Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba III U 398/2016-12

ECLI:SI:UPRS:2017:III.U.398.2016.12 Upravni oddelek

dovoljenje za stalno prebivanje državljani držav naslednic nekdanje SFRJ upravičena odsotnost premestitev na drugo delovno mesto
Upravno sodišče
27. oktober 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Upravičen razlog odsotnosti zaradi razporeditve na delo v tujino, kot ga v svoji vlogi uveljavlja tožnik, bi bil utemeljen le, kolikor bi tožnika na delo v tujino razporedil organ, oziroma delodajalec iz Republike Slovenije. Tožnik pa je, kot že rečeno, sledil razporeditvi takratnega organa SFRJ in to v času, ko na območju Republike Slovenije ni več imel pristojnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ opisal potek postopka in vsebino zbranih dokazov. Pojasnil je, da je na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, podatkov iz uradni evidenc, podatkov iz postopka, ki se je vodil na tožnikov predlog za pridobitev državljanstva, njegove ustne izjave, ki jo je podal pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu in njegove pisne izjave, ki jo je podal po tem, ko ga je prvostopenjski organ seznanil z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ugotovil, da je imel tožnik, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivališče na območju Republike Slovenije, in sicer na naslovu ... V skladu z prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD bi moral, da bi mu prvostopenjski organ izdal dovoljenje za stalno prebivanje, izpolnjevati še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, pri tem pa za primer odsotnosti, daljših od enega leta, izkazati, da je bila njegova odsotnost posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožnik je na območju Republike Slovenije živel do konca julija 1991. Do takrat je bil zaposlen pri Carinarnici A., nato pa zaradi zaposlitve na delovnem mestu v B. prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Tožnik je kot razlog odhoda navajal, da je od Zvezne uprave carin prejel odločbo o premestitvi v B., kar potrjujejo tudi podatki iz njegove delovne knjižice. Prvostopenjski organ je izpostavil, da se ne strinja s tožnikovo navedbo, da je bil na novo delovno mesto premeščen v času, ko je bila Zvezna uprava carin enotna na celotnem ozemlju nekdanje SFRJ in s tem pristojna za premestitve delavcev. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavni zakon) je namreč v 5. in 6. členu vzpostavil Republiško carinsko upravo, delavcem carinskih organov pa s tem omogočil, da so delo nadaljevali kot delavci upravnih organov Republike Slovenije. To pomeni, da je tožnik v juliju 1991 zapustil Republiko Slovenijo prostovoljno in na podlagi lastne odločitve. Prav tako ni točna njegova navedba, da je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/18-XVII-197.815 z dne 10. 5. 1995 zavrnjena zaradi izbrisa, pač pa zato, ker je dne 31. 7. 1991 prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji in ni odklonil ukaza Zvezne uprave carin o premestitvi v B., četudi je imel tako možnost. 3. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo vložil dne 27. 12. 1991. Skladno z določbami takrat veljavnega Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) se je štelo, da je imel tožnik vse do poteka dveh mesecev po vročitvi pravnomočne negativne odločbe, to je do dne 12. 9. 1995, na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče. V tem času bi lahko nadaljeval z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, česar pa ni storil. Občasna vračanja in obiski žene, dokler je še živela v Republiki Sloveniji, po presoji prvostopenjskega organa ne pomenijo dejanskega življenja. Tožnik namreč ni z ničemer izkazal, da bi si v tem času skušal urediti življenje v Republiki Sloveniji, na primer si poiskati službo in da bi bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Tožnik je namreč v dopolnitvi svoje vloge celo pojasnil, da se je tudi njegova soproga v letu 1994 preselila v Beograd. Navajal je tudi, da mu je policija prepovedala vstop v Republiko Slovenijo, oziroma da ga je izgnala. Iz potnega lista, ki ga je priložil, je sicer razvidno, da mu je bilo v resnici določeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo do 13. 7. 1992, vendar pa je to odredbo Policijska postaja Nova Gorica dne 10. 7. 1992 uničila in to na podlagi dopisa Upravne za notranje zadeve Nova Gorica z dne 25. 8. 1992, s katerim je bilo določeno, da se do nadaljnjega za tožnika uporabijo določbe 81. člena takrat veljavnega ZTuj, to je zato, ker je imel takrat tožnik že vloženo vlogo za sprejem v državljanstvo.

