Jedro

V zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je glede datuma podaje odpovedi, kadar je ta sporen, odpoved podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sicer že sestavil, učinkuje.

Redko pride do tega, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ob zagovoru delavca (ali celo kasneje). V primerih, ko je zagovor opravljen, je treba ugotoviti, ali je dejstva ob zagovoru delavca mogoče šteti za tako pomembna, drugačna ali nova, da upravičujejo sklepanje, da je delodajalec šele takrat ugotovil odpovedni razlog. Zato je tudi pri presoji glede datuma ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani delodajalca treba upoštevati, kdaj se je le-ta dejansko seznanil oziroma ugotovil tiste bistvene dejanske okoliščine, ne pa ostalih, ki predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev odpovednega razloga.

Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi ne gre toliko za vprašanje, ali bi lahko tožnik še sodeloval z nekaterimi sodelavci, zaposlenimi v policiji, ki so sodelovali v postopku, v katerem je bila tožniku podana izredna odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma so pričali v sporu kot priče, ki jih je predlagala tožena stranka, temveč za vprašanje zaupanja tožene stranke v delo tožnika kot policista, ki bi se moral striktno držati pravil in predpisov v policiji, še posebej, ker je kot pomočnik komandirja skrbel za spremembe dnevnega razporeda dela. Ravno ta funkcija bi od njega zahtevala še posebno vestnost, saj drugače tega ne more zahtevati od podrejenih. Tožnik je v dneh, za katere so se mu očitale kršitve in jih je sodišče ugotovilo v sodnem sporu, izvajal usposabljanje v avtošoli med službenim časom ter kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Izvajanje druge dejavnosti med službenim časom je kršenje delovne obveznosti, razen, če delavec to dela z dovoljenjem oziroma odobritvijo delodajalca.

Izrek

A. I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 1/2014 z dne 13. 8. 2014 se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje sedaj na novo glasi: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 nezakonita. Razveljavita se nezakonita sklepa tožene stranke št. ... z dne 2. 4. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 20. 5. 2010. II. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 6. 2010, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 30. 6. 2010, ko se pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko sodno razveže. III. Tožena stranka je dolžna tožnika za čas od 4. 6. 2010 do 30. 6. 2010 prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter mu za isti čas obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.601,71 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2010 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 15.734,17 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila ter na navedeni znesek v roku 8 dni obračunati in odvesti davke in prispevke, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila do zneska 31.469,40 EUR bruto oziroma izplačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje, se zavrne.

V. Kar zahteva tožnik več, in sicer, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po 30. 6. 2010, med drugim tožniku - obračunati za čas od vključno julija 2010 do vključno marca 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 880,31 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek razlik v plači oz. nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca; - obračunati za čas od vključno aprila 2011 do vključno marca 2012 razliko v plači za nadomestilo plače v bruto znesku 876,30 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca; - obračunati za čas od vključno aprila 2012 do vključno maja 2014 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto zneskih 872,31 EUR mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik v plači oz. nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za razliko prejšnjega meseca, - za čas od vključno junija 2014 dalje dolžna obračunati tožniku bruto plače oz. nadomestila plač in razlike v plačah, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati plače oz. nadomestila plač oz. razlike v plačah v ustreznih neto zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kakor tudi ostale denarne prejemke iz delovnega razmerja, in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno dne 1. 7. 2010 in od prenehanja delovnega razmerje pri drugem delodajalcu do ponovnega poziva nazaj na delo pri toženi stranki, se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.535,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (opr. št. Pd 1/2014 z dne 13. 8. 2014).

B.

I. Pritožba tožnika zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013, se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (4. alineja točke VIII izreka).

C.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 3.567,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Pritožba zoper sodbo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: razveljavilo sklep št. ... Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalnega direktorja Policije z dne 2. 4. 2010 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 20. 5. 2010 (točka I izreka); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 6. 2010 zaradi nezakonite izredne odpovedi ni prenehalo in mu lahko še naprej traja, razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu (točka II izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, mu za čas od 5. 6. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in prejemki iz naslova delovnega razmerja pri njej, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (točka III izreka); tožniku v roku 15 dni za čas od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače v višini 1.601,71 EUR bruto, od tega odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila (točka IV izreka); tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu oziroma še nadalje vse do vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki obračunati nadomestila plač, ki bi jih prejemal pri toženi stranki, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, jih znižati za obračunane plače pri drugem delodajalcu, od bruto razlik odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, od posameznih bruto zneskov in datumov zamud za mesece od junija 2010 do julija 2013, kot je razvidno iz izreka sodbe (točka V izreka); tožnika v roku 15 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za čas od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 in nato še za čas od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (točka VI izreka) ter mu v roku 15 dni plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje do plačila (točka VII izreka). Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo, in sicer prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (prva alineja točke VIII izreka), priznanje vseh pravic in prejemkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki tudi v času obstoja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (druga alineja točke VIII izreka), plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 31.469,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, dobljenega po odvodu davkov in prispevkov, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (tretja alineja točke VIII izreka), plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri njej v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila (četrta alineja točke VIII izreka) in plačilo razlike odškodnine za neizkoriščen letni dopust (peta alineja točke VIII izreka) in tudi, kar je tožnik zahteval drugače (točka VIII izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.500,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IX izreka).

2. Glede na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 1098/2013 z dne 30. 12. 2013, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 176/2015 in VIII Ips 177/2015 z dne 11. 1. 2016, odločbo Ustavnega sodišča št. Up-298/16-13 z dne 18. 1. 2018 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 29/2018 in VIII Ips 30/2018 z dne 20. 3. 2018 je predmet pritožbenega odločanja le še pritožba tožnika zoper odločitev v 4. alineji točke VIII izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri njej v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila.

3. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je zaradi tega, ker se je po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, neenakopravno obravnavan z delavci, ki se po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne zaposlijo, sodišče pa jim v sodnem sporu prizna delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, zaradi česar se pri takšnih delavcih šteje, da so v času sodnega spora izpolnili pogoj 20 let delovne dobe. Ker je krivda za prenehanje delovnega razmerja na toženi stranki, je treba v okoliščinah konkretnega primera šteti, da je tožnik upravičen do jubilejne nagrade.

