Jedro

Po ugotovitvi, da je tožnica poravnala davčno obveznost iz naslova dohodnine za dohodek iz dejavnosti, ki je po nacionalni zakonodaji (ZDoh-2 in ZDavP-2) bremenila toženko, je sodišče tožbenemu zahtevku za povračilo ugodilo na podlagi 4. odstavka 59. člena ZDavP-2 in 197. člena OZ.

Slovenija kot država članica EU je svoje davčne predpise harmonizirala z evropsko zakonodajo. Na podlagi 147. člena Ustave pa je v ZDoh-2, ki je v tej zadevi relevantno nacionalno materialno pravo, uredila in uvedla obveznost plačevanja dohodnine. Gre za davek od dohodkov fizičnih oseb. Z zakonom so določene karakteristike tega davka, zavezanci za njegovo plačilo in določene oprostitve. Subvencije, ki jih posameznik prejme v zvezi z doseganjem dohodkov iz dejavnosti, niso oproščene plačila dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 843,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 naprej ter 102,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev procesnega prava. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo sodbe) z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Priznava, da je s tožečo stranko v letu 2008 podpisala pogodbo o subvencioniranju za samozaposlitev in da jo je tožeča stranka v letu 2011 pozvala k povrnitvi plačane akontacije dohodnine, ki jo je tožeča stranka tudi plačala DURS iz naslova te pogodbe. Vztraja pa, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je v nasprotju z 80. členom Uredbe EU št. 1083/2006, L 210/62 (v nadaljevanju: Uredba). Ta določa, da državni organi, odgovorni za izplačevanje subvencij, zagotavljajo, da upravičenci hitro in v celoti prejmejo celoten znesek javnega prispevka in da se noben znesek ne šteje ali zadrži in tudi ne obračuna nobena posebna dajatev ali druga dajatev z enakovrednim učinkom, ki bi znižala ta znesek. Sodba se kljub jasnemu določilu Uredbe, ki je veljavno pravo, sklicuje na mnenje DURS, kar je v nasprotju z besedilom, ciljem in namenom same Uredbe. DURS nima pojasnilne pristojnosti o pravu Evropske skupnosti, ki je neposredno pravno zavezujoče. Tožnica je plačala nekaj, česar ni bila dolžna, zato ni upravičena do povračila. Zahtevek nima podlage v sklenjeni pogodbi. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih trditev o neposredni uporabi Uredbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Gre za spor majhne vrednosti, ki ga sodišče obravnava po posebnih postopkovnih pravilih, predpisanih v 30. poglavju ZPP(1). Med drugim določajo, da se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama (pa tudi za pritožbo) niti ni bilo sporno. Tako iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženi stranki v letu 2008 na podlagi pogodbe o dodelitvi subvencije izplačana subvencija za samozaposlitev, da ji tedaj tožeča stranka ni obračunala davčnih obveznosti, da so bile slednje ugotovljene v naknadnem davčnem postopku, v katerem je bila tožeča stranka kot plačnik davka pozvana, naj plača davčne obveznosti, ki so kot zavezanko bremenile toženko in da je tožnica to plačala, toženka pa njen poziv za povračilo plačanega zneska zavrnila. Tožeča stranka je svoj povračilni zahtevek opirala na četrti odstavek 59. člena ZDavP-2(2) in 197. člen OZ.(3) Toženka se je branila z ugovorom, da je bila davčna obveznost plačana neutemeljeno – v nasprotju z 80. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999, ki govori o celosti plačil upravičencem.(4)

6. Po ugotovitvi, da je tožnica poravnala davčno obveznost iz naslova dohodnine za dohodek iz dejavnosti, ki je po nacionalni zakonodaji (Zakon o dohodnini – ZDoh-2(5) in Zakonu o davčnem postopku – ZDavP-2) bremenila toženko, je sodišče tožbenemu zahtevku za povračilo ugodilo na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 in 197. člena OZ. Odločitev je pravilna in pojasnjena z dovolj jasnimi razlogi, da jo je mogoče preizkusiti.

7. Naziranje pritožnice, da bi moralo sodišče neposredno uporabiti 80. člen Uredbe, češ da slednji prepoveduje tudi obdavčenje subvencije, je zmotno. Drži, da je Uredba, na katero se sklicuje pritožnica, zaradi vključitve Slovenije v EU in prevzema njenega pravnega reda za Slovenijo zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja, tako kot v vseh državah članicah EU (drugi odstavek 288. člena PDEU(6)). Evropska skupnost temelji na pogodbah o ustanovitvi. Z njimi je oblikovan nov pravni red, v korist katerega so države članice omejile na določenih področjih svoje suverene pravice in katerega subjekti niso le države članice, temveč tudi njihovi državljani. Bistvena značilnost tako ustanovljenega pravnega reda skupnosti so primarnost v razmerju do prava držav članic ter neposredni učinek vrste določb, ki veljajo za njihove državljane in za njih same.(7) To pomeni, da se na ta pravila lahko sklicuje neposredno vsak posameznik pred domačimi državnimi organi in sodišči. Razlaga in odločanje o veljavnosti Uredb kot aktov t.i. sekundarnega evropskega prava je pridržana izključno Sodišču Evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES). Nacionalnim sodiščem pa zagotavlja možnost pobude za razlago in uporabo evropskega primarnega in sekundarnega prava oziroma za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, ga lahko predloži v odločanje SES (drugi odstavek 267. člena PDEU). Če je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega v nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče celo dolžno predložiti zadevo sodišču (tretji odstavek 267. člena PDEU). Navedena določila povzema tudi ZS(8) v 113. a členu. Tudi na to je bilo zato pritožbeno sodišče pozorno pri obravnavanju pritožbenih navedb.

