Jedro

Tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ne oporeka, z izjemo ugovora, da ne gre za erozijo, ampak želi z inovativnostjo izboljšati trajno rodovitnost kmetijskih zemljišč, česar ne podkrepi z nobenim dokazom. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da tožnik tega ni navajal in ni dokazoval v upravnem postopku.

Glede na opisano ugotovljeno dejansko stanje, ki z izjemo navedenega ugovora, ni sporno, pa je bil po presoji sodišča predpis pravilno uporabljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) na podlagi 106. in 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) tožniku odredil, da mora kmetijsko zemljišče parc. št. 935, 942/1 in 973 k.o. ... usposobiti tako, da izkopane površine poravna in začne uporabljati zgolj v kmetijske namene ter s parc. št. 935 k.o. ... odstraniti izolirne plošče. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je opravljal kontrolni pregled glede izvršitve delne odločbe št. 0611-1756/2017-8, s katero je bilo tožniku odrejeno, da mora prenehati z izkopavanjem in spreminjanjem reliefa površin ter odstraniti izolirne plošče, bivalne kontejnerje, deske in kup gramoza. Ugotovil je, da tožnik izvršuje še druga ravnanja, s katerimi se kmetijsko zemljišče ne uporablja za kmetijski, ampak za druge namene. Zato je bila izdana nova odločba, s katero se odloča o vprašanjih, ki niso zajeta v prvi odločbi. Ker se torej del kmetijskega zemljišča ne uporablja za kmetijske namene, kar ni v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, je prvostopenjski organ izrekel ukrepe, ki bodo zagotovili uporabo v tak namen.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni dvoma, da je kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se obravnavana kmetijska zemljišča očitno uporabljajo v nasprotju z njihovim namenom. Zgolj domnevno dejstvo, da se v bližnji okolici nahajajo kmetijska zemljišča, ki se uporabljajo v druge in ne v kmetijske namene, ne pomeni, da so kršena ustavna načela, na katera se sklicuje tožnik. Nadalje ZIN v 20. členu določa, da ima inšpektor brez predhodnega obvestila in dovoljenja pravico vstopiti v prostore in na zemljišča zavezanca, zavezanec lahko inšpektorju brez odredbe pristojnega sodišča odkloni le vstop v stanovanjske prostore. Po prvem odstavku 19. člena ZIN pa ima inšpektor tudi pravico fotografirati ali posneti drug nosilec vizualnih podatkov, zato do zatrjevanih kršitev zaradi vstopa inšpektorja na zemljišče in fotografiranja ni prišlo. Tožniku pojasnjuje, da se pri opredelitvi, kateri so kmetijski nameni pri uporabi zemljišča, uporablja drugi odstavek 24. člena ZKZ, ki določa, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti.

3. Tožnik vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je toženka kršila 14. in 22. člen Ustave, saj bi po stališču, kot je bilo uporabljeno v njegovi zadevi, morala tudi drugim izdati odločbe, da kmetijskih zemljišč ne uporabljajo v skladu z namenom kmetijske rabe zemljišča. Toženka bi morala upoštevati, da so na okoliških zemljiščih skladiščene surovine in predmeti, ki niso bili predmet nadzora, ampak se neupravičeno preganja zgolj tožnika, čimer je kršena enakost pred zakonom, kaže pa tudi na pristranskost uradne osebe. Po 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi morala toženka upoštevati resnično dejansko stanje, ki je tako, da ima večina oseb na kmetijskih zemljiščih deponiran les, gramoz, silažo in gnojila. Poleg tega ne gre za nobeno erozijo, ampak želi tožnik z inovativnostjo izboljšati trajno rodovitnost kmetijskih zemljišč. Prvostopenjski organ je opravil nadzor nad rabo zasebnega zemljišča brez predhodne najave in brez dovoljenja za vstop na zasebno zemljišče. Tega je fotografiral brez vednosti in dovoljenja. Toženka ni upoštevala najmanj 2., 3., 14., 15., 21., 22., 27., 29., 120. in 153. člena Ustave, 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), 7. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, 1. in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kršila pa je tudi 7. in 8. člen ZUP ter 7. člen ZIN, katerih vsebino tožnik prepiše. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni že v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 4. člena ZKZ določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Nadalje 106. člen ZKZ določa, da izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji, v delu, ki se nanaša na gozd, pa gozdarski inšpektorji. Določbe 4. člena tega zakona ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Po točki B) prvega odstavka 107. člena ZKZ pa ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti: - prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (prva alineja); - izreči ukrepe, če lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne obdeluje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar (druga alineja);

