahtevi za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici.

2. Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagala, naj sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odpravi obe zgoraj navedeni odločbi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala, da ji bo v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda. Med drugim je stališče, da zatrjevana škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi predvidenega dolgega trajanja postopka upravnega spora (v tem času pa bo potekel prekluzivni rok iz 88. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, in odmerne odločbe ne bo več mogoče odpraviti), ni posledica, ki bi izhajala iz izpodbijanega akta.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi kršitve 32. člena ZUS-1. V obrazložitvi navaja, da se sporno razmerje nanaša na odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, z izdano začasno odredbo pa želi doseči, da bo o odpravi te odločbe, zaradi teka prekluzivnega roka, sploh še mogoče odločati. V nasprotnem primeru ji bo sicer nastala težko popravljiva škoda in odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Uveljavlja še kršitev pravice do poštenega sojenja, saj je prejela več identičnih sklepov različnih senatov o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker so dobesedno enaki, je očitno, da eden od senatov sojenja sploh ni opravil. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in odloči o njeni zahtevi.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Gre za stanje, na katerega se nanaša izpodbijani upravni akt, zato mora po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča v primeru ureditvene začasne odredbe (kar je predlagala pritožnica) obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem, o katerem je bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo.1

8. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, ki izhaja iz 7. točke obrazložitve, da pritožnica za izdajo začasne odredbe ni izkazala pravno upoštevne škode. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe,2 pač pa izključno razlogov na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena, podobno kot ne – kar je Vrhovno sodišče že navedlo – preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave.3 Ob tem je sodišče prve stopnje tudi primeroma pojasnilo, katera možnost obstaja za hitrejše obravnavanje zadeve, in je nasprotni pritožbeni očitek (da tega ni navedlo) protispisen, pa tudi sicer za odločitev nerelevanten.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče le pripominja, da pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje. Ker je bila izpodbijana odločba po nadzorstveni pravici izdana v zakonitem roku, pa bo moral tudi davčni organ, če bo sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravilo,4 v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe oziroma v roku, ki ga bo določilo sodišče. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do poštenega sojenja, saj obstoj štirih primerljivih sklepov različnih senatov o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, samo po sebi ne pomeni, da eden od senatov sojenja ni opravil. Drugih okoliščin, s katerimi bi konkretizirala vsebino zatrjevane kršitve, pa pritožnica ne navaja.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s šestim odstavkom 32. člena ZUS‑1).

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018 in I Up 220/2021 z dne 22. 12. 2021. 2 Z njo je toženka odločila o vprašanju, ali je bilo z odmerno odločbo očitno kršeno materialno pravo. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1362/2006 z dne 27. 11. 2018.