Jedro

Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4236-504275/2015-10 z dne 8. 9. 2017 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je tožnici v ponovnem postopku odmere davka na promet nepremičnin z izpodbijano odločbo od davčne osnove 176 237,00 EUR odmeril davek na promet nepremičnin po stopnji 2% v znesku 3 524,74 EUR (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovil, da je bil davek plačan 4. 9. 2015 na podlagi odpravljene odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 4236-504275/2015-2 (08-332-01) z dne 16. 7. 2015, v 3. točki izreka, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in v 4. točki izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ v zadevi ponovno odločal na podlagi napotila, ki ga vsebuje sodba tega sodišča I U 322/2016-12, s katero je sodišče prvo izdano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovnem postopku se tako ugotavlja, ali gre v danem primeru prometa z dvema nepremičninama za odplačni prenos lastninske pravice in, kolikor gre za odplačnost, kolikšna je višina protiplačila, ki naj bi ga tožnica kot lastnica nepremičnin in obenem kot družbenica družbe A. d.o.o. pridobila za prenos lastninske pravice na omenjeno družbo.

3. Ob sklicevanju na določbe Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) in na tiste določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki obravnavajo naknadna vplačila, davčni organ zavzame stališče, da naknadna vplačila predstavljajo odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Vplačilo družbi v določeni vrednosti v obliki nepremičnine pomeni povečanje premoženja in s tem premoženjske koristi družbe in tudi njenih družbenikov. Lastninska pravica na nepremičninah se tako prenese na družbo z namenom pridobitve določenih koristi, ki jih lahko posredno pridobi prodajalec kot družbenik družbe. Takšna korist je npr. pridobitev kredita. Z naknadnim vplačilom se poveča vrednost v poslovnih izkazih družbe, kljub temu, da se ne povečajo osnovni kapital niti osnovni vložek in poslovni delež tožnice. Medtem ko razlog za naknadno vplačilo v obliki nepremičnine ni predmet presoje v zadevi odmere davka na promet nepremičnin.

4. Skladno z navedenim davčni organ ugotavlja, da je tožnica na podlagi pogodbe o izročitvi in prevzemu naknadnega vplačila prenesla lastninsko pravico na nepremičninah na družbo, z namenom določenih koristi. To pa po presoji davčnega organa pomeni, da gre za protiplačilo, ki podleže obdavčitvi z davkom na promet nepremičnin v skladu z določbo 3. člena ZDPN-2. Tožnica je kot prodajalka zavezanka za plačilo davka na promet nepremičnin od davčne osnove 176 237,00 EUR po stopnji 2% v znesku 3 524,74 EUR, ki ga je plačala že po prvi odločbi.

5. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT 499-18-32/2018 - 5 z dne 18. 10. 2018 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. Zavrnil je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

6. V svojih razlogih navaja, da po določbah ZDPN-2 pod obdavčitev zapade načeloma vsak odplačni prenos nepremičnine, razen taksativno določenih zakonskih izjem, ki so opredeljene v 10. členu ZDPN-2. Nadalje ugotavlja, da konkretnega dejanskega stanja ni mogoče opredeliti kot ene od navedenih izjem, saj je tožnica prenesla nepremičnine na gospodarsko družbo na način, ki ga ni mogoče opredeliti kot stvarni vložek pri dokapitalizaciji družbe. V Pogodbi o izročitvi, ki je podlaga za prenos nepremičnin, je namreč izrecno navedeno, da gre za naknadno vplačilo družbenice v družbo, z naknadnim vplačilom pa se ne povečajo osnovni kapital družbe niti osnovni vložek in poslovni delež družbenice.