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ, izhaja, da je na zahodni strani parc. št. 938/5 k.o. ... postavljen večji objekt, ob objektu pa so površine utrjene z betonskimi tlakovci, razen na severnem delu, kjer so tla utrjena z gramozom. Na severni in južni strani ob objektu so odložene izolirne plošče. Površina parc. št. 938/2 k.o. ... je utrjena z gramozom, na površini pa so odložene izolirne plošče. Tudi na vzhodnem in severovzhodnem delu parcele 935 k.o. ... so odložene izolirne plošče, na tem delu pa je parkiran tudi manjši delovni stroj - kopač. Severni del iste parcele je še bolj odkopan v hrib, izkopana zemlja pa je verjetno odrinjena na južni del iste parcele. V naravi sedaj ta del površine predstavlja še večjo teraso. Na južnem delu te parcele so odložene izolirne plošče, odložen je tudi velik železni zabojnik. Severo zahodni del parcele 942/1 k.o. ... je tudi odkopan v večjem obsegu, kot je bilo predmet prejšnje odločbe, vidna je delna erozija površine. Odkopana zemljina je odrinjena proti parc. št. 942/2 k.o. ... V naravi je ta del še večja terasa, na južni strani ograjena z lesenimi paletami. Tudi tu so odložene izolirne plošče in parkiran delovni stroj. Ker tožnik ni želel sodelovati pri ogledu, mu je bil poslan zapisnik, na katerega je prejel pripombe, ki pa jih ni bilo mogoče upoštevati.

8. Tožnik tako ugotovljenemu dejanskemu stanju ne oporeka, z izjemo ugovora, da ne gre za nobeno erozijo, ampak želi z inovativnostjo izboljšati trajno rodovitnost kmetijskih zemljišč, česar ne podkrepi z nobenim dokazom. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da tožnik tega ni navajal in ni dokazoval v upravnem postopku. V svojih pripombah z dne 25. 7. 2018 se je skliceval zgolj na kršitev ustavnih določb oziroma posege v njegovo zasebno lastnino. Ker po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, sodišče teh zatrjevanih dejstev ni moglo presojati. Glede na opisano ugotovljeno dejansko stanje, ki z izjemo navedenega ugovora, ni sporno, pa je bil po presoji sodišča predpis pravilno uporabljen.

9. Toženka tudi ni kršila postopka, saj ima po določbah ZIN inšpektor pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma njegove odgovorne osebe, ne glede na delovni čas, vstopiti v prostore in objekte, na zemljišča in parcele ter k opremi in napravam iz prejšnjega člena, če z zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 20. člena ZIN). Prav tako ima pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, pravico fotografirati ali posneti na drug nosilec vizualnih podatkov osebe, prostore, objekte, postroje, napeljave in druge predmete iz prve alineje (deveta alineja prvega odstavka 19. člena ZIN).

10. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker toženka ni upoštevala, da tudi drugi uporabljajo kmetijska zemljišča za deponiranje svojih stvari in je zato neenakopravno obravnavan, kršeno pa je tudi načelo varstva pravic. Toženka je namreč po citiranem predpisu v inšpekcijskem postopku dolžna ugotoviti, kakšno je dejansko stanje na kmetijskem zemljišču, katerega stanje nadzira, in ne na drugih kmetijskih zemljiščih, ki niso predmet konkretnega postopka. Tožnik bi bil že pojmovno gledano lahko neenakopravno obravnavan kvečjemu takrat, če bi uporabljal kmetijsko zemljišče v skladu z zakonom, pa bi bil (zgolj njemu) ukrep naložen kljub temu, da bi ga uporabljal v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZKZ.

11. O določbah Ustave, EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic, 1. in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zakonskih določbah, ki jih tožnik prepiše in se neposredno ne nanašajo na predmetni inšpekcijski postopek, se sodišče ni moglo izreči. Tožnik namreč ni pojasnil, v kakšni povezavi je citiranje teh določb v tej zadevi pravno relevantno.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, ugovor glede izboljševanja rodovitnosti pa je tožnik uveljavljal šele v tožbi, zaradi česar sodišče o tem ne bi smelo izvajati nobenih dokazov (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.