Pritožba zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah, opr. št. Pd 1/2014-110 z dne 13. 8. 2014

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 ter razveljavilo nezakonit sklep tožene stranke opr. št. ... z dne 2. 4. 2010 in nezakoniti sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 20. 5. 2010 (točka I izreka); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu vzpostavi delovno razmerje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 5. 6. 2010 dalje in mu od tega dne dalje zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka); naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača vse pripadajoče in zapadle plače oziroma razlike v plačah, nadomestila plač in ostale pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače, nadomestila plače in razlike v plačah do plačila in sicer za obdobje od junija 2010 do maja 2014 v bruto zneskih, navedenih v izreku sodbe, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu; za čas od vključno junija 2014 dalje pa obračuna bruto plače oziroma nadomestila plače in razlike v plačah, od njih odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača plačo oziroma nadomestila plač oziroma razlike v plačah v ustreznih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, kakor tudi ostale denarne prejemke in delovnega razmerja ter tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (točka III izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih plač tožnika v skladu s 118. členom ZDR v znesku 31.469,40 EUR bruto, odvod predpisanih davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo odškodnine v ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.535,50 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, zavrnilo je kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka V izreka).

5. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1396/2014 z dne 25. 2. 2015 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v točki IV izreka. Pritožbo tožnika je v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (zadnja vrstica točke III izreka). Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, III - razen zadnje vrstice in točke V izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika: za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2010 nezakonita in za razveljavitev kot nezakonitih sklepov tožene stranke; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, za poziv nazaj na delo in vzpostavitev delovnega razmerja tudi od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, t.j. od vključno dne 5. 6. 2010 dalje ter za zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja, med drugim za obračun in izplačilo vseh zapadlih mesečnih plač, nadomestil plač in razlik v plačah ter ostalih prejemkov iz delovnega razmerja; za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od vključno dne 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 in od prenehanja delovnega razmerje pri drugem delodajalcu do ponovnega poziva nazaj na delo pri toženi stranki ter za povrnitev stroškov postopka (točka IV izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka V izreka).

6. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 176/2015 in VIII Ips 177/2015 z dne 11. 1. 2016, Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-298/16-13 z dne 18. 1. 2018 in Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 29/2018 in VIII Ips 30/2018 z dne 20. 3. 2018, pritožbeno sodišče ponovno odloča o pritožbi tožene stranke v obsegu razveljavitve dela sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1396/2014 z dne 25. 2. 2015 (točki IV in V izreka), torej o odločitvi o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparaciji, reintegraciji in stroških postopka.

7. Tožena stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene oziroma, da je ta neprepričljiva, enostranska in nekonsistentna. V tem sporu so ključnega pomena predložene listine, saj je sodišče obravnavalo časovno odmaknjene dogodke. Neživljenjsko je od priče A.A. pričakovati, da se bo po več kot pet letih od spornih dogodkov natančno spominjal vsake tožnikove kršitve in potem posledično celotno izpodbijano sodbo zgraditi na tem, da se priča za noben konkreten dan ni spominjala, da je bil tožnik v avtošoli, namesto na policijski postaji. Ugotovitev sodišča prve stopnje je celo v nasprotju z izpovedbo priče A.A., saj se je ta natančno spomnil, da bi tožnik takrat, ko ga je videl na bencinski črpalki v B. dejansko moral biti na delovnem mestu. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da listine v spisu dokazujejo, da je tožnik nadomestil vse manjkajoče ure, ko je bil v službi odsoten zaradi dela v avtošoli. Za takšno nadomeščanje bi tožnik moral imeti dovoljenje delodajalca, tega pa ni imel. V nasprotju z vsebino listin je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz listinske dokumentacije, zlasti iz preglednice prijav v centralni računalnik policije, delovnih nalogov in številnih drugih listin izhaja, da je tožnik svoje delo opravil dobro, pravočasno, bil zanj celo nagrajen, čeprav je ob svojem delu pri toženi stranki delal tudi v avtošoli. Ugotovitve o dobrem in pravočasnem delu ter o nagradah gotovo ne izhajajo iz preglednice in iz delovnih nalogov. V tem sporu je bistveno, ali je tožnik s tem, ko zaradi dejavnosti v avtošoli, dela pri toženi stranki ni opravljal tako, kot mu je bilo določeno v razporedu dela, v vsakem posameznem primeru upošteval navodila glede evidentiranja spremembe delovnega razporeda oziroma, ali je bila njegova odsotnost upravičena oziroma odobrena, saj gre v nasprotnem primeru za goljufivo prikazovanje okoliščine, da je bil tožnik na delu pri toženi stranki, medtem ko je dejansko istočasno usposabljal kandidate v avtošoli. V kolikor bi sodišče prve stopnje primerjalo vse izpovedbe priče A.A. bi ugotovilo, da so te glede ključnih dogodkov in vprašanj, kljub časovni odmaknjenosti, praktično povsem identične. Tudi ni mogoče verjeti tožniku, da je komandirju za spremembo povedal dan prej ali kasneje. Skrbna analiza dnevnih razporedov dela in v njih evidentiranih sprememb ter analize preglednice za posamezne dni v spornem obdobju bi sodišče prve stopnje pripeljala do zaključka, da je tožnik usposabljanja s posameznimi kandidati opravil pretežno v času, ko komandirja A.A. in drugih pomočnikov komandirja ni bilo v službi, ko je bil po razporedu dela sam v službi in je lahko neovirano zapuščal prostore policijske postaje. Navedeno velja najmanj za 2. 7. 2009, 9. 7. 2009, 29. 1. 2009, 1. 2. 2009, 27. 3. 2009, 25. 3. 2009, 6. 4. 2009, 25. 4. 2009, 8. 7. 2009, 18. 9. 2009. Dnevno za te dneve tožnik ni upošteval navodil in pravil policije glede evidentiranja spremembe razporeda dela. V vseh teh primerih njegova odsotnost z dela zaradi dela v avtošoli ni bila odobrena, saj komandir zanjo sploh ni vedel. Nekonsistenten je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni vedno nahajal na delu takrat, ko je bil prijavljen v računalniški sistem, da pa se je na delu zagotovo nahajal takrat, ko je opravljal odprave na delo in iz dela in je bil prijavljen v računalniški sistem. Pri izdaji depeš v računalniškem okolju C. je možna zloraba. Navedeno dokazujeta depeši z dne 23. 2. 2009 in 24. 8. 2013, ki sta ju v resnici oddala dežurna policista D.D. in E.E.. Tudi rubriko napotitve na delo na delovnem nalogu je mogoče podpisati vnaprej, kar izhaja iz prepričljive izpovedbe priče A.A.. Ravnanje tožnika je imelo znake kaznivega dejanja goljufije. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka niti za en dan v spornem obdobju ni dokazala, da je tožnik kandidate usposabljal v službenem času, je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje se nadalje neutemeljeno sklicuje na odločitvi v zadevah, ki so se pred sodiščem prve stopnje vodile pod opr. št. Pd 122/2010 in Pd 131/2010, saj gre pri njih za delavce, ki niso imeli statusa pomočnika komandirja, število njihovih kršitev pa je bilo zanemarljivo v primerjavi s tožnikovimi kršitvami. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo s konkretnim primerom bolj primerljivo odločbo pritožbenega sodišča Pdp 323/2013 z dne 28. 3. 2013, po kateri je komandirju PP zaradi identičnih kršitev že pravnomočno prenehala pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v zvezi z reintegracijskim zahtevkom. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi gre predvsem za vprašanje zaupanja. Glede na statusni položaj, ki ga je tožnik imel v policiji pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka njegovih ravnanj ne more tolerirati.

8. V obsežnem odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

9. Pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013 ni utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. 1/2014 z dne 13. 8. 2014 pa je delno utemeljena.

10. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodb preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

11. Na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo dne 13. 6. 2018 in 6. 9. 2018 pritožbeno obravnavo.

12. Z navedbo, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene oz. da je ta neprepričljiva, enostranska in nekonsistentna, pritožba tožene stranke smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer deloma napačna, vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je dokazna ocena v nasprotju z izpovedbami tožnika, prič, še zlasti priče A.A. in dejansko vsebino listin, pritožba tožene stranke smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožena stranka bi morala konkretno navesti, v katerem delu je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o izpovedbi priče A.A., in zapisnikom o njegovi izpovedbi. Tožena stranka tega ni storila, zato pritožbe v tem delu dejansko ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni podano nasprotje med izpovedbami prič (pri čemer tožena stranka niti ne navaja, za katere priče gre) in vsebino listin (pri čemer prav tako ne navaja, za katere listine gre) in zapisniki o zaslišanju teh prič oziroma samimi temi listinami.

14. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, češ da samo priznava, da je zgolj vpogledalo v predložene listinske dokaze. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sicer napačna, vendar pa ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje tako kršilo načelo proste dokazne ocene, ki je urejeno v 8. členu ZPP, da bi s tem toženi stranki kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Podobno velja glede domnevnega neupoštevanja določbe 213. člena ZPP. Tožena stranka bi morala navesti, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo in glede katerih za odločitev pomembnih dejstev sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, če že uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je vpogledalo v listinsko dokumentacijo. Ta navedba namreč pomeni, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z listinami, ki se v spisu nahajajo kot priloge A, B, C in D, kar pomeni, da je te listine prebralo.

15. Stranki sta tudi v pritožbenem postopku neutemeljeno uveljavljali obstoj bistvenih kršitev določb postopka, vendar so bile njune navedbe v tem delu povsem pavšalne in nekonkretizirane in jih niti ni mogoče preizkusiti.

16. V pritožbenem postopku je tožena stranka na ustni glavni obravnavi dne 13. 6. 2018 navajala, da vztraja, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila pravočasno, to je v 30-dnevnem subjektivnem roku. Generalni direktor Policije je za kršitev izvedel 17. 3. 2010, odpoved pa je bila tožniku vročena 13. 4. 2010, torej znotraj subjektivnega roka. Ni res, da se je tožena stranka z očitanimi kršitvami seznanila že pred 5. 3. 2010 in da je bila v zvezi z navedbami in dokazi, ki se nanašajo na pravočasnost izredne odpovedi, prekludirana. Opozarja, da niti v predhodnem izvensodnem postopku niti sodnem postopku tožena stranka ni nikoli trdila, da je tožnikove kršitve z zakonskimi znaki kaznivih dejanj ugotovila dne 2. oziroma 5. 3. 2010. V 3. točki odgovora na tožbo z dne 20. 7. 2010 je tožena stranka med drugim navedla, da je Inšpektorat RS za notranje zadeve o ugotovljenih nepravilnosti obvestil PU B. dne 5. 3. 2010 in sicer z dokumentom št. ... z dne 2. 3. 2010, da se je šele s prejemom dopisa omenjenega inšpektorata seznanila z očitanimi kršitvami in da kljub dejstvu, da so določeni postopki v zvezi s kršitvami tožnika potekali še prej, to še ne pomeni, da je bila seznanjena s konkretnimi kršitvami, ki naj bi se tožniku očitale. Glede na dopis Inšpektorata RS za notranje zadeve je bilo namreč mogoče zgolj domnevati, da je tožnik ravnal v nasprotju z veljavno zakonodajo, ni pa tožena stranka poznala nobenih okoliščin glede narave kršitve, zaradi česar tudi ni bila seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožena stranka je utemeljeno čakala na prejem manjkajoče dokumentacije, to je dokončnih ugotovitev inšpekcijskega nadzora, na podlagi katere je šele lahko opravila temeljito analizo tožnikovih kršitev. Niti o inšpekcijskem nadzoru, ki ga je vodil Inšpektorat RS za notranje zadeve, niti v predkazenskem postopku, ki ga je vodilo SDT, Generalni direktor Policije ni bil seznanjen pred 17. 3. 2018, ko je zoper tožnika uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dopisa Urada F. izhaja, da je bil generalni direktor policije z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen s prejemom predloga za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi dne 17. 3. 2010, kar je zaslišan kot priča potrdil tudi takratni direktor PU B. G.G.. Nadalje navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je bila izdana odredba predstojnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča po nadrejenem delavcu. Že na samem sklepu je na pod rubriko "poslano" predstojnik dal odredbo, da se tožniku odpoved vroči po nadrejenemu. Pravno je nepomembno, kdaj je bil sklep o izredni odpovedi po nadrejenem znotraj subjektivnega roka dejansko vročen tožniku, zato je očitek, da je od datuma odpovedi do dneva vročitve sklepa poteklo 11 dni, neutemeljen. Glede prekluzije navajanja dejstev in dokazov opozarja, da je napačen zaključek, da je tožena stranka vse do 6. 9. 2011 navajala, da je odpovedni razlog ugotovila 5. 3. 2010. Ta zaključek demantira 3. točka odgovora na tožbo v zadevi Pd 103/2010 z dne 20. 7. 2010, prva vloga z dne 21. 4. 2011 in tudi pripravljalna vloga tožene stranke z dne 5. 9. 2011 ter nenazadnje tudi vse nadaljnje vloge tožene stranke. Navajala je, da je bila 5. 3. 2010 zgolj seznanjena z domnevnimi kršitvami, na podlagi katerih je lahko zgolj domnevala, da je tožnik ravnal v nasprotju z veljavno zakonodajo, ni pa poznala nobenih pravno relevantnih okoliščin glede narave kršitev. Opozarja, da je tožnik obsežno prvo pripravljalno vlogo dne 5. 4. 2011, v kateri je na straneh od 4 do 6 dal svoja videnja v zvezi z zatrjevano nepravočasnostjo izredne odpovedi, vložil neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 4. 2011. Vloga je obsegala kar 14 strani, zato se o navedbah tožnika ni bilo mogoče izjaviti že na sami obravnavi. Sodišče prve stopnje je moralo obravnavo preložiti, in sicer izključno iz razlogov na strani tožnika, zaradi česar so najmanj nekorektni očitki, da se je tožena stranka o datumu, ko je dejansko ugotovila njegove kršitve, izjasnila že po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede navedb in dokazov tožene stranke v vlogi z dne 5. 9. 2011 ni nastopila prekluzija. Opozarja, da tožnik neupoštevanja ugovora prekluzije ni pravočasno grajal. Na naroku dne 6. 9. 2018 je tožena stranka dodatno navajala, da predstojnik organa za kršitve ni izvedel pred 17. 3. 2018 (pravilno: 17. 3. 2010), zato so pravno nepomembne navedbe tožnika, da se je z njimi seznanil pred 5. 3. 2010, saj ni bistveno, kdaj za kršitve izvejo delavci tožene stranke. Meni, da bi sodišče v primeru, če bi ugotovilo, da odpoved ni bila podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, negiralo svojo obsežno sodno prakso in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Če je po 8 letih trajanja spora postalo vprašljivo, ali je izredna odpoved pravočasna, potem bi moralo sodišče zaslišati takratnega Generalnega direktorja Policije H.H., česar pa ni storilo.

17. Tožnik je odgovoril na navedbe tožene stranke z vlogo z dne 28. 6. 2018, ki je bila vročena toženi stranki. Navaja, da je tožena stranka pod točko 9 svojega prvega pripravljalnega spisa navedla, da so bili zaključki Inšpektorata RS za notranje zadeve tisti, na podlagi katerih je tožena stranka razčistila in ugotovila dejansko stanje v zvezi s kršitvami tožnika. Navedbe tožene stranke pod točko 3 iz njene prve pripravljalne vloge dokazujejo, da je trdila, da se je z odpovednim razlogom seznanila in ugotovila s prejemom dopisa Inšpektorata RS za notranje zadeve dne 5. 4. 2010. Neutemeljene so navedbe o razlikovanju med pojmom seznanitev in ugotovitev. Očitane kršitve v izpodbijani izredni odpovedi je temeljila izključno na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora in se je tako v vabilu na zagovor v pisni obdolžitvi ter v izredni odpovedi izrecno sklicevala na ugotovljene nepravilnosti, na katere je toženo stranko opozoril Inšpektorat RS za notranje zadeve s 5. 3. 2010. V vseh navedenih listinah je navajala, da je takrat ugotovila nepravilnosti in ne, da se je takrat z njimi zgolj seznanila. Sicer pa pojem seznanitve in ugotovitve v konkretnem primeru ter v vseh ostalih postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi enak ter ga sodišče obravnava enako, pri čemer ga nedvomno mora obravnavati v korist delavca in ne z zmotno razlago, kar prepozno poskuša doseči tožena stranka v pritožbenem postopku. Tožnik izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 178/2016, v katerem Vrhovno sodišče RS zaključuje, da ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev kot pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Iz poziva inšpektorice z dne 16. 12. 2009 (priloga A 25) je razvidno, da je bil Generalni direktor Policije z inšpekcijskim nadzorom seznanjen, saj je inšpektorica ta dopis poslala v vednost GPU H.H., kar izhaja iz zapisa na tem pozivu. Tožeča stranka je prepričana, da je tožena stranka že pred 5. 4. 2010 izvedela in ugotovila v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve tožnika. Toženi stranki je bilo na prvem naroku za glavno obravnavo omogočeno, da se opredeli le do navedb tožnika v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2011 in to je tožena stranka tudi storila in se do navedb opredelila v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2011, v kateri pa svojih navedb glede pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni spreminjala. Tožena stranka je šele v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2011, torej po opravljenem prvem naroku z dne 6. 4. 2011 in po drugem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 6. 2011, ko je sodišče že izvajalo številne dokaze, tudi dokaz z zaslišanjem prič, prvič in s tem prepozno navedla, da se je Generalni direktor Policije seznanil z očitanimi kršitvami šele 17. 3. 2010, ko mu je bil posredovan predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z vabilom in obvestilom z dne 16. 3. 2010. To so več kot očitno povsem nove, nedovoljene oziroma nedopustne navedbe, ki so drugačne kot prvotne navedbe tožene stranke, s katerimi je tožena stranka priznavala, da se je z očitanimi kršitvami seznanila oziroma, da jih je ugotovila s sprejemom obvestila inšpektorata z dne 5. 3. 2010. Zato sodišče ne sme upoštevati teh prepoznih navedb. V svoji vlogi z dne 5. 9. 2011 tožena stranka ni podala nobene konkretizacije svojih dotedanjih navedb, kot to sedaj spet na novo, prepozno, neutemeljeno in nedopustno podaja na pritožbeni obravnavi, ko ne more uspešno navajati nobenih dejstev in tudi ne predlagati novih dokazov. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da se ne sme ugoditi ugovoru prekluzije in da tožena stranka na posledice zamude z novimi dejstvi in dokazi ni bila opozorjena, saj tožnik opozarja, da je tožena stranka pravni strokovnjak, zato so ji določbe ZPP glede pravočasnosti podanih navedb in dokazov poznane in ji morajo biti poznane. Glede navajanj tožene stranke, da je bila na sklepu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena odredba o vročitvi sklepa po nadrejenem in sicer "POSLANO: 1. I.I. - vročiti po nadrejenem" tožnik opozarja, da gre za pavšalen zapis, ki ni nobena odredba o vročitvi in ne dokazuje nobene resne namere o tem, da naj odpoved učinkuje. Če bi bilo temu tako, bi se vsak takšen oziroma primerljiv zapis za pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi glasil "priporočeno!", "poslano priporočeno s povratnico!", "vročeno priporočeno po pošti!", itd. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da zapis dokazuje, da bi naj bila že zaradi tega odpoved, ki je bila pripravljena in zapisana že več dni prej, preden je bila dejansko poslana po pošti oziroma vročena osebno na delovnem mestu ali doma, podana pravočasno. Takšen zapis ne dokazuje, da je bilo dejansko izvedeno vse, kar je bilo zapisano, kar pa bi moralo biti izkazano, da bi lahko zaključili, kdaj dejansko je bila izpodbijana odpoved poslana, tudi sicer pa tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, da naj bi bila odredba podana z domnevno odredbo o vročitvi.

Na naroku dne 6. 9. 2018 je tožnik dodatno navajal, da sodišče ne sme upoštevati dokazov od B 14 in B 46, ker je glede teh listin nastopila prekluzija. Glede listine B 14 je tudi Vrhovno sodišče RS navedlo, da jo je tožena stranka vložila prepozno.

18. Pritožbeno sodišče je prebralo zapisnike obravnav ter listinsko dokumentacijo v spisu od A 1 do A 114, B 1 do B 46, C 1 in C 2 ter odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-298/16-13 z dne 18. 1. 2018. Sodišče druge stopnje ni izvedlo zaslišanja prič, katere je predlagal tožnik v svojih dokaznih predlogih in sicer policistov J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., T.T., U.U., V.V., Z.Z., a.a., b.b., c.c., d.d., e.e. in f.f., s katerimi je želel dokazovati, da je navedene priče tožnik dejansko napotil na delo oz. z dela, v času ki je naveden na delovnem nalogu oz., da so se te napotitve vedno izvajale vpričo teh delavcev. Tožnik je ta dokazni predlog podal šele na naroku za glavno obravnavo 2. 4. 2014, kar pa je prepozno glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pri naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2014 je sicer šlo za prvi narok v ponovljenem postopku, vendar tega naroka ni mogoče šteti za prvi narok v smislu določbe prvega odstavka 286. člena ZPP. Prvi narok v smislu te določbe je v vsakem sporu samo enkrat, ne glede na to, če je odločitev sodišča prve stopnje večkrat razveljavljena in je zadeva vrnjena v novo sojenje. Tožnik tudi z ničemer ni izkazoval, da tega dokaznega predloga brez svoje krivde ne bi mogel podati že prej, saj je tožena stranka pravočasno predložila uradni zaznamek A.A. z dne 14. 7. 2010 in v zvezi z njegovo vsebino predlagala zaslišanje A.A. kot priče. V tem zaznamku pa je že navedeno, da je tožnik napotitve lahko podpisoval tudi za vnaprej in za nazaj. Sicer pa je ta dokazni predlog tudi povsem neprimeren za dokazovanje dejstev, ki jih zatrjuje tožnik. Osem let po dogodkih od prič res ni mogoče pričakovati, da se bodo spominjale, kdo in kako je opravil posamezno odpravo na delo in z dela, ob tem, da se odprave na delo in z dela dogajajo vsak dan. Prav tako pritožbeno sodišče ni zaslišalo takratnega Generalnega direktorja Policije H.H., kot to predlaga tožena stranka, saj je tudi ta dokazni predlog podan prepozno.

19. Pritožbeno sodišče na podlagi proučitve listinske dokumentacije v spisu in po opravljeni glavni obravnavi ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom Generalnega direktorja Policije št. ... z dne 2. 4. 2010 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ker je naklepoma kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije (po 211. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 in nadaljnji; KZ-1) in ponarejanja listin (po 251. členu KZ-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2009 na Policijski postaji B. (v nadaljevanju: PP B.) med opravljanjem službe po razporedu dela na PP B. opravljal tudi poučevanje kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj za avtošolo g. iz h., s katero je imel sklenjeno podjemno pogodbo, ter s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Prav tako je v tem času prirejal evidenčne liste prisotnosti na teoretičnem delu usposabljanja kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj, prirejal prisotnosti kandidatov z izdelavo dnevnih razvidov voženj in ponarejal podpise kandidatov, ter s tem napravil krive listine, zaradi česar je Skupina tožilcev VDT zoper njega vodila predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Odpoved konkretno navaja kršitve po dnevih, ko naj bi se v službenem času usposabljal (zase) za vožnjo C kategorije in tudi opravil izpitno vožnjo; v službenem času izvajal teoretično usposabljanje v avtošoli, v službenem času poučeval vožnjo v avtošoli in imel v službenem času izpitne vožnje s kandidati, ter da sprememba razporeda dela ni bila opravljena. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je, kot drugostopenjski organ pri toženi stranki, s sklepom št. ... z dne 20. 5. 2010 tožnikovi pritožbi zoper zgoraj navedeni sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delno ugodila v delu, ki se nanaša na očitano naklepno kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin in v tem delu odpoved odpravila.

20. Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZDR v povezavi s 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU), ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca med drugim preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, ter da se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja Zakon o delovnih razmerjih, če ta zakon ne določa drugače. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR poleg zgoraj navedenega razloga oziroma razlogov iz 111. člena ZDR, kumulativno podan tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

21. V zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je glede datuma podaje odpovedi, kadar je ta sporen, odpoved podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sicer že sestavil, učinkuje (sodba in sklep VS RS VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010). V obravnavanem primeru je datum podaje odpovedi sporen, saj je tožnik na to večkrat opozoril, ker je od datuma navedenega v odpovedi, to je 2. 4. 2010, pa do dneva vročitve, to je 13. 4. 2010, poteklo kar 11 dni. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče druge stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi že 2. 4. 2010 obstajal resen namen, da začne odpoved s tem dnem tudi učinkovati. Tožena stranka ni dokazala, da bi priporočeno poslala odpoved tožnikovemu nadrejenemu delavcu, zato ni mogoče šteti, da je Generalni direktor Policije izrazil namero, da naj odpoved, ki je datirana z dne 2. 4. 2010, s tem dnem tudi učinkuje. Posledično je mogoče kot datum podaje izredne odpovedi šteti datum vročitve odpovedi tožniku, to je 13. 4. 2010. Bistveno je namreč, da je bilo dokazno breme na njej. Sodišče druge stopnje je takšno oceno sprejelo ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, glede na uspeh dokaznega postopka ter na dokazno oceno vsakega dokaza posebej, ki se nanašajo na podajo in vročitev izredne odpovedi, in vseh skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna le, v kolikor bi se tožena stranka z odpovednimi razlogi seznanila pred 13. 3. 2010. 22. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka vse do 6. 9. 2011 trdila, da je odpovedni razlog ugotovila 5. 3. 2010, ko je prejela dopis Inšpektorata RS za notranje zadeve. Šele v vlogi z dne 6. 9. 2011 je navedla, da je Generalni direktor Policije, ki nastopa v imenu delodajalca, odpovedni razlog ugotovil 17. 3. 2010, ni pa navedla, zakaj tega dejstva ni mogla navesti že prej. Odločilno je, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 20. 7. 2010 v zvezi z vprašanjem pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da so "neresnične navedbe tožnika, da iz prvostopnega sklepa (to je izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - op. sodišča) ni razvidno, kdaj naj bi naslovni organ (torej organ, ki je odločal o odpovedi na prvi stopnji - op. sodišča) ugotovil, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V prvostopnem sklepu je izrecno navedeno, da je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve o ugotovljenih nepravilnostih obvestil PU B. dne 5. 3. 2010, in sicer z dokumentom, št. ... z dne 2. 3. 2010, zaradi česar tudi ne držijo pritožnikove navedbe, da mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR." (list. št. 19 in 20). Svoje (drugačne) navedbe glede datuma seznanitve oziroma ugotovitve odpovednega razloga bi lahko tožena stranka podala najkasneje v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2011, s katero je odgovorila na pripravljalno vlogo tožnika z dne 5. 4. 2011, ki jo je tožnik v spis vložil na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2011 (in je iz tega razloga sodišče prve stopnje toženi stranki določilo 15-dnevni rok za odgovor na to vlogo). Navedb o zatrjevanem datumu seznanitve tožena stranka ni podala niti v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011, niti na drugem naroku za glavno obravnavo dne 7. 6. 2011, temveč šele v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2011. Takšne navedbe bi lahko podala do izteka 15-dnevnega roka, ki ji ga je določilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo, torej do 21. 4. 2011. Ker ni tako postopala, je utemeljen ugovor prekluzuije, ki ga je tožnik podal na naroku dne 13. 9. 2011 in v svoji 4. pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2011. Navedb tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 21. 4. 2011 ni mogoče upoštevati v skladu z 286. členom ZPP, saj tožena stranka ni niti v tej pripravljalni vlogi, niti kasneje, pojasnila, zakaj teh navedb ni mogla podati že pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 7. 6. 2011. 23. Bistveno je namreč, da iz navedb tožene stranke izhaja, da se seznanitev oziroma ugotovitev razlogov nanaša na "prvostopenjski sklep" in "naslovni organ", torej na Generalnega direktorja Policije, ki je podal odpoved v prvostopenjskem sklepu. Posledično torej niso utemeljene tiste navedbe tožene stranke, podane tudi v pritožbenem postopku, ki se nanašajo na to, da je bistveno, kdaj se s kršitvami seznani Generalni direktor Policije in ne delavci policije, oziroma delavci PU B.. Tožena stranka je sicer pravočasno, v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2011 navedla, da naj bi se z vsemi okoliščinami konkretnega primera seznanila šele z zagovorom tožnika, ko je slednji pojasnil svoja stališča in poglede v zvezi z očitanimi kršitvami, kar naj bi po njenem mnenju pomenilo, da subjektivni rok v nobenem primeru ni bil prekoračen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podal pisni zagovor z dne 24. 3. 2010, ki ga je toženi stranki izročil na ustnem zagovoru. V tem pisnem zagovoru (priloga A 16) pa ni nobenih novih dejstev, ki ne bi bila toženi stranki znana že v pisni obrazložitvi in vabilu z dne 16. 3. 2010 (priloga A 15). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji o tem, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Ne predstavlja pa ugotovitev razloga za odpoved ugotovitev nekih obrobnih oziroma dodatnih dejstev ali opravičil za ravnanje delavca, ki sama po sebi niso pomembna za opredelitev in s tem ugotovitev odpovednega razloga. Ni odločilno, ali se delodajalec na zagovoru "celovito" seznani z dogajanjem v zvezi z očitano kršitvijo, temveč je pomembno, kdaj se seznani s tistimi bistvenimi dejstvi, ki (že) zadoščajo za opredelitev in ugotovitev odpovednega razloga prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 178/2016 z dne 7. 3. 2017).