7. Prav tako po presoji tožene stranke ne gre slediti pritožbenim navedbam, da gre za neodplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah. Po ZDPN-2 se definira kot plačilo kot vse, kar prejme prodajalec od kupca v različnih, primeroma naštetih oblikah. Iz bruto bilance družbe A. d.o.o. za leto 2017, ki jo je pridobil organ druge stopnje, je razvidno, da je bilo naknadno vplačilo v višini 176 237,00 EUR s strani pritožnice, ki se je zagotovilo z izročitvijo nepremičnin, knjiženo v bilanci družbe pod kapitalske rezerve kot dolgoročna obveznost družbe iz naslova naknadnega vplačila družbenice. Takšna dolgoročna obveznost družbe po mnenju organa druge stopnje pomeni dolgoročno nezapadlo terjatev družbenice do družbe, ki je po svoji vsebini pogojna terjatev. Plačilo za prenos nepremičnin na družbo za pritožnico predstavlja pogojna terjatev, ki jo je vzpostavila do družbe. Po določbah ZGD-1 (po 491. členu) lahko družbena pogodba določi, da so družbeniki poleg osnovnih vložkov dolžni vplačati tudi naknadna vplačila, v denarni ali nedenarni obliki. Za naknadna vplačila se smiselno uporabljajo določbe 475. člena ZGD-1. Sklep o naknadnih vplačilih sprejmejo vsi družbeniki soglasno, zato ni potrebno spreminjati družbene pogodbe. Se pa sklep o vplačilu ne vpiše v sodni register. Skladno s 495. členom ZGD-1 se družbenikom lahko vrnejo naknadna vplačila, ki niso namenjena kritju osnovnega kapitala ob izgubi. Za vrnjena naknadna vplačila se šteje, da niso bila vplačana. Z naknadnimi vplačili se ne povečajo osnovni kapital, osnovni vložki in poslovni deleži, zato v primeru vračanja naknadnih vložkov ni treba izpeljati postopka zmanjšanja osnovnega kapitala. Ker tožeča stranka kot družbenica lahko pod določenimi pogoji dobi svojo terjatev do družbe poravnano, gre za pogojno terjatev. Pri čemer terjatev označuje pravico upnika, da od dolžnika zahteva, da so njegove obveznosti izpolnjene. Odplačnost pravnega posla je v konkretni zadevi mogoče utemeljiti s protiplačilom za izročitev nepremičnin, ki je v pridobitvi pogojne terjatve do družbe. V sodbi I U 694/2014 z dne 31. 3. 2015 je naslovno sodišče zavzelo stališče, da terjatev predstavlja premoženjsko pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Tožeča stranka je z vplačilom, izvedenim z izročitvijo nepremičnin družbi A., pridobila pogojno terjatev, ki jo v bilancah vrednoti z zneskom 176 237,00 EUR, ki sicer izhaja tudi iz pogodbe o izročitvi. Ker se skladno s 495. členom ZGD-1 družbenikom lahko vrnejo vplačana naknadna vplačila, ki niso namenjena kritju osnovnega kapitala ob izgubi, je davčni organ pravilno določil davčno osnovo kot tisto vrednost, ki jo je tožeča stranka vplačala v družbo in predstavlja njeno terjatev do družbe.

8. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski davčni organ še navaja, da s svojo obrazložitvijo dopolnjuje obrazložitev organa prve stopnje v smislu napotila, ki ga je dalo naslovno sodišče v že navedeni sodbi. Z navedbami v strokovnem mnenju družbe B. d.o.o. z dne 16. 5. 2016, ki ga tožnica prilaga pritožbi, pa se organ druge stopnje na načelni ravni strinja, ne strinja se pa z zaključki glede davčnih posledic, da gre v konkretnem primeru za neodplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah.

9. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in primarno predlaga, da sodišče samo odloči v zadevi ter podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Toži iz tožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka.

10. V tožbi navaja, da je bila izročitev dveh nepremičnin (na naslovu ...,...) s pravnim poslom z dne 20. 5. 2015, s katerim je tožnica prenesla lastninsko pravico na družbo A. d.o.o., izvedena kot naknadno vplačilo v omenjeno družbo s strani tožnice kot družbenice na podlagi določb ZGD-1 o naknadnih vplačilih.

