Jedro

Psihiatrično izvedensko mnenje se lahko nanaša le na konkretnega obtoženca v konkretni kazenski zadevi z upoštevanjem specifike duševnega stanja in okoliščin dejanja, ki so pomembne za ugotavljanja prištevnosti obtoženca in seveda zato primerjava mnenj iz različnih kazenskih zadev za različne obtožence sploh ni možna.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. J.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v .. je z izpodbijano sodbo obt. J.T. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po II. in I. odst. 135. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z II. odst. 16. čl. KZ. Izreklo mu je kazen petih let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v pridržanju od 5.9.1999 do 6.9.1999 ter v priporu od 8.9.1999 dalje. Na podlagi določila II. in I. odst. 66. čl. KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se izvršuje v Zavodu za izvrševanje kazni. Na podlagi določila IV. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po svojem zagovorniku, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje državno tožilstvo v .. je v svojem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. čl. ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe.

Zagovornik obtoženca je v pritožbi zahteval, da se njega in obtoženca obvesti o seji senata. Obtoženec in zagovornik pa se seje senata nista udeležila, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo skladno z določbo IV. odst. 398. čl. ZKP, saj sta bila obtoženec in zagovornik o seji pravilno obveščena.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo in tako tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP.

Sodišče prve stopnje je lahko na podlagi obtoženčevega zagovora ter ugotovitev izvedenca medicinske stroke dr. F.D. prišlo do zanesljivega zaključka, da je obtoženec s svojim ravnanjem materi prizadejal takšne poškodbe, da je na posledici njih umrla. Sodišče prve stopnje je lahko prišlo do zaključka, da pri dogodku ni bil prisoten nihče drug razen obtoženca, ko je presojalo njegov zagovor, v katerem je opisal, kako je v mater, verjetno v glavo, vrgel skledo in druge predmete, ter da je mater tudi pretepal, pri čemer je obtoženec sam navedel, da pri dogodku ni bil prisoten nihče drug. Ta okoliščina v povezavi s številnimi poškodbami, ki jih je utrpela pok. M.K. in ki so vodile v smrt, pa ob ugotovljenem obtoženčevem ravnanju, ki izhaja iz njegovega zagovora, kako je napadel mater, ne pušča nikakršnega dvoma o tem, da je dejanje storil obtoženec sam.

Takšen zaključek je sodišče prve stopnje lahko napravilo na podlagi presoje dejstev, ki izhajajo iz celotnega dokaznega postopka. Zato so pritožnikove navedbe, da obstaja možnost, da obtoženec pri dogodku ni bil sam in da naj bi sodeloval pri dogodku še nekdo tretji, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Ni pomembno, da ni bil izveden dokaz z odvzemom prstnih odtisov iz najdenih predmetov.

Pri tem je potrebno upoštevati, da so bili predmeti, torej dve plastični skledi in razbita lončena skleda najdeni v posodi za smeti, ter iz kraja dogodka odstranjeni. Pritožnik iz tega dejstva, da je predmete nekdo odstranil izvaja zaključek, da je tako očitno, da je sodeloval pri dogodku še nekdo drug. Dejstvo, da so bili predmeti, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da jih je obtoženec uporabil, pospravljeni in vrženi v posodo za smeti, pa ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko vnesla dvom v pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je prav obtoženec storilec tega kaznivega dejanja. Gre za dogajanje po storjenem dejanju in ne med njim in če je nekdo ali obtoženec ali pa kdo drug te predmete pospravil in jih odvrgel v posodo za smeti, to še ne pomeni, da je bil pri tem dogodku tudi udeležen. Na takšen zaključek tudi izvedeni dokazi na glavni obravnavi ne napotujejo.

Prav tako iz dejstva, da je izvedenec medicinske stroke pri ugotavljanju, kako so posamične poškodbe nastale, ugotavljal najbolj verjeten način nastanka teh poškodb, ni mogoče izvajati zaključka o udeležbi tretje osebe. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo in ga ocenilo ter na podlagi izvedenskega mnenja in ugotovitev izvedenca, s kakšnim predmetom in na kakšen način so bile poškodbe prizadejane, ugotavljalo nastanek posamičnih poškodb, zato tudi navedbe izvedenca o verjetnosti nastanka posamezne poškodbe ne predstavljajo okoliščine, ki bi kazala na udeležbo tretje osebe pri obravnavanem kaznivem dejanju. Na takšen zaključek ne kaže niti zagozda, za katero sodišče prve stopnje šteje, da je bila uporabljena pri kaznivem dejanju. Dejstvo, da je bila zagozda najdena na kraju dogodka naslednjega dne ob nadaljnem ogledu kraja, ni nelogično, saj je bila zagozda najdena na mestu, kjer je ležalo truplo, šele po njegovi odstranitvi. Glede na dejstvo, da je bila tudi na leseni zagozdi najdena kri, pa je sodišče prve stopnje ob pravilnem zaključku, da je bil pri dejanju obtoženec sam, utemeljeno zaključilo, da je tudi to zagozdo uporabil pri napadu na mater in ji z njo prizadejal poškodbe. Odločilna dejstva, pomembna za presojo, da je pok. M.T. zaradi obtoženčevega ravnanja bila tako hudo telesno poškodovana, da je bilo v nevarnosti njeno življenje in da je v posledici tega umrla, je sodišče prve stopnje, tako v izpodbijani sodbi pravilno in zanesljivo ugotovilo. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe tako tudi niso v nasprotju z vsebino listine in zapiskov, kot navaja pritožnik, in tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odst. 371. čl. ZKP, ki jo pritožnik s to trditvijo uveljavlja.