4. Prvostopenjski organ je zaključil, da je tožnik dejansko zapustil Republiko Slovenijo v juliju 1991 iz razloga, ki ne pomeni upravičene odsotnosti in zato ne izpolnjuje pogojev za stalno prebivanje. Ugotovil je tudi, da tožnikova odsotnost, ki je daljša in neprekinjena, ni posledica enega od razlogov, ki jih določa 1.č člen ZUSDDD in je zato tožnikovo prošnjo za stalno prebivanje zavrnil. 5. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve povzel potek postopka in vse ugotovitve prvostopenjskega organa ter se pridružil argumentom, s katerim je ta obrazložil svojo odločitev. Posebej je le še izpostavil, da je bil tožnik, preden je zapustil Republiko Slovenijo, zaposlen pri takratni Carinarnici A., torej bil zaposlen pri upravnem organu SFRJ, oziroma njegovi enoti v Republiki Sloveniji. Ta enota pa je z Ustavnim zakonom prešla v upravni organ Republike Slovenije, kar pomeni, da bi tožnik lahko nadaljeval z delom, vendar pa te možnosti ni izkoristil, pač pa se strinjal s premestitvijo v Carinarnico B. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da zato ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da kot uslužbenec upravnega organa SFRJ ob osamosvojitvi ni imel možnosti ostati v Republiki Sloveniji, češ da bi ostal brez zaposlitve. Zmotno je tožnikovo stališče, da ga je delodajalec poslal na začasno delo iz Republike Slovenije v Srbijo in da je s tem izkazana njegova upravičena odsotnost. Prvostopenjski organ je zato pravilno ocenil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je eden od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ter zato upravičeno ni posebej ugotavljal njegovih zatrjevanih poskusov vračanja.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in samo odloči o njegovi vlogi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ali pa naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V postopku je ves čas dokazoval, da Republike Slovenije ni zapustil za čas, ki bi bil daljši od šestih mesecev. Prav tako se ne sme šteti, da je bivališče zapustil ob tem, ko je bil razporejen na drugo delovno mesto. Tja je bil namreč razporejen z odločitvijo Zvezne uprave carin, ko je bila Republika Slovenija še v sestavi SFRJ. V tem času je bila njegova žena še v delovnem razmerju v A., skupaj sta tudi imela stanovanje. V A. je prihajal vsak mesec in tu prebil po najmanj pet dni. Iz Republike Slovenije je bil izgnan v nasprotju z veljavnimi predpisi, kar je vse pojasnil in o tem tudi predložil vsa dokazila. Poudarja, da so bile kršene njegove ustavne pravice in pravice, ki jih ureja Evropska konvencija o človekovih pravicah. Odločbe se ne da preizkusiti, saj ni pojasnjenih dovolj razlogov, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo. Med postopkom je namreč podal dovolj dokazov in listin, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Dokaze, ki jih je predložil, je tožena stranka sicer v odločbi korektno navedla. Tožena stranka je na podlagi dokazov napačno ocenila dejansko stanje, saj je Republiko Slovenijo zapustil le začasno in ne po svoji volji, pač pa prisilno. Njegova žena je ostala v A. še vsaj pet let po njegovem izgonu. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da je območje Republike Slovenije julija 1991 zapustil po svoji volji, pač pa je bil v to prisiljen, saj ni imel druge službe. Ko je prihajal v Slovenijo, ko je bila tu še njegova žena, je imel neugodnosti pri policijskih postopkih, uničili so mu tudi vizum. Poudarja, da je vse svoje proste dni preživel v A. in da je bilo tam tudi središče njegovih življenjskih interesov.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse ključne razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača njegov očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, nejasna ter da je zato ni mogoče preizkusiti, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe ZTuj, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz 3. odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in to tudi, če je trajala več kot leto dni. Tožnik svojo trditev, da je bila njegova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, smiselno opira na drugo alinejo tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, po kateri se kot upravičeno odsotnost šteje, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo pravna oseba iz Republike Slovenije. Trdi namreč, da je bil z odločbo Zvezne uprave carin, ki naj bi bila v juliju 1991 še vedno enotna za celotno nekdanjo SFRJ, torej tudi za Slovenijo, razporejen v Carinarnico B. v Srbiji. Četrti odstavek 1č. člena ZUSDD še določa, da se, če je upravičena odsotnost trajala več kot pet let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

11. Nobenega dvoma ni, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče. Nesporno je tudi to, da je tožnik 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in da je to ozemlje zapustil julija 1991. Sporen pa je pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja kot eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

