Jedro

Izrez dela pločevine s številkami iz karoserije totalno poškodovanega vozila in privaritev tega dela pločevine v drugo karoserijo, pomeni ponareditev listine. Če storilec s takšno ponarejeno številko šasije, avto registrira pri upravnem organu, stori kaznivo dejanje overitve lažne vsebine.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega G.T. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se določene kazni zapora znižajo, za kaznivo dejanje pod tč. 1 krivdoreka na pet mesecev, za kaznivo dejanje pod tč. 2 na štiri mesece in za kaznivo dejanje pod tč. 3 krivdoreka na šest mesecev zapora, zniža pa se tudi enotna kazen na eno leto zapora, sicer pa se pritožba z a v r n e kot neutemeljena ter v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z navedeno sodbo spoznalo obdolženega G.T. za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po I. odstavku 211. člena, kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odstavku 256. člena ter kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po I. odstavku 258. člena Kazenskega zakonika. Za prvo kaznivo dejanje je obdolžencu določilo kazen osmih mesecev, za drugo šest mesecev, za tretje pa deset mesecev zapora, nato pa po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora.

Po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku, so bili stroški kazenskega postopka naloženi obdolžencu, v plačilo in sicer v višini 29.600,00 SIT ter 35.000,00 SIT povprečnine.

Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa oprostitev ali pa izrek pogojne obsodbe.

Pritožba je le delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bil tudi pravilno uporabljen kazenski zakon.

Glede kaznivega dejanja prikrivanja zagovornik v pritožbi navaja dva oporeka zaključku o krivdi obdolženca. Trdi namreč, da ni nobenega dokaza o tem, da naj bi obdolženec vedel, da kupuje ukradeno karoserijo, navaja pa tudi, da ni dokazano, da je pri obdolžencu zasežena karoserija bila ukradena in dvomi v prepoznavo, ki jo je opravil oškodovani E.K. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja s pritožnikom. Argumenti, ki jih, glede dokazanosti tega dejanja, navaja prvostopna sodba, so povsem sprejemljivi. Življenjsko nesprejemljivo je stališče pritožbe, da bi obdolženec plačal za škart karoserijo toliko, kot je stala tovarniško nova, zgolj zato, da bi mu jo nekdo dostavil na dom. Prevozni strošek v času, ko je promet tako razvejan, nikakor ne predstavlja ekvivalenta za zatrjevano rešitev. Sploh pa ni prezreti tega, da je obdolženec zatrjeval, da naj bi nova karoserija stala v R. 5.500 do 6.000 DEM. Ta trditev sama po sebi seveda ne bi bila pomembna, če ne bi bilo hkrati jasno, da se obdolženec bavi z avtokleparstvom zato, so mu bile razmere gotovo tudi glede cen v R. znane in s svojim zagovorom skuša le zavesti sodišče. Poročilo R., ki ga je pribavilo prvostopno sodišče namreč jasno pokaže, ceno novih karoserij v kritičnem času. Drugo kar kaže na nesprejemljivost obdolženčevega zagovora pa je dejstvo, da je obdolžencu dobro znan postopek, kako in kdo lahko karoseriji vtisne številke, če bi obdolženec mislil, da je s pod roko kupljeno karoserijo vse v redu, bi se zagotovo poslužil zakonite poti, saj mu bi stroške kompletiranja avtomobila le zanemarljivo povečalo plačilo taks.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato ni dvoma, da je obdolženec vedel, da kupuje ukradeno stvar, prav tako pa pritožbeno sodišče sprejema za dokazano dejstvo, da je obdolženec prikril karoserijo osebnega avtomobila, ki je bila ukradena E.K.. Njegov podroben opis značilnosti, ki jih je podal pred prepoznavo in ugotovitev le-teh na obdolžencu zaseženem avtomobilu, izključujejo vsakršen dvom o identiteti. Dokazi v spisu jasno kažejo tudi to, da je bil K. avto ukraden v začetku novembra (4.11.), obdolženec pa je oškodovani avto od M.K. v M. kupil šele 9. 12. 1994. Da je obdolženec na kupljeno karoserijo privaril pločevino s številko šasije avtomobila, ki ga je kupil od M.K. je nesporno, kot je nesporno tudi, da je potem pri Oddelku za notranje zadeve Občine Ž.

dosegel registracijo tako ponarejene identitete. Glede tega ni sprejemljivo pritožbeno nakazovanje, da naj bi privaritev pločevine s številkami iz totalno poškodovanega vozila M.K. v karoserijo, ki jo je kupil obdolženec predstavljala le prekršek. Primerjava z registrskimi tablicami tu ni na mestu. Številka šasije zagotavlja pregleden pravni promet pri lastništvu, registrska tablica pa le identifikacijo v cestnem prometu. Prestavitev pločevine z vtisnjeno številko šasije iz enega v drugi avto, ko se iz prvega izreže pločevino s številkami in ta privari na drugo karoserijo zato predstavlja kaznivo dejanje ponareditve listin po členu 256/I Kazenskega zakonika.

Ne drži pritožbeno zatrjevanje češ, da je upravni organ ob izdaji prometnega dovoljenja potrdil zgolj to, da je bil avto kupljen od M.K., ne, potrdil je tudi, da je na avtomobilu karoserija od avtomobila M.K., kar pa ni bilo res.

Po vsem navedenem se tako pokaže, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, pravilno pa je bil uporabljen tudi kazenski zakon, zato glede teh dveh pritožbenih razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Pritriditi pa je pritožbi v delu, ko graja kazensko sankcijo in sicer le glede višine določenih posamičnih in enotne kazni. Tudi pritožbeno sodišče namreč sprejema zaključek, da glede na obdolženčevo predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje pogojna obsodba, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno izpostavilo tudi dejstvo, da so tovarstna kazniva dejanja zelo pogosta in da gre za tri kazniva dejanja, kar ob obdolženčevem prejšnjem življenju ne dopušča izreka pogojne obsodbe. Tako zgolj dejstvo, da so bila dejanja storjena skoraj pred petimi leti opravičuje znižanje določenih kazni, kot tudi enotne kazni, kar je pritožbeno sodišče storilo, kot je navedeno v izreku.

Ker je obdolženec s pritožbo delno uspel je dolžnost plačila povprečnine pri pritožbenem sodišču odpadla.