Neutemeljeno pritožnik tudi graja zaključke sodišča prve stopnje, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra in izpovedbe izvedenca na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje lahko z zanesljivostjo napravilo sklep o obtoženčevem stanju v času storitve kaznivega dejanja in tudi v zvezi s tem napravilo pravilen dokazni zaključek. Tako je utemeljeno sledilo mnenju izvedenca ter ga tudi ocenilo (stran 7 in 8 izpodbijane sodbe). Pritožnik neutemeljeno navaja, da je dejstvo, da je izvedenec psihiater v pisnem izvedenskem mnenju ocenil tudi prognozo obdolženčevega bodočega vedenja, v kolikor bo še užival alkoholne pijače, razlog za postavitev novega izvedenca, češ da mu to ni bilo naloženo z odredbo o izvedenstvu.

Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da obtoženec že dalj časa uživa alkoholne pijače in da je z alkoholom tudi zasvojen, nadaljnji zaključek izvedenca o tem, kaj pomeni za obtoženca uživanje alkoholnih pijač v bodoče, ne pomeni nič takega, kar bi lahko vplivalo na oceno izvedenčeve nepristranskosti. Strinjati se je tudi z zaključki sodišča prve stopnje, temelječe na oceni izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, da je pri obtožencu sicer visoka stopnja alkohola v krvi povzročila takšno stanje, ki ga je mogoče oceniti le kot stanje bistveno zmanjšane prištevnost, ne pa kot stanje neprištevnosti, kar v svoji pritožbi navaja pritožnik. Prav na podlagi presoje izvedenskega mnenja in izvedenčeve izpovedbe na glavni obravnavi o toleranci dolgoletnih pivcev na alkohol, je sodišče prve stopnje lahko napravilo zaključek o tem, da je bil obtoženec bistveno zmanjšano prišteven. Neupoštevne so zato pritožnikove navedbe, ki jih podkrepljuje s priloženim izvedenskim mnenjem izvedencem psihiatrov iz druge kazenske zadeve za drugega obdolženca (ne vajenega pitja), ki so pri njem povzročile patološko pijanost, s katerimi poskuša omajati zaključke sodišča prve stopnje.

Psihiatrično izvedensko mnenje se lahko nanaša le na konkretnega obtoženca v konkretni kazenski zadevi z upoštevanjem specifike duševnega stanja in okoliščin dejanja, ki so pomembne za ugotavljanja prištevnosti obtoženca in seveda zato primerjava mnenj iz različnih kazenskih zadev za različne obtožence sploh ni možna. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnika, da je ostalo odprto vprašanje, ali stopnja alkoholiziranosti morebiti ne vpliva tudi na kvantitativno plat obtoženčevega obnašanja in ne zgolj na kvalitativno. Sodišče prve stopnje je glede na obtoženčev slog življenja in tudi ugotovljeno agresivnost utemeljeno zaključilo, da je bila kvalitativna plat obtoženčevega obnašanja pri dejanju tudi ob upoštevanju stopnje alkoholiziranosti, enaka. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri in popolno razčistilo vprašanje obtoženčeve prištevnosti in za zaključek, da je obtoženec storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, navedlo zadostne razloge in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP, ki jo s svojimi navedbami uveljavlja pritožnik.

Neutemeljeno se pritožnik zavzema za znižanje obtožencu izrečene kazni. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo, ko je presodilo vse okoliščine dejanja ter okoliščine, ki vplivajo na višino izrečene kazni tako olajševalne kot obteževalne, da ni razloga za izrek omiljene kazni, za katero se zavzema pritožnik. Dejstvo, da je obtoženec storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot olajševalno okoliščino in jo v zadostni meri ovrednotilo. Zakon res dovoljuje, da se storilec, ki je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti kaznuje mileje, vendarle pa seveda uporaba tega določila ni obvezna, saj je potrebno presoditi tudi vse ostale okoliščine, ki vplivajo na izrečeno kazen, kar je sodišče prve stopnje izčrpno storilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da možnost, navedena v II. odst. 16. čl. KZ, za izrek omiljene kazni ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pri izreku kazni tako pravilno presodilo njeno sorazmernost s težo kaznivega dejanja, njegovimi okoliščinami ter osebnimi razmerami in lastnostmi obtoženca ter tako, čeprav posledice dejanja obtoženca močno prizadevajo in ga obžaluje, kot navaja pritožnik, obtožencu izreklo pravično kazen.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtožencu je izrečena daljša zaporna kazen, sredstev za preživljanje nima, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.