11. Dalje navaja, da je v zadevi nesporno, da je tožnica prenesla lastninsko pravico na nepremičninah na družbo A. in da za to ni dobila dodatnega poslovnega deleža v družbi niti kakšne druge premoženjske pravice. Prenos lastninske pravice je bil izveden na podlagi naknadnega vplačila na podlagi Pogodbe o izročitvi in prevzemu naknadnega vplačila, ki jo je tožnica sklenila z omenjeno družbo 20. 5. 2015. 12. Še dalje navaja, da se ne strinja s stališčem organa druge stopnje, da konkretne transakcije ni mogoče uvrstiti pod izjemo po 10. alinei 10. člena ZDPN-2. Izpostavlja, da gre pri zagotovitvi naknadnega vplačila za korporacijski-pravni ukrep, ki je po svojem namenu in po vsebini praktično povsem enak ukrepu povečanja osnovnega kapitala, ki je po 10. členu ZDPN-2 izvzet iz obdavčenja z davkom na promet nepremičnin. Zato tovrstno razpolaganje terja enako obravnavo kot povečanje osnovnega kapitala in je v nasprotnem primeru kršena zahteva po enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Na enako obravnavo opozarja tudi pravna teorija, ki jo tožeča stranka citira. Poudarja, da so naknadna vplačila vložek v lastni kapital družbe in ne pomenijo posojila. Družbenik je z družbo v korporacijskem razmerju in z naknadnim vplačilom sprejema enaka - torej lastniška - tveganja kot pri vplačilu osnovnih vložkov v osnovni kapital. Poleg tega družbenika v primeru zamude z naknadnim vplačilom doletijo enake posledice kot v primeru zamude z vplačilom osnovnega vložka. Pri odsvojitvi poslovnega deleža se obveznost vplačila naknadnih vplačil prenaša skupaj s poslovnim deležem, enaka so tveganja tudi v primeru stečaja. V bilanci stanja se naknadna vplačila izkažejo na pasivi kot kapitalske rezerve ter posledično poveča delež lastnega kapitala in zmanjša delež dolgov v financiranju družbe. Poleg tega lahko družbeniki sklenejo, da se osnovni kapitala družbe poveča s preoblikovanjem drugih postavk lastnega kapitala v osnovni kapital, tudi kapitalskih rezerv, ki so se oblikovale na podlagi naknadnih vplačil družbenikov.

13. Sicer pa naknadno vplačilo tožnice v skladu s Pogodbo predstavlja neodplačno razpolaganje in ne more biti predmet obdavčitve z davkom na promet nepremičnin sploh. Odplačnost prenosa lastninske pravice je treba ugotavljati glede na namen strank v vsakem primeru posebej. Kadar družbenik kot izročitelj nepremičnine v zameno pridobi nov poslovni delež v družbi, je družba nepremičnino dobila odplačno, saj jo je plačala z izdajo novega poslovnega deleža v korist družbenika, nov poslovni delež pa je premoženje, ki je prišlo v premoženjsko sfero družbenika. Drugačna je situacija pri naknadnih vplačilih. Tožnica ni prejela dodatnega poslovnega deleža niti drugega plačila ali protivrednosti, kar pomeni da je lastninsko pravico na družbo A. prenesla neodplačno. V premoženjsko sfero tožnice ni v zameno prišlo prav nič, s čimer bi tožnica lahko razpolagala ali na kar bi lahko posegli njeni upniki. Enako izhaja iz mnenja mag. C.C., ki ga tožnik prilaga tožbi. Z naknadnim vplačilom družbenik ne dobi nobenih neposrednih in konkretnih koristi, temveč zgolj možnost, da se mu vplačilo vrne. Posredne in morebitne koristi, ki naj bi jih imela družba zaradi naknadnega vplačila, pa ni mogoče vključiti v okvir odplačnosti, saj družba z naknadnim vplačilom prosto razpolaga in zaradi njega ni zavezana k nobenemu dejanju ali izplačilu vplačevalcu. (Ocenjena) korist je torej nejasna oziroma nedoločljiva in ne more biti podlaga za določitev premoženjske koristi v smislu odplačnosti.

14. Za napačno šteje tožeča stranka stališče organa druge stopnje, po katerem naj bi knjiženje naknadnega vplačila pod kapitalske rezerve kot „dolgoročna obveznost družbe iz naslova naknadnega vplačila družbenika“ vzpostavilo terjatev tožeče stranke do družbe, ki pomeni protiplačilo. Naknadna vplačila se na podlagi 64. člena ZGD-1 bilančno izkazujejo kot kapitalske rezerve in ne kot obveznost družbe, kar velja tudi v obravnavanem primeru družbe A.. Že računovodsko evidentiranje naknadnega vplačila torej ne vzpostavlja nobene „terjatve“ tožnice do družbe. Tudi sicer pridobitev odmene ni kavza takšnih razpolaganj, temveč zagotovitev za poslovanje potrebnih sredstev in krepitev jamstvenega potenciala družbe.