12. Tožnik trdi, da njegov odhod iz Republike Slovenije ob koncu julija 1991 ni bil prostovoljen, pač pa da je moral oditi zato, ker ga je Zvezna uprava carin razporedila na novo delovno mesto v Carinarnici v B. Trdi tudi, da je bila v tem času Zvezna uprava carin še pristojna za območje celotne SFRJ in je zato moral spoštovati novo razporeditev. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je bil tožnik, preden je zapustil Republiko Slovenijo, zaposlen v Carinarnici A., torej zaposlen pri upravnem organu SFRJ, ki je deloval na območju Republike Slovenije. Skladno s 6. členom Ustavnega zakona je z osamosvojitvijo Republike Slovenije ta organ prešel v upravni organ te države, zaposlenim pri tem organu, torej tudi tožniku, pa je bila dana možnost, da so lahko nadaljevali z delom in to kot delavci upravnega organa Republike Slovenije. Tožnik te možnosti ni izkoristil, pač pa soglašal z razporeditvijo v Carinarnico v B. in torej prostovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije. Upravičen razlog odsotnosti zaradi razporeditve na delo v tujino, kot ga v svoji vlogi uveljavlja tožnik, bi bil utemeljen le, kolikor bi tožnika na delo v tujino razporedil organ, oziroma delodajalec iz Republike Slovenije. Tožnik pa je, kot že rečeno, sledil razporeditvi takratnega organa SFRJ in to v času, ko na območju Republike Slovenije ni več imel pristojnosti. Za odhod iz Republike Slovenije se je torej tožnik odločil prostovoljno in zato njegove odsotnosti ni mogoče šteti kot upravičene odsotnosti po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD.

13. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni zapustil območja Republike Slovenije zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kar prav tako navaja v svoji vlogi. Tožnik je sicer v roku, ki ga je določal ZTuj, ki je stopil v veljavo z dne 25. 6. 1991, kot državljan druge republike SFRJ zaprosil za pridobitev slovenskega državljanstva. 81. člen ZTuj je namreč določal, da določbe tega zakona ne veljajo za državljane drugih republik SFRJ, ki zaprosijo za sprejem v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, medtem ko je 40. člen za primer izdaje negativne odločbe predvidel, da začne ta zakon veljati za te osebe v roku dveh mesecev od izdaje dokončne odločbe, s katero se prošnja za sprejem v državljanstvo zavrne. Tožnikova prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva je bila zavrnjena in to zato, ker je bilo ugotovljeno, da ne prebiva v Republiki Sloveniji, odločba pa mu je bila vročena dne 12. 7. 1995. Za tožnika so določbe ZTuj tako pričele veljati šele v nadaljnjih dveh mesecih po vročitvi, torej z dnem 12. 9. 1995 in šele takrat je tudi prenehala prijava njegovega stalnega prebivališča v A. Tožnikova navedba, da je Republiko Slovenijo zapustil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne drži, saj je to ozemlje zapustil prostovoljno, kot je opisano v prejšnjem odstavku in to že več let prej, preden je prišlo do prenehanja prijave bivališča. 14. Tožnik navaja, da je v Republiko Slovenijo prihajal občasno, ko je imel proste delovne dni, pa četudi bi lahko, glede na dejstvo, da je imel vse do 12. 9. 1995 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče, tu prebival in si uredil življenje. Četudi tožnik trdi, da ga je slovenska policija izgnala in da zato ni mogel več prihajati, je iz potnega lista, ki ga je predložil, razvidno, da je bil ukrep prepovedi vstopa z dne 13. 7. 1992 razveljavljen na podlagi dopisa Uprave za notranje zadeve Nova Gorica in to zato, ker je za njega do odločitve o vlogi za sprejem v državljanstvo veljala prej opisana določba 81. člena ZTuj. To, da je tožnik lahko prihajal v Republiko Slovenijo potrjuje tudi dejstvo, da je dne 4. 6. 1993 pridobil osebno izkaznico te države. Vse navedeno vodi do sklepa, da je imel tožnik možnost, da dejansko prebiva in si uredi življenje v Republiki Sloveniji, vendar pa se je kljub temu vračal le občasno, to je na obiske, pa tudi njegova žena se je v letu 1994 prav tako odselila v Srbijo. Sodišče zato ne dvomi, da je tam, glede na vse doslej navedeno, središče tožnikovih življenjskih interesov. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje, kar obenem pomeni, da pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

15. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia