Jedro

Sodišče Evropske unije je v zadevi C-231/21 pojem zapora razložilo tako, da zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor. Povedano drugače: pojem zapora iz Uredbe Dublin III zajema tudi pojem pripora v pravnem redu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-2036/2024/26 (1221- 11) z dne 19. 9. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Francoski republiki kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.

2.V obrazložitvi se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Francoska republika. Strinjalo se je tudi z ugotovitvijo toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Francoski republiki deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Presodilo je tudi, da je bilo tožniku zagotovljeno ustrezno tolmačenje ter da mu je bila na osebnem razgovoru omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Francoski republiki in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Po presoji Upravnega sodišča je toženka pravilno odločila tudi o podaljšanju šestmesečnega roka za predajo po drugi točki 29. člena Uredbe Dublin III.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sklep toženke odpravi.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik vztraja, da mu v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno ustrezno tolmačenje. Ta ugovor je neutemeljen. Pritožnik je na osebnem razgovoru 17. 5. 2024 sam predložil pisno izjavo, v kateri je pojasnil, da je nem in gluh, in predlagal, da se osebni razgovor z njim opravi s pomočjo pisanja v angleškem jeziku, kar je toženka tudi upoštevala. Pritožnik je navedeno potrdil tudi na glavni obravnavi. Osebni razgovor s pritožnikom je tako dne 1. 8. 2024 potekal pisno, ob prisotnosti tolmačke za angleški jezik, pri tem pa mu je najprej pojasnjeno, da se bo osebni razgovor na njegov predlog opravil s pomočjo pisanja, nato pa mu je bil pojasnjen še potek razgovora. Na razgovoru je bila prisotna tudi pritožnikova pooblaščenka, ki izvedbi razgovora na ta način ni nasprotovala. Glede na navedeno je Upravno sodišče pravilno presodilo, da je toženka ustrezno upoštevala pritožnikove želje in omejitve in mu zagotovila ustrezno tolmačenje. Poleg tega, kot je poudarilo že Upravno sodišče, pritožnik na glavni obravnavi 16. 10. 2024 svojih izjav ni dopolnil in je celo izrecno poudaril, da "vztraja pri svojih izjavah iz upravnega postopka, v katerem so mu bila zastavljena zelo natančna vprašanja, nanje pa je podal natančne odgovore". Vse to kaže, da je tudi sam menil, da mu je bilo v upravnem postopku na osebnem razgovoru zagotovljeno ustrezno tolmačenje in je zato očitek o bistvenih kršitvah določb postopka neutemeljen.

7.Iz istih razlogov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju njegovega dokaza - sporočila, prejetega po Whatappu, predloženega v spis z vlogo z dne 3. 10. 2024, torej pred obravnavo, v katerem je zatrjeval, da mu ni bilo zagotovljeno ustrezno tolmačenje. Sodišče je tudi to listino (v spisu kot priloga A3) v dokaznem postopku vpogledalo, do ustreznosti tolmačenja pa se je opredelilo kot do celote po opravljenem zaslišanju pritožnika, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Sodišče pa se v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so za odločitev po razumni presoji sodišča pravno odločilni.

8.Pritožnik tudi neutemeljeno zatrjuje, da toženka ni zagotovila ustreznega prevoda izjave z dne 17. 5. 2024, saj se v upravnem spisu nahaja prevod te listine.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka njegove izročitve ne bi smela podaljšati na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, saj je bil v priporu in ne v zaporu, Uredba Dublin III pa teh dveh pojmov ne enači. Uredba Dublin III v drugem odstavku 29. člena med drugim sicer res določa, da se šestmesečni rok za predajo lahko podaljša največ za eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu (in ne v priporu). Vendar pa, kot je pravilno poudarilo že Upravno sodišče, je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-231/21 pojem zapora razložilo tako, da zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor. Povedano drugače pojem zapora iz Uredbe Dublin III zajema tudi pojem pripora v pravnem redu Republike Slovenije.

10.Ker je torej, glede na navedeno, za podaljšanje roka na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III bistveno le to, da predaja ni bila mogoča, ker je zadevna oseba (bila) zaprta na podlagi odločbe sodišča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je prosilec za azil odgovoren ali za katero je osumljen, da je odgovoren, je torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča toženka Francosko republiko upravičeno obvestila o podaljšanju roka za predajo skladno z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

11.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Tako odločbi Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up 321/96 z dne 11. 9. 1996 ter VSL sodba II Cpg 613/2019 z dne 24. 4. 2020, VSL sodba I Cpg 106/2010 z dne 13. 4. 2010, VSRS sodba III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, VSRS sklep III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012 in VSRS Sklep X Ips 199/2015 z dne 30. 8. 2018.

Glej 53. tč. obrazložitve, v kateri je SEU pojasnilo, da kontekst člena 29(2), drugi stavek, Uredbe Dublin III in cilji, ki jih ta uredba uresničuje, ne nasprotujejo razlagi, da pojem "zapor" v smislu te določbe zajema le odvzem prostosti, določen s sodno odločbo v okviru kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, za katero je prosilec za azil odgovoren ali za katero je osumljen, da je odgovoren.