24. Običajno delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred vabilom na zagovor, s katerim delavca tudi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku. Že v pisni seznanitvi z opisanimi kršitvami mora namreč delodajalec dovolj jasno opredeliti očitana dejstva o odpovednem razlogu, torej so mu ta dejstva že poznana. Gre za dejstva, zaradi katerih sploh začenja "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj šele z dovolj jasno seznanitvijo z očitanimi kršitvami delavcu omogoči tudi ustrezni zagovor. Zato praktično le redko pride do tega, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ob zagovoru delavca (ali celo kasneje). V primerih, ko je zagovor opravljen, je treba ugotoviti, ali je dejstva ob zagovoru delavca mogoče šteti za tako pomembna, drugačna ali nova, da upravičujejo sklepanje, da je delodajalec šele takrat ugotovil odpovedni razlog. Zato je tudi pri presoji glede datuma ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani delodajalca treba upoštevati, kdaj se je le-ta dejansko seznanil oziroma ugotovil tiste bistvene dejanske okoliščine, ne pa ostalih, ki predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev odpovednega razloga. Ob navedenem izhodišču za sklepanje o datumu ugotovitve razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zadošča, da je tožnik na zagovoru pojasnil "svoja stališča in poglede", kot to navaja tožena stranka, temveč je bistveno, kar ugotavlja sodišče druge stopnje, da se je tožena stranka z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila že prej, glede na zgoraj navedeno 5. 3. 2010. Zato tudi ni utemeljena navedba tožene stranke, da bi drugačna odločitev sodišča druge stopnje pomenila odstop od dosedanje sodne prakse glede upoštevanja subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

25. Izredna odpoved je bila torej podana tožniku po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka in je torej nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 2. 4. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, opr. št. ... z dne 20. 5. 2010. 26. Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o tožnikovi reintegraciji k toženi stranki in reparacijskem delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče meni, da ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je reintegracija tožnika možna in smiselna, pri čemer svojo odločitev sodišče prve stopnje utemelji z ugotovitvijo, da je bil tožnik dober delavec, kar je potrdil zaslišan A.A., ter da je tožnik za svoje delo pri toženi stranki prejel tudi odlikovanja, in da sta bili zoper tožnika podani dve kazenski ovadbi, kazenski postopek pa se je v obeh primerih končal z oprostilno oziroma zavrnilno sodbo. Delovno sodišče namreč ni vezano na oprostilno oziroma zavrnilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Za odločitev o reintegraciji tožnika je bistveno, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je treba pri odločanju o predlogu tožene stranke za sodno razvezo upoštevati specifičnost dela Policije ter tožnikov položaj pomočnika komandirja PP B.. Zaradi tega bi se namreč moral tožnik vzdržati vseh ravnanj, ki kažejo na neupoštevanje pravil in predpisov. Zato za odločitev o sodni razvezi ni odločilno, ali je tožnik do prenehanja delovnega razmerja dobro sodeloval s takratnim komandirjem PP B. oziroma da je prišlo do nekaterih organizacijskih sprememb, in sicer, da A.A. sedaj ni več komandir PP B., da G.G. ni več direktor PU B. (ki je bila ukinjena) oziroma je bil premeščen na PU i. ter da je tožnik dobro sodeloval s sedanjim komandirjem PP B. j.j.. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi ne gre namreč toliko za vprašanje, ali bi lahko tožnik še sodeloval z nekaterimi sodelavci, zaposlenimi v Policiji, ki so sodelovali v postopku, v katerem je bila tožniku podana izredna odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma so pričali v sporu kot priče, ki jih je predlagala tožena stranka, temveč za vprašanje zaupanja tožene stranke v delo tožnika kot policista, ki bi se moral striktno držati pravil in predpisov v Policiji, še posebej, ker je kot pomočnik komandirja PP B. skrbel za spremembe dnevnega razporeda dela. Ravno ta funkcija bi od njega zahtevala še posebno vestnost, saj drugače tega ne more zahtevati od podrejenih. Tožnik je v dneh, za katere so se mu očitale kršitve in jih je sodišče ugotovilo v sodnem sporu, izvajal usposabljanje v avtošoli med službenim časom ter kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Izvajanje druge dejavnosti med službenim časom je kršenje delovne obveznosti, razen, če delavec to dela z dovoljenjem oziroma odobritvijo delodajalca. Take odobritve ni bilo, saj tožnik spremembe razporeda ni zabeležil niti ni z odsotnostjo seznanil nadrejenega. Tega dejstva ne spremeni njegova morebitna prisotnost na delu v času, ko ni imel razporeda in ko naj bi svoje obveznosti opravil, saj mu tožena stranka ni očitala, da ni opravil svojega dela, ampak, da je med službenim časom opravljal drugo delo. Glede na take ugotovitve so bila neresnična tožnikova zatrjevanja, da je komandirja policijske postaje obvestil o vsaki odsotnosti z dela. Zato komandir sprememb niti ni mogel vnesti v razpored, saj mu tožnik zanje sploh ni povedal. Glede na navedeno je prepričljiva izpoved priče G.G., policista na PP B., da tožniku kot policistu ne bi več zaupal. 27. Za odločitev o sodni razvezi je odločilno, da tožnik tudi v sodnem postopku nekritično krivdo za svoja ravnanja prelaga na komandirja A.A., ki je glede tega prepričljivo izpovedal, da bi tožniku že takrat prepovedal, da bi izven časa, ko ni bil razporejen na delo, hodil na policijsko postajo, saj je vse prišlo "tako daleč, da bodo zaradi tožnikove avtošole krivi vsi drugi, samo on nič". Takšen tožnikov subjektivni odnos do storjenih kršitev, ko tudi v sodnem postopku odgovornost prelaga na druge, čeprav je dokazni postopek pokazal, da tožnik spremembe razporeda ni zabeležil niti ni z odsotnostjo seznanil nadrejenega, pa utemeljuje zaključek, da je po prenehanju delovnega razmerja prišlo do okoliščin, ki pomenijo izgubo zaupanja v tožnikovo delo kot pomočnika komandirja PP B.. Zato so podane okoliščine, ki v konkretnem primeru utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