15. Nadalje se v tožbi opozarja, da so po stališčih pravne teorije naknadna vplačila načeloma nevračljiva oziroma se lahko vrnejo le izjemoma ob izpolnjenih predpisanih pogojih in po predpisanem postopku, kar zagotavlja vplačilu status lastniške naložbe, družbenik pa nosi tveganje morebitne izgube. Ker gre za lastniško naložbo, družbenik iz tega naslova ne postane upnik, prav tako ne okrepi svojega lastniškega položaja. Če pride do vrnitve naknadnega vplačila, pa družbenik prejme samo toliko, kolikor je vplačal in nič več in je torej davčna osnova vedno nič. Še posebej to velja v konkretnem primeru, kjer je bilo vplačilo dano v nedenarni obliki in bi bila tožnica ob izpolnjenih pogojih upravičena le do vračila nepremičnin - odmena, ki je pogoj za odplačnost pravnega posla, pa že po definiciji ne more biti ena in ista stvar, pri čemer je odplačnost pogoj za obdavčitev z davkom na promet nepremičnin. Tožnica torej z naknadnim vplačilom ni postala upnica terjatve v razmerju do družbe. Tudi če bi prišlo do vračila, pa bi prejela le tisto, kar je vplačala in zato znaša davčna osnova nič in zato ni mogoče govoriti o odplačnosti konkretne transakcije. Sklicevanje organa druge stopnje na sodbo naslovnega sodišča I U 694/2014 ni ustrezno, saj se sodba na vprašanja, ki se postavljajo v konkretnem primeru, ne nanaša. 16. Pa tudi če bi bi v konkretnem primeru šlo za odplačni pravni posel, tožnica ni mogla pridobiti premoženjske koristi v višini celotne vrednosti naknadnega vplačila, saj tožnica ni bila edina družbenica družbe A., na katero je prešla lastninska pravica na nepremičninah. Kljub temu in kljub drugačnim napotkom naslovnega sodišča, sta davčna organa kot davčno osnovo upoštevala kar celotno vrednost nepremičnin, s tem pa zagrešila (poleg kršitve določb materialnega prava tudi) bistveno kršitev določb postopka.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Z ozirom na tožbena izvajanja navaja, da je do vračila naknadnega vplačila upravičen le tisti družbenik, ki to naknadno vplačilo vplača v premoženje družbe in da na podlagi določb ZGD-1 ni sporno, da v primeru, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev vplačila, družbenik ima terjatev na izplačilo naknadnega vplačila zaradi vrnitve, ter da tudi po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) naknadna vplačila družbenikov predstavljajo terjatev. Sodba I U 694/2014 je bila v odločbi izpostavljena zaradi stališča davčne in sodne prakse, po katerem terjatev je pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost. Potemtakem pa ni sporno niti dejstvo, da zavezanec, ki naknadno vplača v družbo v obliki nepremičnega premoženja, pridobi protivrednost v premoženju družbe, v katero je vplačal in se takšna vrednost izkazuje v vrednosti terjatve do vračila naknadnega vplačila. Zato je mogoče takšen prenos lastninske pravice na nepremičnini utemeljevati kot odplačen prenos, ki je podvržen obdavčitvi v skladu z določbami ZDPN-2. Vrednost, po kateri je bila nepremičnina odsvojena, je razvidna iz pogodbe in iz bruto bilance družbe A., iz katere izhaja dolgoročna obveznost družbe iz naslova naknadnega vplačila družbenice v višini 176 237,00 EUR.

18. Tožena stranka v odgovoru navaja še, da naknadnih vplačil ni mogoče povsem enačiti z dokapitalizacijo družbe, saj se po določbi 495. člena ZGD-1 premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, družbenikom ne sme izplačati, medtem ko se jim naknadna vplačila lahko izplačajo. Zato naknadnih vplačil tudi ni mogoče upoštevati kot dejansko stanje iz zadnje alinee 10. člena ZDPN-2. 19. Tožba je utemeljena.

20. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da naknadnih vplačil ni mogoče uvrstiti pod situacijo iz zadnje alinee 10. člena ZDPN-2. Čeprav se sporna transakcija - naknadno vplačilo približuje situaciji iz omenjene zakonske določbe, le-tej ni enaka ne po zakonskem besedilu in ne po vsebini. Pri tem se določba uvršča med oprostitve in s tem med izjeme od siceršnje obveznosti plačila davka, kar še posebej narekuje, da se določba uporabi tako, kot je zapisana, in se njenega dometa ne širi. Tožbene ugovore v tej smeri zato sodišče zavrača kot neutemeljene.

