Jedro

Bistvena dejanska podlaga izpodbijane sodbe sta bili ugotovitvi sodišča, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto "delo na obdelavi" in da po programu finančne reorganizacije, to delovno mesto ni bilo ukinjeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 9. 8. 2000, temveč še traja, in ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi Programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto "delo na obdelavi" in da ukinitev tega delovnega mesta oziroma zmanjšanje števila delavcev na tem delovnem mestu, ni bilo predvideno. Delovno mesto "preoblikovalec", na katerem je bilo po programu predvideno zmanjšanje števila delavcev, pa je po aktu o sistemizaciji drugo in samostojno delovno mesto.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka ni imela zakonske podlage za to, da izven okvira finančne reorganizacije, določi tožnika za delavca, ki mu preneha delovno razmerje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in ga ni mogoče izvršiti, niti ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo v izrek vpisati konkretno višino plač in tudi na katere pristojne institucije bi bilo potrebno predhodno odvesti davke. Tožena stranka tako sploh ne ve točno, kakšna je njena obveznost in sodbe ni mogoče izvršiti. Sodišče prve stopnje izreka o reintegraciji in vpisu delovne dobe v delovno knjižico ter plačilu pripadajočih plač ni obrazložilo. Sodišči sta razveljavili le ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi samega pravnega razmerja. Zato je delovno razmerje tožniku kljub temu prenehalo. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL). Po tem členu pa preneha delovno razmerje tistim delavcem, ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se ukinjajo. Zato ni potrebno, da je delavec razporejen ne delovno mesto, ki se ukinja, dovolj je samo, da dela na njem.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izrek pravnomočne sodbe (to je izrek prvostopne sodbe, potrjene z izpodbijano sodbo) ni nerazumljiv, sodba ima zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti in je tudi v celoti izvršljiva, če jo je tožena stranka le pripravljena izvršiti. Ni verjetna trditev tožene stranke, da kot delodajalec ni sposobna obračunati plače svojim delavcem in da ne ve, komu je potrebno odvesti davke in prispevke. Kolikor pa tožena stranka svojih obveznosti ne bo pripravljena prostovoljno izvršiti, bo tožnik prisiljen vložiti novo tožbo: v tem primeru bo izpodbijana sodba v novem postopku upoštevana kot pravnomočna vmesna sodba o temelju tožnikovih denarnih zahtevkov (315. člen ZPP).

Sodišče je razveljavilo kot nezakonit dokončen sklep tožene stranke tak kot je bil: z vsemi formalnimi pomanjkljivostmi (da je sklep s konstitutivnim učinkom naslovljen kot "ugotovitveni" in da je o ugovoru odločeno z dopisom in ne s sklepom, ki ima predpisano vsebino in pravni pouk). S tem je odločilo tudi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo oziroma je vzpostavilo stanje, ki je bilo pred izdajo nezakonite odločitve tožene stranke (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS). To za toženo stranko pomeni, da je bil tožnik pri njej ves čas zaposlen na delovnem mestu, na katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, da mu mora tožena stranka omogočiti ponovno opravljanje dela na tem delovnem mestu in mu za čas, ko zaradi njenega nezakonitega ravnanja ni delal, plačati pripadajočo (bruto) plačo. Plačilo davkov in prispevkov iz delavčeve bruto plače je obveznost delodajalca za vse njegove delavce, prav tako vpis (evidentiranje) delovne dobe v delovni knjižici. Samo zgoraj navedene obveznosti, ki so posledica razveljavitve nezakonite odločitve in katerih izpolnitev je tožnik izrecno zahteval s tožbo, izhajajo iz izreka pravnomočne sodbe.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravno nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da ni potrebno, da bi bil delavec razporejen na delovno mesto, na katerem dela. Po določbah 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je delavec razporejen na delovno mesto, za katerega je sklenil delovno razmerje, v času trajanja le-tega pa je lahko razporejen na drugo delovno mesto le pod določenimi pogoji in na podlagi sklepa delodajalca. Kot vsak drug sklep, s katerim se odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih, mora delodajalec tudi o razporeditvi delavcu izdati pisni sklep (drugi odstavek 23. člena ZTPDR). Šele dokončen sklep o razporeditvi je izvršljiv (tretji odstavek 80. člena ZTPDR in 106. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)): šele takrat se je delavec dolžan ravnati po njem in šele takrat lahko nosi posledice, če se ne.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370.člena ZPP). Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (372. člen ZPP). Tožena stranka z utemeljevanjem zmotne uporabe materialnega prava, skuša dejansko uveljaviti nedopustno novoto.

Bistvena dejanska podlaga izpodbijane sodbe sta bili ugotovitvi sodišča, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto "delo na obdelavi" in da po programu finančne reorganizacije, to delovno mesto ni bilo ukinjeno. Ukinjeno je bilo delovno mesto "preoblikovalec", ki je bilo po sistemizaciji tožene stranke samostojno delovno mesto. Tožena stranka ponuja v reviziji novo razlago, potem ko nižji sodišči nista sprejeli njenih nesprejemljivih in neprepričljivih navedb o različnem (enkrat širšem enkrat ožjem) poimenovanju istega delovnega mesta. V reviziji ponuja razlago, da je tožnik ob razporeditvi na delovno mesto "delo na obdelavi", dejansko opravljal delo "preoblikovalca". S tem pa očitno poskuša uveljaviti nedopusten revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker iz zgoraj navedenih razlogov izhaja iz zmotnega razumevanja zakonskih določb o razporejanju delavcev, so njene trditve v tej smeri tudi nebistvene za odločitev.

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).