28. Pri določanju datuma sodne razveze je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi med strankama nesporno dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 6. 2010, s 1. 7. 2010 pa se je že zaposlil za nedoločen pri drugem delodajalcu g. s.p., pri katerem je zaposlen še sedaj. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 30. 6. 2010. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu, saj delovno razmerje s polnim delovnim časom pri dveh delodajalcih ni mogoče. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 29/2018 in VIII Ips 30/2018 z dne 20. 3. 2018, ko je v zavrnilnem delu revizije pojasnilo, da tožena stranka tožnika ni dolžna niti ga ne more prijaviti v zavarovanje za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu niti mu za ta čas ni dolžna priznati pravic in prejemkov iz delovnega razmerja, saj za čas ko je prijavljen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu tožnik ne more zahtevati pravice oziroma prijave v zavarovanje in priznanje pravic iz delovnega razmerja še od tožene stranke. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tožbeni zahtevek tožnika za reintegracijo zavrnilo, ter odločilo, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 30. 6. 2010. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, saj tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki (1. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Višino denarnega povračila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je sodišče druge stopnje določilo v skladu s kriteriji drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik star 43 let, da je bil ob prenehanju delovnega razmerja star 35 let, da je bil pred tem 17 let zaposlen pri toženi stranki, da je poročen, oče dveh mladoletnih otrok, da pa je sedaj tudi v delovnem razmerju za nedoločen čas, pri novem delodajalcu pa prejema plačo, ki je v bruto znesku nižja od plače pri toženi stranki v znesku 872,31 EUR. Tožniku je glede na te okoliščine, ter tudi ob upoštevanju dejstva, da so mu kršitve dokazane, da pa je odpoved nezakonita zaradi formalnih razlogov, dosodilo denarno povračilo v višini devetih plač oziroma v znesku 15.734,17 EUR, glede na to, da je tožnikova plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, znašala po neprerekanih navedbah tožnika 1.748,30 EUR. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, ki ga je tožnik sicer postavil kot podrejenega, do 31.469,40 EUR, pa zavrnilo kot neutemeljenega.

30. Glede na to, da tožniku ni priznano delovno razmerje pri toženi stranki po 30. 6. 2010, ni utemeljena pritožba tožnika zoper 4. alinejo VIII. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013 glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri toženi stranki v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila. Tožnik bi pogoj 20 let zaposlitve pri toženi stranki, ob eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku, dosegel šele 1. 7. 2013, kot to tožnik navaja v 11. pripravljalnem spisu z dne 23. 8. 2013, to pa izhaja tudi iz fotokopije tožnikove delovne knjižice (priloga A1). Ker pogoja 20 let delovne dobe pri toženi stranki ne izpolnjuje, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper odločitev v 4. alineji točke VIII izreka zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbah. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

32. Zaradi tožnikovega uspeha v postopku je bilo treba odločiti o vseh strokih postopka. Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel. Del odločitve, ki se nanaša na sodno razvezo in delno zavrnitev reparacijskega zahtevka ne vpliva na odločitev o stroških postopka, zato je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka.

33. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT - Uradni list RS, št. 67/08) upravičen (glede na vrednost spora 10.489,86 EUR - šest plač) do nagrade za zunajsodno storitev (pritožba zoper sklep o izredni odpovedi - tar. št. 2200) v znesku 341,00 EUR, do nagrade za postopek v višini 443,30 EUR (tar. št. 3100), nagrade za narok v višini 409,20 EUR (tar. št. 3102), do zneska 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 20 % DDV v višini 242,70 EUR, kar skupaj znaša 1.456,20 EUR. Tožniku pripada tudi povračilo stroškov za pričnino k.k. v višini 44,05 EUR, skupaj v višini 1.535,50 EUR.

34. Glede pritožbenih stroškov je treba upoštevati stroške pritožbe tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 103/2010 z dne 28. 8. 2013, zoper sodbo opr. št. Pd 1/2014 in za pritožbeni postopek z glavno obravnavo po razveljavitvi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1396/2014 z dne 25. 2. 2015. Tožnik je s pritožbo zoper sodbo opr. št. Pd 103/2013 sicer delno uspel, vendar se njegov uspeh nanaša na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki pa je bila bistvena in sicer, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni razsodilo o nezakonitosti odpovedi, nepravilno pa je tudi odločalo o podrednem zahtevku (za plačilo denarne odškodnine po 118. členu ZDR), čeprav je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in o podrednem sploh ne bi smelo odločati. Glede na to pritožbeno sodišče šteje, da mu gredo vsi priglašeni stroški te pritožbe v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210), skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV. Enako velja tudi glede pritožbe tožnika zoper sodbo opr. št. Pd 1/2014. Tožnik se je utemeljeno pritožil zoper del odločitve, ki ga je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe za znesek odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v višini 1.500,00 EUR, ter glede neutemeljenega zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na odškodnino po 118. členu ZDR. Tudi v tem delu je tožnik upravičen do priglašenih stroškov in sicer za pritožbo v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210), za materialne stroške v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV. Tožnik je nadalje upravičen do nagrade za narok dne 25. 2. 2015 pred pritožbenim sodiščem v znesku 409,20 EUR (tar. št. 3211), za potne stroške za prihod na ta narok v višini 81,40 EUR (na relaciji h. - l.- h., skupaj za 220 km po 0,37 EUR/km), za narok pred pritožbenim sodiščem dne 13. 6. 2018 (tar. št. 3212) v znesku 409,20 EUR, za potne stroške pooblaščenke za dva prihoda na narok 13. 6. 2018 in 6. 9. 2018 v skupnem znesku 162,80 EUR za posamezen prihod in za potne stroške za prihod tožnika na narok 13. 3. 2018 v znesku 81,40 EUR. Upravičen je tudi do nagrade za revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 1396/2014 z dne 25. 2. 2015 (postopek z izrednimi pravnimi sredstvi - tar. št. 3300) v višini 682,00 EUR, skupaj z 20,00 EUR materialnimi stroški in 22 % DDV.

Ostalih stroškov postopka pritožbeno sodišče ni priznalo, in sicer stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke zoper pritožbo zoper sodbo opr. št. Pd 103/2010, priglašenih stroškov revizijskega postopka zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2013, saj zoper pravnomočni del citirane sodbe in sklepa z revizijo ni uspel, stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke zoper sodbo opr. št. Pd 1/2014 z dne 13. 8. 2014, nagrade za drugi narok dne 6. 9. 2018, stroškov prihoda pooblaščenke tožnika zaradi vpogleda v spis in potnih stroškov tožnika na narok 6. 9. 2018, saj bodisi niso bili nujni za postopek ali pa niso prispevali k razjasnitvi stvari, oziroma tožnikova navzočnost na glavni obravnavi 6. 9. 2018 ni bila nujna (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče poudarja, da tožniku ni priznalo stroškov ustavne pritožbe. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Tožnik bi torej lahko stroške ustavne pritožbe uveljavil le v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj se glede na navedeno stroški uveljavljajo le v tistem postopku, v katerem so nastali (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. Up 1257/2006 z dne 20. 9. 2006). Glede na vse navedeno je tožnik upravičen do stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 3.567,08 EUR.