Jedro

Pavšalno zatrjevanje pristranskosti in opisovanje neuspešnosti prizadevanja za oprostitev plačila sodnih taks v več postopkih določenega sodišča ni tehtni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 60/2004 je tožnik predlagal določitev drugega okrajnega sodišča izven pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani. Navedel je, da ga preganjajo nekatere osebe slovenskega pravosodja z območja Ljubljane ter upravni organi. Pred sodiščem v Domžalah v devetih letih ni bil deležen poštenega sojenja. Vzeta mu je bila vsa lastnina, nesposoben je za organizirano delo, propadla mu je družinska skupnost. Zaradi finančnih težav ni mogel plačevati sodnih taks in ker ga domžalske sodnice ter višje sodnice v Ljubljani niso nikoli oprostile plačila taks, je nekajkrat ostal brez pravice do sodnega varstva.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 16/99 - 2/2004) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. V obravnavanem primeru postavlja predlagatelj trditve, ki naj bi izkazovale pristranskost domžalskih in ljubljanskih sodnikov, navaja opravilne številke štirih zadev Okrajnega sodišča v Domžalah, in dodaja, da bi osebno na seji razjasnil dejansko stanje. Očitno torej zatrjuje obstoj tehtnih razlogov za določitev drugega sodišča namesto Okrajnega sodišča v Domžalah.

Tožniku je najprej pojasniti, da v 67. členu ZPP ni predvideno javno obravnavanje predloga za delegacijo in tudi ne sodelovanje stranke na seji senata. Bistven je pisni predlog stranke, ki mora vsebovati navedbe, s katerimi se utemeljujejo tehtni razlogi za določitev drugega sodišča, ter dokaze, s katerimi se pravno odločilna dejstva dokazujejo. Tožnikov predlog pa ni tak, temveč je v njem pavšalno opisano tožnikovo neuspešno prizadevanje, da bi bil v več postopkih pred sodiščem v Domžalah oproščen plačila sodnih taks, zaradi česar naj ne bi bil v celoti deležen sodnega varstva. Iz teh trditev je razbrati le, da tožnik ocenjuje odločanje sodnikov Okrajnega sodišča v Domžalah z vidika stranke, ki je bila v raznih sporih neuspešna. Gre za subjektivno oceno, ki je stranki sicer dovoljena, ni pa tehten razlog za določitev drugega sodišča v smislu 67. člena ZPP. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb se namreč obravnava v okviru pravnih sredstev, ne pa v okviru smotrne delegacije. Relevantnih okoliščin, ki bi kazale na tehtne razloge za določitev drugega sodišča, torej tožnik ne navaja, zato vrhovno sodišče zaključuje, da iz tožnikovih navedb v predlogu ni mogoče ugotoviti tehtnih razlogov, ki bi terjali prenos pristojnosti z Okrajnega sodišča v Domžalah na drugo sodišče. Glede na to je vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo.