Jedro

Sodišče nima ustreznega znanja, da bi preverilo tožnikovo trditev, da mu tožena stranka ni izplačala vsega, kar bi mu bila dolžna po pravnomočni sodbi. Zato je ugodilo predlogu za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, tožniku pa je naložilo, naj založi predujem za izdelavo izvedenskega mnenja. Ker tožnik v postavljenem roku predujma ni založil, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo o tožbenem zahtevku na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo, in ga na podlagi zaključka, da tožnik prikrajšanja ni dokazal, zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka poravna odškodnino v znesku 50.075,11 EUR oziroma v znesku, ki bo ugotovljen z izvedenskim mnenjem, z zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2008 dalje (1. točka izreka) in poravna škodo zaradi premalo izplačanih plač in neizplačanih regresov od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, ki znaša 0,17 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom pa je tožnika kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačati v roku 30 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku z laično pritožbo pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

V zvezi z izpodbijano sodbo navaja, da tožbeni zahtevek z dne 3. 10. 2008 ni prepozno vložen. Dokazni postopek se ni izvajal skladno z določbami ZPP, saj je sodišče protipravno zavrnilo tožnikove utemeljene dokazne predloge. V primeru, da bi bil tožbeni zahtevek vložen prepozno, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Prav tako je bil protipravno in samovoljno izdan sklep o izdelavi izvedenskega mnenja z dne 2. 6. 2011, ki je bil izdan mimo določbe 247. člena ZPP. To je tožnik „razkrinkal“ z vlogo dne 13. 10. 2011 o postavitvi drugega izvedenca. S tem protipravnim sklepom se je izjalovila planirana povzročitev premoženjske škode, če bi seveda bil tožnik sposoben plačati previsoko odmerjeno odškodnino, saj se izvedensko mnenje kljub plačilu izvedenine ne bi upoštevalo, ker naj bi bila tožba z dne 3. 10. 2008 in pripravljalni spis z dne 21. 9. 2010 prepozna. Tako protipravna sodba potvarja, da tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala popolne odškodnine.

Izpodbijani sklep o denarni kazni 300 EUR pa je po stališču pritožbe zastavljen na podtikanju neresničnih žalitev sodišča, nasprotne stranke, nizanju žaljivih obtožb, zmanjševanju ugleda posameznih sodnikov, sodišča kot celote, zmanjševanju ugleda sodne oblasti itd.. Ta sklep temelji na iz konteksta tožnikovih verodostojnih, nežaljivih in pravno utemeljenih vlog o zlorabah predsednice senata, političnih sodnikov in toženkine združbe iztrganih citatih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne vse stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev ne. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 2198/2008 z dne 29. 9. 2010 tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 50.075,11 EUR za čas od 5. 10. 2005 do 3. 10. 2008. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1382/2010 z dne 11. 3. 2011 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo glede tožbenega zahtevka v točkah: 1 (da se toženki naloži, da izdela v skladu s kolektivno pogodbo plačilne liste o tožnikovih plačah od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 z vsemi prejemki vključno z regresom za letni dopust), 2 (da se toženki naloži, da izdela obračun zamudnih obresti zapadlih plač od 17. 5. 1981 do 5. 10. 2005), 3 (da se toženki naloži, da izdela primerjalni obračun plač od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 na delovnem mestu „vodja“ sektorja za obratovanje oziroma „vodja“ sektorja za higieno) in 6 (da toženka zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj plača predujem za izvedensko mnenje, ki bo podlaga za izračun denarne odškodnine za čas protipravnega prenehanja delovnega razmerja od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986), zavrglo, saj za odločanje o tovrstnih zahtevkih ni predvidena niti pristojnost delovnega sodišča po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), niti socialnega sodišča (7. člen ZDSS-1), prav tako pa tudi ne specializiranih sodišč ali sodišča splošne pristojnosti, ker spora ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerji po 1. členu ZPP; v preostalem (v točkah 4 in 5) pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu napačno štelo za odškodninski zahtevek. Ker je tožnik z opisnim reparacijskim zahtevkom v zadevi opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004, potrjeni s sodbo VDSS opr. št. Pdp 798/2004 z dne 16. 9. 2004, ki jo je tožnik prejel 16. 10. 2004, uspel, s to tožbo zahteva popolno poplačilo zaradi prikrajšanja pri plači. Zaradi svoje materialnopravno zmotne odločitve sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje skladno z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek, zato je na naroku dne 18. 5. 2011 s sklepom postavilo izvedenca finančne stroke, pri čemer je odločilo, da pisni sklep izide naknadno. Dne 2. 6. 2011 je izdalo pisni odpravek sklepa, kjer je sodno zapriseženemu izvedencu finančne stroke A.A. naložilo, da na podlagi listin v sodnem spisu in dokumentacije, ki sta mu jo dolžni predložiti stranki poda izvedensko mnenje, v katerem bo izračunal zneske, do katerih bi bil tožnik upravičen pri toženi stranki v obdobju od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska, upoštevaje določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Založitev predujma za izvedbo tega dokaza je naložilo tožniku, ki je izvedbo tega dokaza predlagal. Ker tožnik v postavljenem osemdnevnem roku in niti do naroka za glavno obravnavo dne 14. 3. 2012 predujma za izdelavo izvedenskega mnenja ni založil, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki se nahajajo v spisu in tožnikov tožbeni zahtevek v točki 1 zavrnilo, saj tožnik ni dokazal, da tožena stranka pravnomočne sodbe opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 798/2004 z dne 16. 9. 2004 ni izvršila. Na tožniku je namreč dokazno breme, da mu tožena stranka ni izplačala vsega, kar mu je bila po tej sodbi dolžna. Ker pa sodišče nima ustreznega znanja, bi tožnikovo trditev, da mu tožena stranka ni izplačala vsega, lahko preverilo le z izvedencem finančne stroke.

