Jedro

Z vidika ZZVN je za vrnitev v domovino treba šteti vrnitev na ozemlje Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 73/98-15 z dne 7.7.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 5.2.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote S. z dne 15.12.1997, s katero je bila delno nadomeščena odločba Upravne enote S. z dne 25.7.1996, v delu, kjer določa višino doživljenjske mesečne rente in njene višine. Tožena stranka je v postopku reševanja pritožbe in revizije odločbe ugotovila, da je prisilni ukrep izgona trajal od 15.2.1944 do 15.5.1945 ter da se je tožnik vrnil v domovino 20.7.1945, zato mu pripada doživljenjska mesečna renta za 17 mesecev od 1.10.1996 dalje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN) ureja posebno varstvo žrtev vojnega nasilja, ki pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic žrtev vojnega nasilja, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. odstavku 13. člena ZZVN internirancu, izgnancu, delovnemu deportirancu, beguncu in prisilnemu mobilizirancu, prizna pokojninsko dobo v dejanskem trajanju do povratka v domovino. Tožnik je bil prisilno izgnan od okupacijskih oblasti 15.2.1944 in se je v domovino vrnil 20.7.1945. Ugovora tožnika, da je v coni A okupirane Julijske krajine veljalo posebno stanje in da se je v obnovljeni dom v vojni požgani vasi K. lahko vselil šele 12.9.1946, sta neutemeljena. Z repatriacijo tožnika na območje tedanje Jugoslavije je v smislu ZZVN prenehal ukrep agresorja in njunih pomagačev. Z vidika ZZVN je za vrnitev v domovino treba šteti vrnitev na tedanje ozemlje Republike Slovenije v sklopu Jugoslavije. Ozemlja, ki je bilo pod zavezniško upravo, pa ni mogoče šteti za ozemlje, ki bi bilo okupirano s strani okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo smiselno ponovi tožbene navedbe. Prisilni ukrep agresorja ali njegovih sodelavcev ni prenehal z njegovim prihodom v repatriacijsko bazo 20.7.1945 na ozemlju Jugoslavije. Njegov prihod dne 20.7.1945 na ozemlje Jugoslavije ne more šteti kot vrnitev v domovino, saj je bila vas K. na K. po letu 1920 na ozemlju, ki je pripadalo Italiji. V "sklop Jugoslavije" je prišel po 15.9.1947, ko je bil del Cone A Julijske krajine priključen Jugoslaviji. Tudi pod britansko - ameriško okupacijo v Coni A Julijske krajine je vladalo vojno stanje, kar po njegovem mnenju potrjujejo tudi dokumenti, ki jih prilaga. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo ugodno reši. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Svojo odločitev je oprlo na pravilno razlago določb ZZVN.

Iz ZZVN izhaja, da je mogoče trajanje prisilnih ukrepov ali nasilnih dejanj okupatorja šteti le do konca vojne (15.5.1945), medtem ko se čas po 15.5.1945 do povratka v domovino upošteva le kot podlaga za priznanje pokojninske dobe in tudi višine doživljenjske mesečne rente. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih se je tožnik vrnil v domovino 20.7.1945 (potrdilo Arhiva RS z dne 23.5.1995). Pritožbeno sodišče se strinja z presojo sodišča prve stopnje, da je z vidika ZZVN za vrnitev v domovino treba šteti vrnitev na ozemlje Republike Slovenije. Zato šteje pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na, po tožniku zatrjevani, kasnejši datum njegove vrnitve v domovino (15.9.1947), ko je bil del Cone A v Julijski krajini priključen Jugoslaviji, za neupoštevne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.