21. Sicer pa v zadevi ni spora o tem, da je v konkretnem primeru na podlagi sklenjene Pogodbe o izročitvi in prevzemu naknadnega vplačila prišlo do prenosa lastninske pravice na dveh nepremičninah s strani tožnice na družbo A..

22. Vendar pa prenos lastninske pravice na nepremičninah sam po sebi, kot sledi iz določb ZDPN-2, še ni podlaga za obdavčitev z davkom na promet po tem zakonu. V skladu z določbami 3. člena mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, tj. da je prenos lastninske pravice na nepremičnini odplačen. Odplačen pa je pravni posel, za katerega obstaja nasprotna dajatev oziroma povratna dajatev druge stranke.1

23. V konkretnem primeru se lastninska pravica na nepremičninah prenaša na družbo A. kot naknadno vplačilo v družbo. Naknadno vplačilo je lahko tudi nedenarno, z njim pa se po izrecnih določbah 491. člena ZGD-1 ne povečajo osnovni kapital, osnovni vložki in poslovni deleži, kar pomeni, da tožeča stranka z obravnavanim naknadnim vplačilom ni pridobila nobene protidajatve po omenjenih podlagah.

24. Poleg tega so, po komentarjih ZGD-12, naknadna vplačila načeloma nevračljiva in se vrnejo le izjemoma, če so izpolnjene določene (predpisane) zahteve.

25. Zaradi vplačila torej družbenik - v konkretnem primeru tožnica - ob sklenitvi pogodbe oziroma ob prenosu nepremičnin na družbo A. ni dobila nobenih neposrednih koristi, dobila je le možnost vračila nepremičnin, pa še ta možnost je bila, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, takrat le pogojna. O pogojnem plačilu pa zakon (ZDPN-2) ne govori. Po drugem odstavku 8. člena je sicer plačilo možno v različnih oblikah, vendar pa je z dikcijo „ki ga je ali ga bo prodajalec prejel“ opredeljeno kot zanesljivo. Predvsem pa je govora o plačilu in s tem o premoženjski koristi, ki jo prodajalec prejme od kupca. Pri naknadnem vplačilu pa se lahko, kot že rečeno, doseže le vračilo tistega, kar je bilo vplačano družbi, vračila pa, kot že beseda pove, ni mogoče enačiti s plačilom, ki predpostavlja po eni strani (sedanje ali bodoče - vendar zanesljivo!) zmanjšanje sredstev na strani kupca in njihovo povečanje na strani prodajalca, in to neposredno na podlagi sklenjene pogodbe. Določena (vendar neopredeljena in s tem nejasna oziroma nedoločljiva) korist, ki se odraža v poslovanju družbe, sicer dokaj verjetno sledi naknadnemu vplačilu kot načinu financiranja družbe, vendar gre pri tem za korist, ki jo je šteti v sferi tožnice za zgolj posredno in ki je zato po presoji sodišča ni mogoče šteti za plačilo oziroma za „prodajno ceno nepremičnine“ kot osnovo za davek iz 8. člena ZDPN-2. 26. Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.

27. ZDPN-2 sicer v tretjem odstavku 3. člena (predmet obdavčitve), z ozirom na predhodna zakonska besedila, tj. ZDPN in ZDPN-1, širi domet obdavčitve tudi na do tedaj neobdavčljive prenose, vendar obravnavana situacija med temi primeri ni zajeta. Kljub temu ostaja davek na promet nepremičnin v osnovi premoženjski davek, kar pomeni, da se obdavčuje premoženje, ki nastaja skozi promet, tj. skozi prodajo oziroma preko drugih oblik, ki pa na koncu rezultirajo na način, kot bi bila opravljena prodaja. Zato ostaja ne le v konkretnem primeru, temveč v zakonu nasploh, kot pogoj za obdavčitev z davkom na promet nepremičnin poleg prenosa lastninske pravice tudi odplačnost prenosa. Odplačnosti prenosa pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča iz že navedenih razlogov ni zaslediti. Čim pa ni podana odplačnost zadevne transakcije, tudi ni podlage za obdavčitev in s tem za davčno obveznost, ki se tožnici nalaga z izpodbijano odločbo.

28. Sodišče je zato, iz zgoraj navedenih razlogov, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo iz tožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da o vlogi (davčni napovedi) tožeče stranke ponovno odloči. Pri tem je pristojni organ glede uporabe materialnega prava vezan na pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

29. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

30. Ker dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave.

1 Prim. Pravni terminološki slovar, definicije pojmov. 2 Prim. Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 123.