Po nepotrebnem pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek pod točko 2, s katerim je tožnik zahteval plačilo škode zaradi razlike v plači in regresu za obdobje od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, ki po njegovi oceni znaša 0,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker naj bi ta zahtevek zastaral. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1382/2010 z dne 11. 3. 2011, ta zahtevek ni zastaral in to iz istih razlogov, kot ni zastaral tožnikov zahtevek, ki je vsebovan v točki 1. izpodbijane sodbe. Tudi ta zahtevek je del zahtevka za popolno poplačilo po pravnomočni sodbi opr. št. III Pd 1358/2001, zato bi izvedenec finančne stroke v okviru izvedenskega mnenja, ko bi izračunal do kolikšnega zneska bi bil tožnik iz naslova popolnega poplačila morebiti še upravičen, upošteval vsa morebitna prikrajšanja. Tako tožnik tudi za ta del ni dokazal, da mu je prikrajšanje nastalo, zato je potrebno tudi ta zahtevek zavrniti iz istega razloga, kot je zavrnjen zahtevek pod točko 1. Glede na navedeno, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vloženo 3. 10. 2008 pravilno zavreči, ne pa zahtevek zavrniti. Kot izhaja iz že navedenega je sodišče o tožbenem zahtevku pravilno odločilo meritorno in sicer je štelo, da tožnik ni dokazal, da je njegov zahtevek utemeljen, ni pa zahtevka zavrnilo, ker bi bila tožba vložena prepozno. Sodišče je izvedlo vse listinske dokaze, ki jih je predlagal tožnik, saj jih je tožena stranka predložila in je sodišče te listine pri odločitvi upoštevalo. Prav tako pa je ugodilo tudi tožnikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca finančne stroke, vendar pa tožnik predujma ni založil. Sklep o postavitvi izvedenca, ni bil izdan v nasprotju z 2. odstavkom 247. člena ZPP, kot to navaja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi sklepa o postavitvi izvedenca, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2011, dne 2. 6. 2011 izdalo pisni odpravek sklepa, ki je bil tožniku vročen 3. 6. 2011. Tožnik je imel na naroku za glavno obravnavo možnost sodelovati pri pripravi vprašanj, ki naj bi jih izvedenec v mnenju obrazložil. Če se s postavljenim izvedencem ni strinjal, pa bi moral v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca, zahtevati njegovo izločitev. Tožnik tega v postavljenem roku ni storil, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da se s postavljenim izvedencem strinja in pričakovalo, da bo tožnik založil tudi v sklepu določeni znesek predujma, tako da bo lahko izvedlo dokaz po njegovem predlogu, vendar tega ni storil. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje protipravno zavrnilo tožnikove utemeljene dokazne predloge.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep o kaznovanju. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da sklep sodišča prve stopnje temelji na, iz konteksta tožnikovih verodostojnih nežaljivih in pravno utemeljenih vlog o zlorabah predsednice senata, političnih sodnikov in toženkine združbe, iztrganih citatih. Pritožbeno sodišče je na podlagi vlog, ki se nahajajo v tem spisu in na vsebino katerih, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da bo tožnika denarno kaznovalo, ugotovilo, da sodišče prve stopnje žalitev, ki jih očita tožniku, ni iztrgalo iz konteksta vlog, navedenih v obrazložitvi sklepa. Ugotovilo je tudi, da tožnik v vseh svojih vlogah žalitve ponavlja. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča denarna kazen, ki mu jo je z izpodbijanim sklepom naložilo sodišče prve stopnje, utemeljena, saj se tožnikov žaljiv odnos do sodišča, nasprotne stranke in njenega pooblaščenca, kaže tudi v pritožbenih navedbah. Sklep pa je sodišče prve stopnje izdalo tudi materialnopravno pravilno.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 2. alineo 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.