8. Vendar ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za razlago evropskega prava, kar bi zahtevalo prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja SES. Predmet razlage pred SES namreč ne morejo biti določbe nacionalne zakonodaje, torej zakonodaje s področij, ki v EU niso enotno urejena oziroma se zanje države članice niso (pogodbeno) dogovorile za skupno urejanje. Področje neposrednega obdavčenja, na katero sega sporno vprašanje obdavčenja dohodkov tožene stranke, spada v pristojnost držav članic. Upoštevaje člen 3 in člen 4 PDEU Unija namreč nima ne izključne ne deljene pristojnosti na področju neposrednega obdavčevanja in zato na tem področju tudi nima pristojnosti za izdajo zakonodaje in sprejem pravno zavezujočih aktov za države članice.

9. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Slovenija kot država članica EU je svoje davčne predpise harmonizirala z evropsko zakonodajo, kar smiselno izhaja iz četrtega odstavka sodbe na strani 4. Na podlagi 147. člena Ustave pa je ZDoh-2, ki je v tej zadevi relevantno nacionalno materialno pravo, uredila in uvedla obveznost plačevanja dohodnine. Gre za davek od dohodkov fizičnih oseb. Z zakonom so določene karakteristike tega davka, zavezanci za njegovo plačilo in določene oprostitve. Subvencije, ki jih posameznik prejme v zvezi z doseganjem dohodkov iz dejavnosti, niso oproščene plačila dohodnine (2. točka 20. člena v zvezi z 2. točko 18. člena ZDoh-2).

10. Sodišče prve stopnje je upoštevaje zakonska določila obeh davčnih predpisov in tudi pojasnilo Davčne uprave RS, ki navedeno nacionalno pravo dodatno pojasnjuje, pravilno ugotovilo, da je obveznost plačila dohodnine od obravnavane subvencije bremenila toženko kot davčno zavezanko. Prav tako je pravilna in na zakon oprta ugotovitev, da je način plačila dohodnine v obliki davčnega odtegljaja od subvencije določil zakon. Oba davčna zakona sta za obe pravdni stranki zavezujoča kot nacionalna zakonodaja. Uredba, na katero se sklicuje toženka, pa na področje neposrednega obdavčenja dohodkov, ki jih iz naslova subvencije prejme upravičenec, ne more posegati. Razlogi na strani 4 sodbe (drugi in tretji odstavek), zakaj torej za tovrstne dohodke toženke ni mogoče neposredno uporabiti Uredbe, so zadostni in pravilni. Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnica.

11. Ustavno sodišče RS je že pojasnilo, da je davek neposreden poseg države v zasebno lastnino brez neposrednega povračila. V vlogi davčnega zavezanca mora občan prenašati poseganje v svojo človekovo pravico iz 33. člena Ustave in njeno omejevanje zaradi zagotavljanja njenih funkcij, ki so hkrati v javnem interesu (67. člen Ustave). Zato Ustava tako poseganje prepušča in nalaga izključno zakonodajalcu (147. člen Ustave). Ta pa ga sme določati samo z zakonom (87. člen Ustave). Iz zakona, ki davek ureja, mora biti razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca.(9) V obravnavanem primeru je bila toženka na podlagi nacionalnega zakona dolžna plačati ustrezen davek. Ker niti ni bilo sporno, da ga je namesto nje poravnala tožeča stranka, je tožbenemu zahtevku na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 in 197. člen OZ pravilno ugodeno. Pritožbeno naziranje, da je toženka plačala neobstoječi dolg, pa je kot zmotno pravilno zavrnjeno.

12. Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da obveznost plačila davka ni bila opredeljena v pogodbi o priznanju subvencije. Obveznost plačila dohodnine in način obračunavanja sta predpisana z zakonom. Ker gre za kogentna določila, jih pogodbeni stranki ne moreta prosto urejati (3. člen OZ).

13. Pritožba torej ni utemeljena. Odločitev je pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z drugimi uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (peti odstavek 458. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

14. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnica ni priglasila.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o davčnem postopku, Ur. list RS, št. 117/2006, s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.

Op. št. (4): Člen 80 Uredbe določa: Države članice se prepričajo, da organi, zadolženi za izplačevanje, zagotavljajo, da upravičenci kar se da hitro in v celoti prejmejo celoten znesek javnega prispevka. Nobenega zneska se ne odšteje ali zadrži, in se ne obračuna nobena posebna dajatev ali druga dajatev z enakovrednim učinkom, ki bi znižala zneske za upravičence.

Op. št. (5): Ur. list RS, št. 117/2006, s spremembami.

Op. št. (6): Pogodba o delovanju Evropske Unije, Ur. list Evropske Unije, C 326/49. Op. št. (7): Povzeto po: mag. Jorg Sladič, Pravo skupnosti, v: Odločitve sodišča Evropskih skupnosti s pojasnili, Nebra, d. o. o., Ljubljana, 2004, stran 68. Op. št. (8): Zakon o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/1994 s spremembami.

Op. št.(9): Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997, točka 9.