Jedro

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je sklep o izvršbi izdan v avtomatiziranem informacijskem sistemu, pri čemer se dolžniku rok za plačilo terjatve ter za ugovor določi zgolj na podlagi upnikove navedbe kataloške številke verodostojne listine. Glede na posledice, ki jih ima taka ureditev lahko za dolžnika, je po presoji pritožbenega sodišča zaradi zagotovitve dolžnikove pravice do sodelovanja v postopku bistveno, da ni nobenega dvoma o naravi izvršilne zadeve oziroma o verodostojni listini, na kateri temelji upnikov predlog. Zgolj navedba kataloške številke iz Navodil za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo (ki so sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršbi in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka) ne more zadoščati za zaključek, da je predlog za izvršbo vložen na podlagi menice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi VL 96691/2018 z dne 26. 10. 2018 ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kot pristojnim sodiščem (I. točka izreka), medtem ko je zavrglo predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se upnik pravočasno pritožuje ter navaja, da je v predlogu za izvršbo v sektorju „oznaka zahtevka“ navedel kataloško številko 2 ter verodostojno listino opisno označil kot menico. Zaradi tega je dolžnik lahko nedvoumno razbral, da upnik od njega izterjuje menično terjatev in je protispisen zaključek sodišča, da upnik ni jasno zapisal, da gre za menico. Poleg tega mu je sodišče prve stopnje odvzelo pravico do izjave, ko mu ni vročilo dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dolžnik je vedel, da upnik od njega izterjuje menično terjatev, saj se je v 15. členu Pogodbe o finančnem leasingu zavezal kot porok in plačnik, sicer pa upnik menico prilaga pritožbi. Nenazadnje tudi Navodilo za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo jasno določa, katere so verodostojne listine, pri čemer ne zahteva detajlnega opisa verodostojne listine, kot navaja sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi in pri odločanju o ugovoru ne sme presojati, ali je listina, na podlagi katere je predlagana in dovoljena izvršba, menica in s tem verodostojna listina. Taka presoja je ob pravočasno vloženem obrazloženem ugovoru pridržana pravdnemu sodišču. 3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri ugovornih navedbah, da upnik v predlogu za izvršbo verodostojne listine ni dovolj jasno in določno opredelil, da bi lahko dolžnik nedvomno razbral, da gre za menico, ter bi v tem primeru veljal tridnevni rok za ugovor.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s presojo pravočasnosti dolžnikovega ugovora, ki ga je vložil osmi dan po prejemu sklepa o izvršbi, ni presojalo, ali je verodostojna listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, menica. Take presoje sploh ni moglo opraviti, saj upnik menice predlogu ni priložil. V zvezi z vprašanjem, ali je upnik v predlogu za izvršbo dovolj določno označil, da gre za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi od tega odvisna dolžina ugovornega roka, ki v skladu s prvim odstavkom 61. člena ZIZ v meničnih sporih namesto osem znaša le tri dni, ter vsebina dolžnikovega ugovora, saj lahko glede na četrti odstavek 61. člena ZIZ uveljavlja le ugovore po meničnem pravu. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je sklep o izvršbi izdan v avtomatiziranem informacijskem sistemu, pri čemer se dolžniku rok za plačilo terjatve ter za ugovor določi zgolj na podlagi upnikove navedbe kataloške številke verodostojne listine. Glede na posledice, ki jih ima taka ureditev lahko za dolžnika, je po presoji pritožbenega sodišča zaradi zagotovitve dolžnikove pravice do sodelovanja v postopku bistveno, da ni nobenega dvoma o naravi izvršilne zadeve oziroma o verodostojni listini, na kateri temelji upnikov predlog. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj navedba kataloške številke iz Navodil za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo (ki so sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršbi in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka) ne more zadoščati za zaključek, da je predlog za izvršbo vložen na podlagi menice. Iz predloga za izvršbo v obravnavani zadevi izhaja, da je upnik verodostojno listino označil zgolj s številko 57039, kar je v nasprotju z navodili, ki od upnika zahtevajo označbo verodostojne listine na način, da bo dolžniku čim bolj nedvoumno jasno, za katero verodostojno listino gre.

7. Upnik je v rubriki "dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora" predlagal pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru ter dodal besedo "menica", vendar to po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da so navedbe sodišča prve stopnje protispisne, niti ne zadošča kot označba verodostojne listine, za kar se zavzema v pritožbi. Glede na to, da lahko upnik izdajo sklepa o izvršbi doseže zgolj z navedbo verodostojne listine, namreč od dolžnika ni mogoče zahtevati, da si upnikov predlog tolmači oziroma kakorkoli drugače iz njega sklepa, za katero verodostojno listino gre.

8. Glede na vse obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom dolžnika ter predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Dolžnik je prav tako dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. Z odgovorom na pritožbo ni prispeval k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.